Jedro

Zaveza asignata je samostojna zaveza napram asignatarju, povsem ločena od temeljnega posla, ki sta ga sklenila asignat in asignant, torej neodvisna od kritnega razmerja med asignantom in asignatom ter valutnega razmerja med asignantom in asignatarjem. Zato asignat ne more zoper asignatarja uveljavljati ugovora iz temeljnega pravnega razmerja, lahko pa zoper njega uveljavlja tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. Ugovori, ki temelje na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, so npr. ugovori, da je bil sprejem vezan na pogoj ali rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. 002 Ig 2004/00609 z dne 5.10.2004, v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 200.892,00 SIT (2. odstavek izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sklep o izvršbi pa vzdrži v veljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka temeljila tožbeni zahtevek na asignacijski pogodbi, ki so jo sklenile družba E. d.o.o. kot pooblastitelj, tožena stranka kot dolžnik in tožeča stranka kot prejemnik, dne 7.11.2003 (v nadaljevanju Asignacijska pogodba). Ugotovilo je, da iz nje izhaja, da je E. d.o.o. pooblastil toženo stranko, da tožeči stranki nakaže znesek 3.741.687,51 SIT, ter da se je tožena stranka zavezala nakazati tožeči stranki denarna sredstva ob zapadlosti kreditne pogodbe (2. člen Asignacijske pogodbe). Ker je ugotovilo, da kreditna pogodba ni bila realizirana, je zaključilo, da ni bil izpolnjen pogoj za realizacijo asignacijske pogodbe.

S takšnimi zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pritožnik ima sicer prav ko pravi, da je zaveza asignata samostojna zaveza napram asignatarju, povsem ločena od temeljnega posla, ki sta ga sklenila asignat in asignant, torej neodvisna od kritnega razmerja med asignantom in asignatom ter valutnega razmerja med asignantom in asignatarjem (1. odstavek 1037. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato asignat ne more zoper asignatarja uveljavljati ugovor iz temeljnega pravnega razmerja. Lahko pa zoper njega uveljavlja tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu (2. odstavek 1037. člena OZ). Ugovori, ki temelje na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila so npr. ugovori, da je bil sprejem vezan na pogoj ali rok. Ugovor tožene stranke, da njena obveznost po Asignacijski pogodbi ne obstoji, ker ni zapadla njena obveznost iz kreditne pogodbe, je torej ugovor asignata po 2. odstavku 1037. člena OZ, ki je dopusten.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno zaključilo, da je bilo nakazilo po Asignacijski pogodbi vezano na kreditno pogodbo, saj je takšen zapis v 2. členu Asignacijske pogodbe povsem jasen in nedvoumen. Asignatova zaveza, da vtoževani znesek nakaže v korist upnika, je bila torej pogojevana z zapadlostjo kredita, kar kaže na dejansko situacijo, ki jo OZ obravnava v členu 63 v zvezi s členom 59 (1., 2. in 4. odstavek 59. člena OZ). Ker v Asignacijski pogodbi določen pogoj ni bil izpolnjen, obveznost tožene stranke ni nastala. V kolikor pa je v pritožnikovih trditvah smiselno razbrati stališče, da asignacijska zaveza ne more biti pogojevana, pa je takšno stališče napačno (tako odločba VSS III Ips 123/97 z dne 1.12.1998), saj OZ takšne asignacije ne prepoveduje.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno presodilo, da ni odločilno, ali je tožeča stranka sodelovala pri kreditni pogodbi ali ne. Trditve pritožnika, da je tožeča stranka kreditno pogodbo prejela šele nekaj dni po podpisu Asignacijske pogodbe, da ni bila nikoli obveščena o kakršnemkoli pogojevanju plačila po asignaciji z izpolnitvijo obveznosti iz kreditne pogodbe, so v nasprotju s predloženimi dokazi, saj je tožeča stranka Asignacijsko pogodbo, v kateri je zapis o pogoju v 2. členu jasen, podpisala. Torej je zanj vedela. Ker tožeča stranka ni podala konkretnih trditev, s katerimi bi navedeno dejstvo izpodbila, je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je predlog za zaslišanje prič zavrnilo. Prvostopno sodišče zato ni kršilo načela kontradiktornosti postopka, kot mu očita pritožnik.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da sodba temelji na izmišljeni izpovedbi Ž., saj ta temelji predvsem na listinski dokazih (Asignacijski pogodbi). Neodločilne so trditve pritožnika, da kreditna pogodba ne vsebuje niti obresti niti datuma sklenitve. Pravilna pa je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila Kreditna pogodba P-10-03 sklenjena pred Asignacijsko pogodbo, kar je prvostopno sodišče argumentirano obrazložilo. Neupoštevne so tudi trditve pritožnika, da kreditna pogodba ne vsebuje roka vračila, saj je v njej navedeno, da se kredit vrne v enkratnem znesku po odpoklicu. V kolikor pa pritožnik s trditvami o fiktivnosti kreditne pogodbe smiselno zatrjuje, da je šlo za prevaro, potem tožbenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, četudi bi dokazal vse elemente prevare (ki pa jih ni niti konkretno zatrjeval), proti toženi stranki nima.

Na ostale pritožnikove trditve pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter v izreku navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.