Jedro

ZDen nikjer ne opredeljuje posameznih kategorij fizičnih oseb, ki so pridobile podržavljeno premoženje s pravnim poslom in tudi ne predvideva različnega obravnavanja teh oseb glede na sorodstveno razmerje z upravičencem oz. glede na pravno nasledstvo za njim.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave V., Upravne enote Ljubljana z dne 6.11.1995, s katero je navedeni prvostopni organ določil denacionalizacijskemu upravičencu A.F., roj. 22.7.1883 v P., umrlemu 19.9.1965, z zadnjim stalnim prebivališčem v Ljubljani, odškodnino v višini 50.063 DEM za podržavljeno hišo in gospodarsko poslopje v V., P.2, ki stoji na parc. št. 41/2, vpisani v zk. vl. št. 353, stavbišče v izmeri 1047 m2 pa v zk. vl. št. 352 k.o. L. (1. točka izreka prvostopne odločbe); ter zavezancu Slovenskemu odškodninskemu skladu oziroma tožeči stranki naložil izročitev obveznic v navedeni vrednosti pravni naslednici upravičenca A.M. iz V., P. 2, kot skrbnici za poseben primer (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), v roku štirih mesecev po pravnomočnosti prvostopne odločbe, pod izvršbo (2. točka izreka prvostopne odločbe). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopni organ v tem primeru odločil v ponovnem postopku in v tem smislu dopolnil postopek v obsegu napotil drugostopnega organa. Dejansko stanje v zvezi z obsegom premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, upravičenostjo do vrnitve ter pravno podlago, je bilo po mnenju tožene stranke pravilno ugotovljeno že v prvem postopku.

Pravilno je ugotovljeno tudi, da podržavljenega premoženja ni možno vrniti v naravi, ker je sedaj v lasti fizičnih oseb. Prvostopni organ je takrat odločil napačno le o obsegu odškodnine, ker je zmotno presodil določbo 6. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zaradi tega je tožena stranka mnenja, da v konkretnem primeru zadostuje dopolnitev postopka in ni potrebna tudi dopolnitev poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju stvari. Stranki v tem postopku sicer nista prejeli dopolnjenega poročila v smislu 65. člena ZDen, prejeli pa sta cenitev in jima je bila dana možnost, da v zvezi s tem posredujeta svoje predloge. Iz tega razloga po mnenju tožene stranke ni možno pritrditi stališču tožeče stranke, da gre za kršitev postopka v smislu določb 65. člena ZDen. Tožena stranka tudi ne pritrjuje stališču tožeče stranke, da gre v konkretnem primeru za odkup podržavljenega premoženja po 6. odstavku 42. člena ZDen. Iz podatkov in listin v upravnih spisih je razvidno, da je pred nacionalizacijo bil lastnik predmetnega premoženja A.F.. Celotno premoženje je bilo podržavljeno njemu. A.F. se je štel za jugoslovanskega državljana in je upravičen do vrnitve njemu podržavljenega premoženja. A.F. podržavljeno premoženje sta leta 1957 (točno: 28.9.1956) kupila zakonca M. in A.M. V skladu s 6. odstavkom 42. člena ZDen imajo pravico do odškodnine tudi upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. Ker podržavljene nepremičnine ni kupil upravičenec, do odškodnine, ki bi mu šla na podlagi 6. odstavka 42. člena ZDen ni upravičen, in zahteve na tej podlagi ne more uveljaviti tudi njegova pravna naslednica. A.M. pa ni upravičenka, ker ni bila lastnica premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo, in to premoženje ni bilo podržavljeno njej. V konkretni zadevi ni možno slediti stališču tožeče stranke, da naj bi bila v konkretnem primeru zavezanec tista pravna oseba, ki je prejela kupnino za odkupljeno zaplenjeno premoženje. Po mnenju tožeče stranke bi moral upravni organ zato, ker se zahteva vlagateljice glasi, na podlagi 50. člena ZDen, na odškodnino v denarju v višini valorizirane kupnine, odškodnino tudi določiti tako, kot to določata 48. in 50. člen ZDen, do višine valorizirane kupnine. Upravni organ je po stališču tožene stranke sicer res vezan na zahtevo stranke in zahteve ne sme prekoračiti, vendar je v primeru denacionalizacije vezan na zahtevani obseg premoženja in ne tudi na postavljeno zahtevo po višini vrednosti tega premoženja. Višina vrednosti podržavljenega premoženja, katerega vrnitev se zahteva, je predmet ugotavljanja dejanskega stanja v posebnem ugotovitvenem postopku, v skladu z določbami ZDen. Tako je po mnenju tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi ugotovitev med konkretnim postopkom štel, da ne gre za upravičenca po 6. odstavku 42. člena ZDen in na podlagi tega določil odškodnino po dejansko ugotovljeni vrednosti podržavljenega premoženja in ne v višini valorizirane kupnine.

