Jedro

Sodišče pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno zaradi tega, ker je tožnica zatrjevala samo takšne okoliščine, ki ne bi mogle pomeniti preganjanja v smislu 26. člena ZMZ ali resne škode iz 28. člena ZMZ oziroma ker ni dokazala dvoma o tem, ali jo v primeru vrnitve v izvorno državo čakajo okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje ali resno škodo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena in 3. alineo 52. člena v povezavi s 3., 5. in 6. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja tožnice (roj. .... 2. 1988 v kraju Camagüey, državljanka Kube) zavrne kot očitno neutemeljena in da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilka dne 19. 10. 2010 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilka je v 33. točki prošnje navedla, da je iz letališča Jose Marti v Havani odpotovala proti Madridu. Tam je približno tri ure čakala na drugo letalo, s katerim je poletela na letališče Marko Polo v Italiji. Na letališče Marko Polo jo je prišel iskat gospod A.A. Živela je pri njem, saj se je hotel z njo poročiti, a je ugotovila, da je poročen. Dne 11. ali 12. 6. 2010 ji je dejal, da se mora vrniti na Kubo. Vprašala ga je zakaj, saj ji vizum še ni potekel, a kljub temu ji je dejal, da naj se vrne. Odšla je v nek lokal, kjer plešejo striptiz. V tem lokalu ni delala, je pa spoznala dekle iz Dominikanske republike, ki jo je povabila v Trst. Skupaj z enim gospodom so odšli v Trst po nakupih in na izlet. Omenjeni gospod jo je povabil, da lahko pride živet k njemu ter da bi se lahko tudi poročila, a iz tega ni bilo nič. Od nje ni zahteval, da se ukvarja s striptizom. Računala je, da se bo z njim poročila, vendar ji je v tem času potekel vizum, za kar krivi tega gospoda. K njemu je prišla dne 11. ali 12. 6. 2010, vizum pa ji je potekel dne 12. 8. 2010. Pri tem gospodu je bila do nekega večera, dokler je ni močno pretepel in je odšla na policijo. Ni smela zapustiti doma in je bila kot v zaporu. Na policijski postaji je podala prijavo in so jo odpeljali v Postojno. S strani uradne osebe je bila pozvana, da naj pojasni, s kakšnim namenom si je pridobila schengenski vizum za prihod v Republiko Slovenijo, ki ji ga je izdalo Veleposlaništvo Madžarske na Kubi, in sicer z veljavnostjo od dne 15. 5. 2010 do dne 12. 8. 2010 ter zakaj si le-tega ni podaljšala, ob dejstvu, da je po preteku vizuma ostala v Republiki Sloveniji. Prosilka je navedla, da je bil njen namen, da se poroči s prvim gospodom, kateri ji je pošiljal sporočila. Komunicirala sta preko interneta in sms sporočil. Prav tako ji je navajal, da ko bo v Republiki Sloveniji, ji bo uredil dovoljenje za delo. Drugega gospoda je prosilka prosila, da ji priskrbi papirje. Drugi gospod je Slovenec, B.B. V nadaljevanju je bila prosilka s strani uradne osebe pozvana, da naj pojasni, zakaj se je šele po tolikih dneh bivanja v Centru za tujce v Postojni, odločila, da zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Upoštevajoč dejstvo, da je bila v Centru za tujce v Postojno nastanjena dne 28. 9. 2010, medtem ko je lastnoročno izjavo, s katero je izrazila namen zaprositi za mednarodno zaščito, podala šele dne 12. 