Jedro

Po 185. členu ZOR je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Le kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, sodišče naloži odgovorni osebi, da mora plačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino.

Restitucija praktično nikoli ne predstavlja popolne stroškovne enakovrednosti. Praviloma je nadomestitev stare stvari z drugo stvarjo takšna, da se stara stvar nadomesti z novo stvarjo, ker drugačna nadomestitev sploh ni mogoča. Zaradi tega praviloma nastaja razlika v vrednosti med poškodovano stvarjo oz. stvarjo, kakršna je bila pred škodnim dogodkom, in nadomestno stvarjo po škodnem dogodku. Vendar pa tožena stranka zmotno meni, da je v vsakem primeru potrebno napraviti obračun med navedenima vrednostima in da je oškodovanec povzročitelju škode vedno dolžan povrniti razliko med vrednostjo poškodovane in vrednostjo nove stvari. Merilo za nadomestilo je subjektivna korist oškodovanca. Tožena stranka si tako zmotno razlaga določilo 185. člena ZOR o restituciji.

Zmotna je trditev tožene stranke, da bi sodišče o tem moralo odločiti brez zahtevka in istočasno z odločanjem o restituciji. Pravilo sočasne izpolnitve velja le za dvostranske pogodbe (122. člen ZOR). Le v teh primerih lahko ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje. Odškodninska obveznost je enostranska obveznost povzročitelja škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da na stanovanjski hiši in gospodarskem poslopju tožeče stranke odstrani obstoječo kritino in jo nadomesti z novo ter tožeči stranki plača odškodnino v znesku 81.200 SIT. Obsodilo jo je še na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ni pogojev za restitucijo. Trdi, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča zato, ker je do vložitve revizije poteklo 10 let, ko je stara kritina služila svojemu namenu. Z novo kritino bo tožeča stranka obogatena. Razlika v vrednosti je že sedaj izračunljiva in je očitna. Zato bi bilo mogoče pravilno uporabiti 185. člen ZOR le tako, da bi sodišče toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine. Odškodnina v denarni obliki bi bila potrebna tudi zaradi tega, ker sta tožnika prekrila hišo z drugačno kritino kot je bilo to predvideno v lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Kdor ravna v nasprotju s pravnim redom, mora nositi posledice. To pomeni, da je tožena stranka upravičena le do tiste škode, ki bi nastala na opečni kritini. Sodišči prve in druge stopnje sta tožnika z odločitvama, da dobita več kot jima gre, favorizirali. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je bila restitucija upravičena, pa ne more obveljati teza, da vprašanje obogatitve na strani tožnikov še ni aktualno. Kadar se sodišče odloči za restitucijo, ob vednosti, da bo z njo oškodovanec obogaten, potem mora istočasno zavezati tožnika, da odškodninsko odgovorni osebi vrne razliko med prejetim in dejansko škodo. S tem, ko sodišči nista tako ravnali, sta toženi stranki izrekli civilno kazen, ki je naš pravni red ne pozna. O restituciji bi bilo zato v obravnavanem primeru mogoče govoriti le tedaj, če bi tožnika ob zaključku del bila dolžna toženi stranki plačati razliko v vrednosti strehe. Trdi še, da bi bila obstoječa kritina v času odločanja o reviziji amortizirana za tretjino. Poleg tega so bile na strehi obeh stavb plošče druge kvalitete, kar pomeni, da bo nova streha zaradi tehnološkega razvoja uporabe drugačnih materialov in premazov kvalitetnejša in zato dražja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa je na revizijo odgovorila. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 185. člen zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po navedeni zakonski določbi je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Le kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, sodišče naloži odgovorni osebi, da mora plačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je vzpostavitev v prejšnje stanje mogoča. Tožena stranka v reviziji zmotno trdi, da je merilo za možnost restitucije čas vložitve revizije. Ugotovljeno je bilo, da je bila streha tožnikov prekrita v letu 1985, do škodnega dogodka pa je prišlo v letu 1986. Starost strehe je bila torej v času škodnega dogodka glede na pričakovano dobo trajanja zanemarljiva. Če bi tožena stranka takoj po škodnem dogodku pristopila k odpravi škode, bi bila njena obveznost drugačna in po obsegu bistveno manjša. Kar zadeva ponovne ugovore tožene stranke glede kvalitete nove kritine, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče med dolgotrajnim postopkom obravnavalo vse ugovore tožene stranke in nanje, tudi s pomočjo izvedencev (zlasti izvedenke Čarmanove), dobilo ustrezne odgovore. Iz ugotovitev v prvostopni sodbi izhaja, da je tožena stranka obsojena na prekritje strehe s kritino, ki se stroškovno najbolj približuje kritini, ki je obstajala na objektih tožeče stranke. Iz njih izhaja tudi, da ni obsojena na prekritje s kritino prve kvalitete, prav tako pa tudi, zakaj je potrebno prekritje celotne strehe. Vse to so dejanska vprašanja, ki jih na revizijski stopnji ni dovoljeno ponovno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče mora zato šteti, da je bilo dejansko stanje v tem pogledu pravilno in popolno ugotovljeno.

