Jedro

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vsaka pogodba predstavlja načeloma svojo dejansko podlago.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi, zato je odredilo, da se po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ugotovilo je namreč, da vrednost spornega predmeta v obravnavni zadevi presega znesek 20.000,00 EUR, ki razmejuje stvarno pristojnost okrajnih in okrožnih sodišč v premoženjskopravnih sporih, zato za sojenje ni pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, temveč Okrožno sodišče v Ljubljani.

2. Zoper takšno odločitev vlaga laično pritožbo tožena stranka in izpodbijani sklep napada zgolj z razlogi, ki po njenem mnenju izpodbijajo utemeljenost predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (smiselno tožbe), ne navaja pa nobenih razlogov, ki bi lahko bili odločilni za presojo pristojnosti sodišča. Stroškov s pritožno ne priglaša. 3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Navkljub zgoraj pojasnjeni vsebini pritožbe sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožeča stranka zahteva znesek 37.007,51 EUR na podlagi dveh različnih pogodb o finančnem leasingu. Navedeno izhaja že iz razlogov sodišča prve stopnje, določneje pa iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, iz katerega je razvidno, da na podlagi pogodbe o finančnem leasingu št. 53360003163 vtožuje znesek 7.981,90 EUR, na podlagi pogodbe o finančnem leasingu št. 02040029551 pa znesek 29.025,61 EUR.

6. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP se pristojnost sodišča določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi) zgolj v primeru, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, tedaj se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). V skladu s pravno teorijo, ki ji sledi tudi sodna praksa, predstavlja vsaka pogodba načeloma svojo dejansko podlago(1). Izdaja sklepa o nepristojnosti zgolj na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka vtožuje določen (skupen) znesek na podlagi dveh različnih pogodb, pri čemer iz spisa izhaja, da zgolj ena terjatev presega mejno vrednost stvarne pristojnosti okrajnih sodišč v premoženjskopravnih sporih, je zato (vsaj) preuranjena. Navedeno je še posebej očitno v obravnavanem primeru, v katerem je bil sklep o nepristojnosti izdan takoj potem, ko se je prvotno izvršilni postopek vsled ugovarjanju tožene stranke kot dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nadaljeval po določbah pravdnega postopka, in v katerem glede na skopost trditev o dejanski podlagi denarnega(ih) zahtevka(ov) v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine še ni mogoče zanesljivo ugotoviti njihove identitete.

7. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka lahko izdalo sklep o nepristojnosti šele potem, ko bo mogoče na podlagi prve pripravljalne vloge tožeče stranke v pravdnem postopku, ki bo imela vse značilnosti tožbe, identificirati vtoževane denarne zahtevke.

8. Tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1) Primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 145 in 271, ter J. Zobec, Pravdni postopek – zakon s komentarjem (1. knjiga), Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 220.