10. 2010. Prosilka je navedla, da je bila takrat živčna in je morala v bolnico. Ko je podala prijavo policiji, jo je bilo strah, da bo ta gospod izvedel, jo poiskal in ji kaj storil. Edino, kar je počela pri tem gospodu, je bilo to, da ga je spremljala na igre pokra. Ko je videla, da se ne bo poročil, mu je rekla, da naj ji da čas, da se vrne nazaj na Kubo. Ničesar ji ni dovolil, jo posiljeval in z njo grdo ravnal. Situacija v njeni izvorni državi je takšna, da je tam diktatura. Gre za komunistično državo, kjer študiran državljan (zdravnik, pravnik) nima možnosti, da bi s svojo plačo normalno živel. Ne moreš potovati in si kot v zaporu. Počuti se, da jo policija preganja. V primeru, ko je kupovala kartico za telefon, jo je policija prijela in odpeljala na policijsko postajo, kjer je dobila opomin. Pri treh opominih te lahko zaprejo za šest let, lahko tudi s štirimi, odvisno od posamezne situacije. Zaslišujejo tudi v primeru, če govoriš s tujcem. Ima travmo zaradi Kube, čuti da jo preganja policija in jo lahko zapre. Kdor se ne strinja s sistemom ne napreduje in tudi ne more študirati. Ljudje te gledajo postrani, če se ne strinjaš s sistemom. Na Kubi ni svobode. Čuti kot da bi jo maltretirali. Če hočeš študirati, moraš sodelovati v demonstracijah, akcijah, se strinjati z revolucijo, drugače ne napreduješ. Dobi le 30 evrov mesečne plače. Na Kubi lahko živijo normalno življenje samo tisti, ki se ukvarjajo z nečednimi posli, povezanimi s turizmom. Prosilka čuti, da spada v to skupino, maltretiranih in diskriminiranih ljudi. Ljudje, ki dajejo v najem hišo, avto in drugo, se čutijo več vredne. S strani uradne osebe je bila pozvana, da naj pojasni svoje navedbe v lastnoročni izjavi, da prosi za politični azil iz različnih razlogov. Pojasnila je, da je »to to, kar je navedla«. Čuti, da jo policija preganja, zasleduje, čuti se v nižji kasti, diskriminirana. Pri tem je navedla primer, da se zdravnika nič ne ceni. Mislila je na svojega očeta in to velja tudi za njo, saj v primeru, če konča glasbeno šolo, bo isto tako. Na Kubi je lahko zaprta za šest let in tam umre. Prosilka je bila pozvana, da navede kakšen konkreten primer preganjanja, ko ga je osebno doživela in če, kdaj in s strani koga, ga je doživela. Ob tem je prosilka navedla, da je policija skorumpirana. Takrat, ko je kupovala telefonsko kartico, so jo ustavili policisti in jo odpeljali na policijsko postajo. Dobila je prvi opomin, čeprav je kupovala samo kartico. Dejali so ji, da pri treh opominih gre v zapor. Ob drugi priložnosti se je pogovarjala z nekim tujcem, ki je bil njen znanec. Spet so jo ustavili, nato pa jim je njen znanec plačal 20 COC-ov (valuta, ki je več vredna), zato da so jo pustili pri miru, sicer bi jo spet odpeljali. Pri tem je tudi pojasnila, da je osebo, ki ji je dala vabilo, da lahko pripotuje v Republiko Slovenijo, spoznala na ulici. Pogovarjala sta se in pri tem ji je ta oseba dejala, da jo bo povabila v Republiko Slovenijo. Na izrecno vprašanje uradne osebe: „Ali ste bili kdaj v matični državi preganjani?