Če pa je tako, je o restituciji na prvi in drugi stopnji pravilno odločeno. Revizijsko sodišče v odgovor na revizijske trditve še dodaja, da restitucija praktično nikoli ne predstavlja popolne stroškovne enakovrednosti. Praviloma je nadomestitev stare stvari z drugo stvarjo takšna, da se stara stvar nadomesti z novo stvarjo, ker drugačna nadomestitev sploh ni mogoča. Zaradi tega praviloma nastaja razlika v vrednosti med poškodovano stvarjo oz. stvarjo, kakršna je bila pred škodnim dogodkom, in nadomestno stvarjo po škodnem dogodku. Vendar pa tožena stranka zmotno meni, da je v vsakem primeru potrebno napraviti obračun med navedenima vrednostima in da je oškodovanec povzročitelju škode vedno dolžan povrniti razliko med vrednostjo poškodovane in vrednostjo nove stvari. Merilo za nadomestilo je subjektivna korist oškodovanca. Tožena stranka si tako zmotno razlaga določilo 185. člena ZOR o restituciji.

Pa tudi če bi tožena stranka imela pravico do povrnitve večje vrednosti nove strehe, bi sodišče o razliki lahko odločalo le, če bi tožena stranka postavila ustrezen tožbeni zahtevek (nasprotno tožbo). Zmotna je trditev tožene stranke, da bi sodišče o tem moralo odločiti brez zahtevka in istočasno z odločanjem o restituciji. Pravilo sočasne izpolnitve velja le za dvostranske pogodbe (122. člen ZOR). Le v teh primerih lahko ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje. Odškodninska obveznost je enostranska obveznost povzročitelja škode. Morebitna neupravičena obogatitev, seveda ob pogojih, ki so bili že navedeni, ni predmet obravnavanja ob odločanju o restituciji. Ni torej odločilno, ali je takšna terjatev ob odločanju že zapadla ali ne. Le v odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče dodaja, da se tudi glede tega vprašanja strinja s stališčem sodišča druge stopnje.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da ni smelo obravnavati ponovnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na kršitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja v zvezi z vrsto kritine, ki je bila v teh dveh dovoljenjih predpisana. Revizijsko sodišče presoja pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, ki je napadena z revizijo. Sodišče druge stopnje o tem ugovoru ni odločalo, ker ga tožena stranka v pritožbenem postopku ni postavila. Iz navedenih razlogov tudi revizijsko sodišče o tem ugovoru ne sme odločati. Tožena stranka ima glede tega ugovora enak položaj, kot če bi šlo za nedovoljeno revizijsko novoto (387. člen ZPP).

Revizija tožene stranke je tako v celoti neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka pa prav tako nima pravice do povrnitve svojih revizijskih stroškov, ker jih v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.