Jedro

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo, kot si to zmotno razlaga pritožba. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah (sklep VSRS VIII Ips 191/2018).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer preverljiva (glede na v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi določeno višino tožnikove bruto mesečne osnovne plače 789,15 EUR) bruto urna postavka 4,48 EUR (789,15 EUR/176 ur) znaša skupaj z dodatkom za delovno dobo 3,74 EUR neto. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, koliko znaša neto urna postavka brez dodatka za delovno dobo. Izpodbijane sodbe se zato o tem odločilnem dejstvu ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvi in drugi alineji I. točke izreka in v točkah IV., V. in VI. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v tretji in četrti alineji I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati: razliko v plači za mesec december 2016 v znesku 376,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 dalje do plačila in razliko v plači za mesec januar 2017 v znesku 57,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2017 dalje do plačila (prva in druga alineja I. točke izreka) ter regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 804,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 140,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila (tretja in četrta alineja I. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo regresa za letni dopust za leto 2018 še v znesku 35,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7.2018 dalje do plačila, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Postopek je s sklepom (ki ni pod pritožbo) ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 v znesku 790,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna povrniti stroške tožnika v znesku 269,78 EUR na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožniku pa je naložilo, da je dolžan povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 95,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je še, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka v znesku 80,7 % (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni in stroškovni del – odločitev v točkah I., IV., V. in VI. izreka) se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v drugačni sestavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku pri plači za mesec december 2016 priznalo več, kot je tožnik dejansko zahteval. Tožniku je namreč obračunalo plačo za cel mesec december 2016 (za 21 delovnih dni), čeprav je manjko pri izplačilu plače uveljavljal le za čas od 5. 12. 2016 dalje. Nadalje glede prikrajšanja pri izplačilu plače v celotnem vtoževanem obdobju navaja, da je bil tožnik v tem času doma na čakanju, zato ni bil upravičen do izplačila stroškov v zvezi z delom, saj mu ti niso nastali. Na to je opozarjala ves čas postopka, a sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je samo opravilo izračun višine plače, do katere naj bi bil tožnik upravičen, čeprav nima ustreznega strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje je namreč kar samo podalo izračun do kakšnega zneska iz naslova neto plače za mesec december 2016 in januar 2017, glede na pogodbeno določen bruto znesek, je bil tožnik upravičen. Poudarja, da je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje opozarjala, da tožnikovega izračuna ni mogoče preveriti, da temelji na zgrešenih predpostavkah in da je neizkazan. Posledično je neutemeljen in nepreverljiv tudi obračun zneska plač, v okviru katerega je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi dodatek za delovno dobo. Meni, da ni podlage za priznanje dodatka za delovno dobo. Glede zahtevka za plačilo regresa za leto 2017 in sorazmernega dela regresa za leto 2018 pa navaja, da gre za že razsojeno stvar, v zvezi s katero je tekel tudi izvršilni postopek. Končno se pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka. Tožnik je delno umaknil tožbo, kar je treba šteti kot uspeh toženke. Meni, da je uspela s 36 % in da je sodišče prve stopnje napačno odločalo o uspehu strank po posameznih fazah postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači oziroma pravilno razlik v nadomestilu plače za meseca december 2016 in januar 2017 ter zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2017 in sorazmerni del leta 2018. 6. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da gre pri zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za že razsojeno stvar. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ne v zadevi I Pd 66/2017 ne v kasnejši zadevi I Pd 207/2020, ki sta med pravdnima strankama tekli pred sodiščem prve stopnje in na kateri se sklicuje pritožba, ni bilo razsojeno o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust. Z navedenima sodbama tudi ni razsojeno, da je dolžna toženka tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot to napačno navaja pritožba. Tudi iz tožnikovega predloga za izvršbo na podlagi sodbe I Pd 66/2017 je jasno razvidno, da se ta nanaša le na plače in denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zakonske zamudne obresti od zneskov plač in denarnega povračila ter stroške postopka. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni z ničemer dokazala, da bi tožniku plačala regres za letni dopust za leto 2017 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik priznal, da je v letu 2018 prejel določeno nakazilo iz naslova regresa za letni dopust. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi navedel, da mu je toženka avgusta 2018 plačala regres za letni dopust za leto 2016, zato je tožbo v tem delu umaknil. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je v zvezi s tem še pojasnil, da je regres za leto 2016 dejansko dobil plačan že avgusta 2016, kar je dokazal s predloženim izpiskom, in da je v pripravljalni vlogi pomotoma navedel, da je bilo to šele leta 2018. Tožnik torej ni priznal, da bi v letu 2018 prejel plačilo iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018. 7. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačane plače za mesec december 2016. Tožnik je za ta mesec zahteval plačilo zneska 376,88 EUR in prav toliko mu je sodišče prve stopnje za ta mesec tudi dosodilo. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo tožnikovemu izračunu oziroma formuli izračuna vtoževane razlike v plači, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri izračunu upoštevalo daljše časovno obdobje, kot ga je tožnik.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen do dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je izplačilo dodatka za delovno dobo zakonska obveznost, ki se ji toženka kot delodajalec ne more izogniti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Gre za dodatek, ki je stalen in obvezen ter je zakonsko določen del plače. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina tega dodatka. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo, kot si to zmotno razlaga pritožba. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah (sklep VSRS VIII Ips 191/2018, točka 17 obrazložitve). Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se za urejanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti uporabljajo določila Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994 in nasl.). Ker ta kolektivna pogodba ne vsebuje določil o višini dodatka za delovno dobo, je treba izhajati iz ureditve te pravice v drugih kolektivnih pogodbah. Večina v vtoževanem obdobju veljavnih kolektivnih pogodb pa je določala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, kot ga je tožnik vtoževal in kot mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

9. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je nepreverljiv izračun sodišča prve stopnje, ki je, upoštevajoč, da je tožnik poleg osnovne plače upravičen tudi do dodatka za delovno dobo, sledilo tožnikovemu izračunu neto urne postavke, to je znesku 3,74 EUR, in posledično na podlagi te neto urne postavke izračunalo vtoževano razliko v nadomestilih plače za meseca december 2016 in januar 2017. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer preverljiva (glede na v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi določeno višino tožnikove bruto mesečne osnovne plače 789,15 EUR) bruto urna postavka 4,48 EUR (789,15 EUR/176 ur) znaša skupaj z dodatkom za delovno dobo 3,74 EUR neto. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, koliko znaša neto urna postavka brez dodatka za delovno dobo. Izpodbijane sodbe se zato o tem odločilnem dejstvu ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba nadalje pravilno navaja, da je toženka že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila, da tega dela tožnikovega izračuna, ki mu je neobrazloženo sledilo sodišče prve stopnje, ni mogoče preveriti, ter da bi moral biti neto znesek glede na v pogodbi o zaposlitvi določeno plačo nižji. Iz toženkinih navedb je razbrati, da meni, da so v tožnikovemu izračunu neto urne postavke vključeni tudi stroški prevoza na delo in malice, do katerih pa tožnik ta dva meseca ni bil upravičen, saj na delo ni hodil. Sodišče prve stopnje se do teh ugovorov toženke v izpodbijani sodbi ni opredelilo, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači, torej v prvi in drugi alineji I. točke izreka, ter posledično v stroškovni odločitvi - v IV., V. in VI. točki izreka, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov, saj teh ne pozna. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja.1 Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Kot je razvidno iz že obrazloženega, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju razčistiti (po potrebi tudi z opravo materialno procesnega vodstva – 285. člen ZPP) in obrazložiti, kaj točno predstavlja znesek 3,74 EUR, na katerem temelji tožnikov izračun vtoževanih razlik v plači, in rezultat katerega preverljivega izračuna je ta znesek, ter se v zvezi s tem opredeliti tudi do podanih ugovorov toženke. Nato bo moralo o zahtevku ponovno odločiti in svojo odločitev ustrezno obrazložiti tako, da bo mogoč njen preizkus. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo tudi sicer povsem neobrazloženemu pritožbenemu predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenih ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje v isti sestavi zagotoviti učinkovitega poteka sojenja.

13. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (glede regresa za letni dopust – v tretji in četrti alineji I. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. sklep VSRS II Ips 176/2017.