“ je odgovorila, da misli, da gre za diskriminacijo, saj ni logično, da človek ne more govoriti s komerkoli. Počutila se je diskriminirano tudi, ko se je pogovarjala s svojimi kolegi ter jim pravila, da se ne strinja s sistemom. Dejali so ji, da mora sodelovati in prihajati na srečanja. Biti zaprt šest let v zaporu na Kubi praktično pomeni smrt. Lahko se zgodi, da jo nekega dne policist ustavi in ji reče: „videl sem to in to, ko si naredila ...“, zaradi tega osebo zaprejo. S 30 evri na mesec se ne da živeti. Prosilka je v nadaljevanju pojasnila, kako zgleda opomin, katerega je dobila na policiji in je navedla, da gre za neke vrste zapisnik. Ko se nabere dovolj zapisnikov, greš v zapor. Sama je dobila enega ali dva, ne ve zagotovo. Ko so jo pripeljali na policijsko postajo, ji je policist rekel, če bo z njim spala, da jo bo spustil. Tisti dan sta njena starša prišla na policijsko postajo, se dolgo časa pogovarjala in prosilko so izpustili. Na Kubi si brez bodočnosti in perspektive ter nesvoboden. Ve, da svet ni popoln, vendar je situacija v njeni izvorni državi zelo slaba, zaradi težav z ZDA. Ne ve povedati, kaj bi se zgodilo v primeru, če bi se vrnila v izvorno državo, saj se ne bi mogla vpisati v šolo. Misli, da jo ne bi več sprejeli. Lahko bi se zgodilo karkoli glede policije. Da je turizem nečedno delo, misli zato, ker po eni strani prihajajo starejši moški in mladim dekletom obljubljajo hišo, srečo. Dekleta se navdušijo, potem pa se to ne zgodi in oni z njimi počnejo, kar se jim zazdi. Tisti, katerim dajo v najem hiše, iz tega naredijo pravi bordel. S strani pooblaščenke je bila pozvana, da naj pove, če pozna kakšno dekle, ki je bilo zaprto šest let, glede na to, da je dejala, da je stanje v zaporih na Kubi slabo. Pri tem je prosilka povedala, da je imela stik z dekletom, ki je bila tam. Navedla je, da je pri 18 letih zbolela zaradi slabih pogojev v šoli, bila je živčna. Potem je dobila novo priložnost, ker je bila dobra študentka. Študirala je naprej, nato jo je gospod povabil v Republiko Slovenijo. V nadaljevanju je prosilka še navedla, da niso bili samo slabi pogoji v šoli razlog, da je zbolela na živcih, temveč ker je takrat študirala dva inštrumenta. Mogoče, če bi študirala samo en inštrument, ne bi bilo tako. Profesor za harfo je poučeval daleč stran od šole v nekem gledališču in se je morala z javnim avtobusom, ki je v groznih razmerah, potovati dolgo časa. Dne 26. 10. 2010 je bil s prosilko opravljen razgovor v zvezi s kazensko ovadbo zoper B.B. Prosilka je navedla, da najprej želi umakniti prijavo zoper B.B. Pri tem je navedla, da sta imela osebne težave, saj ni zgodilo to, kar je predhodno navajala. Prosilka je zanikala, da bi jo udaril in posilil. Prijavo je podala, ker je bila ljubosumna, saj je mislila, da je z drugo žensko, a ni bilo tako. Po podani prijavi, oziroma od dne 22. 10. 2010 do dne 25. 10. 2010, se je z njim še srečala in veliko pogovarjala. B.B. ji ni zameril, razumel jo je, da je bila ljubosumna. Z njo nima več takšnega razmerja. S strani vodje Azilnega doma je bila seznanjena, da bo morala opraviti razgovor s policisti v zvezi s prijavo, katero je zanikala.

