Jedro

Ker imetnik stanovanjske pravice ni uporabljal stanovanja več kot 6 mesecev, mu je stanovanjsko razmerje prenehalo po zakonu. Ker je imetnik v stanovanju pustil stvari, je bila izselitvena tožba potrebna. Obveznost izselitve velja tudi za stanovalce, ki se ne morejo sklicevati, da so v stanovanju nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo izpraznitev ter izročitev stanovanja tožeči stranki. Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče prve stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče ni upoštevalo 5. odstavka 18. člena ZSR, po katerem lahko stanodajalec v roku dveh let po smrti imetnika zahteva izselitev tistih, ki so v stanovanju ostali. Enak rok je določen za nezakonito vselitev po 4. odstavku 50. člena ZSR. Sodišče bi moralo tožbo kot prepozno zavreči. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da v stanovanju stanuje toženkina hčerka z možem in če že meni sodišče, da sta v stanovanju nezakonito, bi glede njiju sodišče moralo ugotavljati pravočasnost tožbe. Šele ko bo sodišče ugotovilo, kdaj sta se vselila sedanja uporabnika, bo lahko odločalo o pravočasnosti tožbe po 50. členu ZSR, saj sedanja uporabnika ne moreta biti v slabšem položaju kot nezakonito vseljeni.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljane. Tožena stranka ne uveljavlja nobene.

Uveljavljani revizijiski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pravilnost uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče presojalo po določilih Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84), ki je za predmetni spor še pravna podlaga po določbi 158.člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91-I).

Izhodišče za odgovor na revizijski očitek, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista ugotavljali pravočasnosti tožbe v smeri dvoletnega roka, ki je enak tako po določilu 50. člena kot 18. člena ZSR, je ugotovitev obeh sodišč o položaju toženke v stanovanju. Te ugotovitve na revizijski stopnji ne morejo biti več predmet presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožena stranka je po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč skupaj z družino živela v stanovanju tudi z materjo, ki je bila imetnica stanovanjske pravice. Po materini smrti (leta 1983) je stanovanjska pravica prešla na toženko. Takšen toženkin položaj proti tožeči stranki izključuje konstrukcijo, na katero se sklicuje tožena stranka, ko meni, da gre za položaj, kot ga predvideva 5. odstavek 18. člena ZSR, glede toženkine hčere.

Ugotovljeno je tudi bilo, da je toženka sicer uporabo stanovanja opustila za več kot 6 mesecev (najkasneje leta 1985), vendar je v stanovanju pustila nekaj opreme. Zaradi neuprabe stanovanja ji je po samem zakonu (1. odstavek 58. člena ZSR) stanovanjsko razmerje prenehalo, vendar je bila izpraznitvena tožba zaradi stvari v stanovanju potrebna. Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, velja obveznost izselitve tudi za ostale stanovalce (70. člen ZSR), zato je irelevantno sklicevanje revizije na dejstvo, da sta v stanovanju toženkina hči in njen mož. Zadnja dva sta v razmerju s toženko stanovalca in ne nezakonito vseljena kot zmotno meni revidentka in se zato ne more uspešno sklicevati na rok iz 3.odstavka 50. člena ZSR. Zato tudi ni pravno pomembno dejstvo, od kdaj sta toženkina hči in njen mož v stanovanju.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).