Jedro

O revizijsko opredeljenem spornem delu drugostopenjske sodbe sploh ni odločeno, saj tožnik ni vložil pritožbe. Zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o medsebojnih terjatvah bivših družbenikov s sodbo odločilo tako, da je v izreku pod točko I ugotovilo obstoj toženkine obveznosti do tožnika v znesku 15.263.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 1995; v izreku pod točko II je ugotovilo tožnikove obveznosti do toženke v višini 1.306.398,50 SIT, kar na dan 3. 3. 1995 znaša 1.372.115,71 SIT, višji pobotni ugovor iz te podlage in toženkine pobotne ugovore iz drugih podlag pa je zavrnilo; v izreku pod točko III je odločilo, da mora toženka plačati tožniku 13.890.884,29 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 1995, v izreku pod točko IV pa še o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je pritožila samo toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in zaradi drugačne presoje o začetku teka zamudnih obresti v izreku v prvem odstavku pod I določilo kot datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti 27. 6. 2003, v izreku pod III pa zaradi drugačnega izračuna obresti odločilo, da mora toženka plačati tožniku 16.327.858,74 SIT (sedaj 68.134,94 EUR), vendar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2006, v ostalem še izpodbijanem a nespremenjenem delu pa je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi kot revizijsko vrednost spora navaja znesek 5.725,74 EUR oziroma 1.372.115,71 SIT in tudi opredeljuje, da se revizija prvenstveno nanaša na pobotni ugovor v prvem odstavku točke II sodbe (prve stopnje). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve postopka, ker v prvostopenjski sodbi ni navedeno, na podlagi katerega zakona o gospodarskih družbah je sodišče odločilo, ter zmotno uporabo materialnega prava glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Tožnik ni vložil pritožbe proti prvostopenjski sodbi, toženka pa v svoji pritožbi ni izpodbijala izreka prvostopenjske sodbe v prvem odstavku II. točke o ugotovljenem obstoju tožnikove obveznosti proti njej v višini 1.372.115,71 SIT, saj je bila ta odločitev v njeno korist. Zato tudi pritožbeno sodišče v ta del izreka prvostopenjske sodbe ni poseglo. Navedena odločitev prvostopenjskega sodišča je zaradi izostanka tožnikove pritožbe postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka in o tem delu pritožbene sodbe sploh ni. Ker je po prvem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizija izredno pravno sredstvo zoper drugostopenjsko sodbo, o revizijsko opredeljenem spornem delu pa obstoji le prvostopenjska sodba, tožnikova revizija ni dovoljena. Tožnikova opredelitev revizijsko izpodbijanega dela ne terja posebnega odgovora na tiste revizijske razloge, ki ta okvir vsebinsko presegajo, kljub temu pa zaradi širšega predloga, kako naj se odloči, revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je že glede na same revizijske trditve tudi tožniku samemu znano stališče revizijskega sodišča o nedovoljenosti revizije, kadar je sporna le odločitev o obrestih.

6. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo tožnikovo nedovoljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.