V nadaljevanju tožena stranka pravi, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ. V tovrstnih primerih Ministrstvu za notranje zadeve, ki je pristojni organ za odločanje o mednarodni zaščiti, ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, temveč lahko v primeru ugotovitve obstoja kateregakoli izmed razlogov določenih v 55. členu ZMZ, prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne. Pristojni organ ocenjuje, da razlogov za zapustitev matične države, ki jih je prosilka navedla v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi izjav prosilke ugotavlja, da naj bi prosilka izvorno državo zapustila zaradi tega, ker naj bi se počutila ogroženo s strani policije. Prosilka je namreč navedla primer, ko naj bi jo policija enkrat odpeljala na policijsko postajo, ko naj bi kupovala telefonsko kartico in tako naj bi dobila opomin. Pri tem je še navedla, da osebo lahko pri treh opominih zaprejo za šest let, lahko tudi s štirimi, odvisno od posamezne situacije. V tem konkretnem primeru prosilka ni navedla, da bi policija z njo ravnala kakorkoli nečloveško oziroma nehumano. Prosilka je navedla tudi primer, da naj bi jo ustavili policisti, ko naj bi se pogovarjala s svojim znancem, ki je tujec. Znanec naj bi plačal policistom, zaradi česar so jo pustili pri miru. Pristojni organ meni, da v tem konkretnem primeru ne izhaja, da bi bila prosilka v izvorni državi kakorkoli izpostavljena kakršnemu koli preganjanju oziroma nadlegovanju s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Pristojni organ meni, da če bi imele kubanske oblasti kakršnekoli zadržke zoper prosilko, le-ta nikakor ne bi nemoteno zapustila izvorno državo. Pristojni organ namreč ugotavlja, da prosilka ni navajala, da bi pri prehodu državne meje oziroma ko je zapustila izvorno državo, imela težave s strani policije. Prav tako pristojni organ meni, da prosilkine navedbe, da jo lahko zaprejo na šestletno zaporno kazen na podlagi treh opominov, ne držijo. V takšnem primeru pristojni organ ocenjuje, da mora biti takšna oseba pravnomočno obsojena za kazniva dejanja in da zgolj trije opomini niso dovolj za zaporno kazen. Po mnenju pristojnega organa glede dogodkov, ki jih prosilka navaja, v nobenem primeru ni mogoče šteti za preganjanje. Tožena stranka meni, da je podan utemeljen sum, da zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imela možnost in da je prosilka vložila prošnjo z namenom, da bi odložila oziroma onemogočila odstranitev iz Republike Slovenije. Pristojni organ namreč ugotavlja, da je prosilka matično državo zapustila dne 30. 5. 2010 ter da je dne 1. 6. 2010 legalno vstopila v Republiko Slovenijo na podlagi vizuma. V Republiki Sloveniji je do dne 11. oziroma 12. 6. 2010 bivala pri gospodu A.A., kateri naj bi ji obljubljal poroko, a do poroke ni prišlo. Tistega dne ji je gospod A.A. dejal, da naj se vrne na Kubo, česar prosilka ni želela storiti. Pristojni organ ugotavlja, da prosilka kljub temu, da je bila s strani gospoda A.A. soočena z dejstvom, da se z njo ne bo poročil oziroma da ji je dejal, da naj se vrne na Kubo, torej v izvorno državo, kjer naj bi bila preganjana, za mednarodno zaščito ni zaprosila niti ni poskušala poiskati kakršnekoli pomoči/zaščite. Kljub temu pa je prosilka odšla v striptiz bar, kjer je spoznala dekle iz Dominikanske republike. Z omenjenim dekletom in gospodom B.B. je odšla po nakupih v Trst in izlet, a za mednarodno zaščito ni zaprosila. Od tega dne in vse do dne 28. 9. 2010 je prosilka živela pri gospodu B.B., kateri ji je prav tako ponudil poroko, a se tudi z njim ni poročila. Dne 28. 9. 