Zahtevek za izplačilo odškodnine v denarju pa je mogoče postaviti le potem, ko je bila izdana odločba o celotnem zahtevku za odškodnino oziroma ko je bila odmerjena celotna odškodnina v delnicah ali obveznicah in je ta odločba tudi pravnomočna. Zaradi navedenega lahko prvostopni organ določi odškodnino le v delnicah ali obveznicah. Ker je v skladu z 51. členom ZDen za odškodnino v delnicah in obveznicah zavezanec Slovenski odškodninski sklad oziroma tožeča stranka, naloži temu skladu izročitev delnic oziroma obveznic v višini določene odškodnine. Prvostopni organ se v zvezi z odločanjem o izplačilu odškodnine v denarju zaradi nepristojnosti (Ministrstvo za finance po 2. odstavku 48. člena ZDen) ne more spuščati v ugotavljanje obstoja pogojev iz 50. člena ZDen. Glede ugovorov tožeče stranke v smeri, da cenitev sodnega izvedenca gradbene stroke A.Č. ni pravilna in da je bolj pravilna cenitev cenilca D.Č., pa tožena stranka ugotavlja, da je vrednost predmetnega premoženja ugotovljena v skladu s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja in na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin ter Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč v postopku denacionalizacije. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in da temelji na zakonu, pritožba pa je neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ZDen, glede na 6. odstavek 42. člena, ne razlikuje dosledno med upravičenci in njihovimi pravnimi nasledniki. Zato 15. člen ZDen določa, da so upravičeni za uveljavljanje pravic iz citiranega zakona, kadar so upravičenci mrtvi oziroma razglašeni za mrtve, njihovi pravni nasledniki. Navedeno po mnenju tožeče stranke pomeni, da se tudi določba 6. odstavka 42. člena ZDen uporablja širše, tako, da se nanaša tudi na pravne naslednike upravičenca. Glede na to, da sta leta 1956 odkupila podržavljeno nepremičnino pravna naslednica - vlagateljica in njen mož tako, da sta postala solastnika vsak do 1/2, bi bilo treba upoštevati, da se vsaj za eno polovico nepremičnine, ki je prešla v last pravne naslednice upravičenca, določi odškodnina v skladu z 6. odstavkom 42. člena ZDen. Po njenem mnenju sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka odločila čez zahtevek vlagateljice, saj iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi vlagateljica svoj prvotni zahtevek, ki se je glasil na denarno odškodnino v višini valorizirane kupnine, spremenila oziroma dopolnila tako, da bi zahtevala odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskeg sklada v višini 50.063 DEM, kot je odločil prvostopni organ in potrdila tožena stranka. Vztraja pri navedbah, da bi glede na zahtevo vlagateljice za denarno odškodnino bilo možno izdati odločbo o denacionalizaciji v skladu s 50. členom ZDen, ki bi se neposredno glasila na denarno odškodnino. Zavezanec za denarno odškodnino pa je Republika Slovenija. Meni, da je tudi izvedenec D.Č. pri cenitvi upošteval ustrezne predpise. Zato bi se lahko njegova cenitev zavrnila le iz razloga, če njegove pripombe kot izvedenca ne bi bile strokovno sprejemljive in utemeljene. Vendar iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi se tožena stranka (oziroma upravni organ v postopku na prvi stopnji) sploh opredelila do navedb iz cenitve D.Č. in tako obrazložila, zakaj ne upošteva vsebinskih popravkov izvedeniškega mnenja A.Č., ki je podlaga za določitev odškodnine. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Enako predlaga prizadeta stranka (A.M. in M.J., zastopani po pooblaščencu A.M.).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je premoženje denacionalizaciskega upravičenca prešlo po podržavljenju v last fizičnih oseb (A. in M.M. z navedeno kupno pogodbo). Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan primer iz 3. odstavka 16. člena ZDen in da zato po zakonu ni možna vrnitev tega premoženja v naravi. ZDen nikjer ne opredeljuje posameznih kategorij fizičnih oseb, ki so pridobile podržavljeno premoženje s pravnim poslom in tudi ne predvideva različnega obravnavanja teh oseb glede na sorodstveno razmerje z upravičencem oziroma glede na pravno nasledstvo za njim. Zato tudi ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, ko izenačuje upravičene vlagatelje zahteve za denacionalizacijo z upravičencem iz 6. odstavka 42. člena ZDen, saj tega zakon ne predvideva in v pravice pravnih naslednikov na tak način, kot to meni tožeča stranka, ZDen nikjer ne posega.

Zmotno je tudi stališče tožeče stranke glede uporabe 15. člena ZDen, saj ta določa le, da so v primeru smrti upravičenca njegovi pravni nasledniki upravičeni samo za uveljavljanje pravic iz ZDen, premoženje pa se vrača upravičencem, kot to določa 9. člen ZDen, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih in na način, kot določajo 3., 4. in 5. člen ZDen.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi dala tudi pravilne razloge glede zavrnitve ugovorov tožeče stranke v smeri, da cenitev sodnega izvedenca gradbene stroke A.Č. ni pravilna in da je bolj pravilna cenitev cenilca D.Č. Sodišče v zvezi s tem še pripominja, da je tožeča stranka šele v prilogi svoje pritožbe proti prvostopni odločbi dostavila izvedeniško mnenje D.Č. z dne 22.5.1995, s korigirano vrednostjo podržavljenega premoženja z dne 23.11.1995 (pritožbo je pa vložila 24.11.1995). Res je, da po 2. odstavku 232. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. To pomeni, da lahko pritožnik z uspehom uveljavlja v pritožbi samo takšna nova dejstva, ki so že obstajala pred izdajo odločbe na prvi stopnji. Dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe na prvi stopnji, pa so lahko le razlog za nov postopek.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97).

Sodišče je določbe ZUP uporabilo smiselno kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).