2010 je prosilka odšla na policijsko postajo, kjer je podala kazensko ovadbo zoper B.B., a jo je kasneje umaknila z navedbo, da se kazniva dejanja sploh niso zgodila. Tistega dne, ko je na policijski postaji podala kazensko ovadbo, prav tako ni zaprosila za mednarodno zaščito od dne 28. 9. 2010, ko je bila nastanjena v Center za tujce v Postojno in vse do dne 12. 10. 2010, ko je podala lastnoročno izjavo. Prosilka je sicer pojasnila, da za mednarodno zaščito vse do dne 12. 10. 2010 ni zaprosila, ker jo je bilo strah, da bo ta gospod (B.B.) izvedel, jo poiskal in ji kaj storil. Navedeno za pristojni organ ni sprejemljivo, saj je prosilka kasneje sama zanikala omenjena kazniva dejanja, zaradi česar pristojni organ meni, da ni opravičljivega razloga, da za zaščito ni zaprosila dne 28. 9. 2010 na sami policijski postaji oziroma v Centru za tujce v Postojni, kamor je bila nastanjena zaradi postopka odstranitve iz države. Šele po 14 dneh bivanja v omenjenem centru je podala lastnoročno izjavo in s takšnim ravnanjem preprečila vse nadaljnje postopke za odstranitev iz Republike Slovenije. Pristojni organ namreč meni, da če bi bila prosilka v matični državi resnično preganjana, bi bilo od nje upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosila dne 1. 6. 2010, ko je v Republiko Slovenijo prišla na podlagi veljavnega vizuma, a tega ni storila. Prav tako pristojni organ ugotavlja, da bi prosilka za mednarodno zaščito lahko zaprosila dne 11. oziroma 12. 6. 2010. Nadalje pristojni organ na podlagi prosilkinih izjav ugotavlja, da je prosilka matično državo zapustila z namenom, da si izboljša svojo eksistenco, saj bi bila v nasprotnem primeru njena dejanja usmerjena k iskanju mednarodne zaščite, kar v tem konkretnem primeru ne izhaja. Pristojni organ na podlagi prosilkinih izjav ugotavlja, da je izvorno državo zapustila zaradi slabega ekonomskega položaja. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je prosilka pri podaji prošnje za mednarodno zaščito lažno predstavila razloge, na katere se sklicuje, saj so njene navedbe in njena ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Pristojni organ na podlagi prosilkinih izjav ugotavlja, da je bil prosilkin dejanski prihod v Republiko Slovenijo poroka s slovenskim državljanom, saj bi si s takšnim ravnanjem tako izboljšala svoj materialni položaj. Splošno je znano, da v njeni izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V konkretnem primeru je bila torej v postopku ugotovljena splošna neverodostojnost prosilke, zato z izjavami, katerim zaradi prej navedenega ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazala obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Sklicuje se na 3., 5. in 6. alineo 55. člena ZMZ. Glede na navedeno je pristojni organ v povezavi s 1. odstavkom 2. člena in 34. člena ZMZ v pospešenem postopku ugotovil, da prosilka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz njenih izjav namreč izhaja, da v izvorni državi ni bila nikoli izpostavljena kakršnemu koli preganjanju s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov, in sicer zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno oziroma da iz njenih dejanj nedvomno izhaja, da zlorablja institut mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Skladnost izjav in ravnanj pa tudi po presoji sodišča ni podana, če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe. V obravnavani zadevi pristojni organ ugotavlja, da prosilkine izjave in njena ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na njeno ravnanje ni mogoče verjeti. V sodbi I Up 426/2009 je Vrhovno sodišče med drugim tudi navedlo, da v primeru, da ni bila ugotovljena splošna prosilčeva verodostojnost, po izrecni določbi 4. točke 22. člena ZMZ, pristojnemu organu tudi ni treba pridobiti informacije o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ.

V tožbi tožeča stranka pravi, da je toženec odločal po skrajšanem postopku, v katerem ga pravi razlogi tožnice za njeno prošnjo sploh niso zanimali in je njeno prošnjo a priori zavrnil, vsebinsko pa zavrgel. Tožnica je res prošnjo za priznanje mednarodne zaščite podala šele po vrnitvi iz bolnišnice v zapor v Postojni, to pa zato, ker je šele tedaj zvedela za tako svojo pravico. Pooblaščenec ji je to telefonsko predlagal in tožnica je po razgovoru z nekaterimi osebami v Postojni to takoj, ko je bilo to mogoče, že naslednji dan dopoldan tudi uveljavljala pred predstojnikom zapora v Postojni. V Slovenijo je prišla s poštenimi nameni poročiti se, pri čemer je bila zavedena tako, da ji ni moč očitati, zakaj predhodno ni uveljavljala te pravice, saj je ta potreba pri njej nastopila šele v trenutku, ko se je zavedla, da mora nazaj na Kubo, pravico pa je uveljavljala takoj, ko je zanjo tudi izvedela. V ponovnem postopku bo potrebno ugotoviti, da je vrnitev na Kubo za tožnico v celoti nesprejemljiva. Razumljivo je sprejemanje in pozitivno obrazlaganje policije ene države v drugi državi. Saj gre za brate (brothers in arms). Nesprejemljiva pa je očitna nekritičnost organov demokratične države nasproti komunistični diktatorski državi. Tožnica je bila pri svojih 21 letih v Kubi posiljena in ko je posiljevalca prijavila, se je ugotovilo, da je slednji pripadnik „la seguridad de estado“, to je tajne policije Fidela Castra in njegove komunistične partije. Namesto postopka zoper posiljevalca C.C.-jo je redna policija zasledovala, dokler je ni čez par dni prijela ob nakupu telefonske kartice in jo kot zločinko privedla na postajo policije in pričela voditi postopek zoper njo. Posiljevalec C.C. je seveda ves nasmejan prišel na to policijsko postajo in predlagal prisotnim policistom, da si jo privoščijo tudi sami in le če bi bila tudi ona za to, jo kasneje izpustijo. Žrtev posilstva je bila tako pridržana s strani policije, ki se je izživljala nad njo. Rešila se je zgolj zato, ker je pripadnik te iste la seguridad de estado tudi njen oče, kateri je šele po dolgih urah lahko prišel skupaj z ženo do hčere in po urah dolgih pregovarjanj, potem ko je morala tožnica preklicati ovadbo za posilstvo in priznati na zapisnik, da ji posiljevalec ni držal mačete na vratu, medtem ko jo je posiljeval, marveč da je bila ona tista, ki ga je zapeljala in nagovorila k spolnim odnosom, izpuščena, pri čemer pa so ji v njen policijski dosje zabeležili storitev enega kaznivega dejanja. Pri storitvi treh kaznivih dejanj pa te na Kubi čaka zapor, ki je neizogiben. Očitno je tedaj, da je bila tožnica na Kubi s strani policije preganjana in zatirana ter podvržena policijskemu terorju. To nesporno izhaja iz njenega drugega prijetja kmalu po prvem, le da je takrat nekdo zanjo podkupil policista, ki je raje zase vzel denar in komandirju pač dejal, da je ta dan ni našel. To bi bila njena druga izmišljena kršitev. Do števila tri pa ni več daleč. Sedaj kubanska policija in tudi »la seguridad de estado« že vesta, da je tožnica v Sloveniji zaprosila za politični azil. To ji je potrdil njen oče v telefonskih razgovorih, pa tudi njena mati ji je povedala, da so jo iskali doma. Iz navedenega bi bila njena deportacija na Kubo ne le v neskladju z mednarodnim pravom. Bila bi akt najvišje stopnje nehumanosti in neciviliziranosti neke države, ki sama sebe šteje za demokratično in humano družbo. Deportacija tožnice nazaj na Kubo zanjo pomeni zagotovo politično preganjanje s strani politične in redne policije, zanjo pomeni zagotovo pristanek v kubanskih zaporih, vsaj enkrat, če ne večkrat in to ob nespornem dejstvu, da tožnica ni sama storila ničesar prepovedanega. Oče o zadevi noče in ne sme niti pisati, saj ga to lahko stane dolgoletnega zapora in tudi glave ob dejstvu, da gre za znanstvenika, predstojnika biokemičnega inštituta, izumitelja, ki je s svojim izumom rastlinskega cepiva prinesel Kubi ogromne letne prihodke, da sam ob tem ni dobil ničesar zase, le vpoklican je bil za nagrado kot zaslužen član družbe v la seguridad de estado. Kot dokaz prilaga elektronska sporočila tožničinega, internetni članek ter predlaga zaslišanje tožnice same.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in tožnici prizna zahtevano in pripadajočo mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v celoti, podrejeno pa prvostopnemu organu naloži, da odloči, kot je v tej tožbi predlagano. Prosi oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana dne 13. 12. 2010, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-B, Uradni list RS, št. 99/2010) pa je začel veljati dne 22. 12. 2010. Po določbi 1. odstavka 99. člena ZMZ-B se postopki, začeti po ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007 in 58/2009) nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona, kar pomeni po ZMZ. Vendar pa to z vidika pravilne razlage določb pospešenega postopka ni bistveno. Kajti tudi po ZMZ je treba upoštevati, da pristojni organ zgolj »lahko« v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ne pa, da jo mora zavrniti, čim je izpolnjen kateri koli pogoj iz 55. člena ZMZ neodvisno od tega, ali prosilcu v izvorni državi grozi preganjanje ali resna škoda (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010). Tudi po ZMZ, enako kot v ZMZ-B, čeprav ZMZ v 1. odstavku 55. člena nima besede »lahko«, namreč velja, da se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite (29. člen ZMZ). Ta ista določba je z ZMZ-B zgolj prenesena v določbo 39.a. člena ZMZ-B. To pomeni, da je razlaga pospešenega postopka s strani tožene stranke napačna, ko tožena stranka navaja, da so v pospešenem postopku pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki zadevajo obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ. Vendar pa sodišče zaradi tega ni tožbi ugodilo, ker je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožeče stranke ugotovilo, je izpodbijana odločba utemeljena na podlagi 3. alinee 55. člena ZMZ v skladu z zgornjo interpretacijo tega določila. Ta interpretacija ima oporo tudi v stališču Ustavnega sodišča RS, ki je dalo interpretacijo zakonskim določbam z vidika 22. člena Ustave, po katerem je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku „izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja“ (zadevi Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006, 8. tč. obrazložitve in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, 7. tč. obrazložitve).

Sodišče je razpisalo glavno obravnavo zaradi tega, ker je tožnica v tožbi navedla novo dejstvo v zvezi z zatrjevanim spolnim nasiljem, ki naj bi ji ga povzročil pripadnik državne varnostne službe na Kubi. Vendar pa tožnica na zaslišanju pred sodiščem ni imela razumnega pojasnila, zakaj tega dogodka, ki ga je v tožbi štela za bistvenega z vidika pogojev za mednarodno zaščito, ni zatrjevala že v upravnem postopku, niti ni bila njena pojasnitev točna oziroma verodostojna. Tožnica je namreč na glavni obravnavi dejala, da je posilstvo „omenila ustno, vendar ne ve, če so to zapisali“. Na zapisnik z dne 19. 10. 2010 ob podaji prošnje je tožnica na posebno vprašanje o tem, kako so se policisti obnašali do nje, ko so jo pripeljali na policijsko postajo, odgovorila: „Policist mi je rekel, če bom z njim spala, da me bo spustil. Ampak tisti dan sta moja starša šla na policijsko postajo, se dolgo časa pogovarjala in so me izpustili“. Ta zapis ne vzbuja velikega dvoma o tem, ali je tožnica že ob podaji prošnje navedla, da je bil posiljena, tako kot je opisala v tožbi, ko je dokaj natančno navedla zlasti dogodke po zatrjevanem posiltvu, ko naj bi zadevo prijavila. Da je njena trditev o posilstvu premalo verodostojna, je sodišče dobilo potrditev, ko je tožena stranka tožnico vprašala, kako to, da ni v lastnoročni izjavi z dne 12. 10. 2010 vsaj omenila dogodka, ki ga opisuje v tožbi. Tožnica je pojasnila, da jo je bilo strah, kasneje pa se je bilo „vseeno“, ker se je zadeva že „razvedela“. Sodišče ugotavlja, da je informacijo o posilstvu tožnica podala šele v tožbi, zato se ni to kako drugače „razvedelo“. Tožnica je tudi v upravnem postopku enkrat prijavila posilstvo, ki naj bi se ji zgodilo v Sloveniji, in je kasneje to prijavo preklicala (zapisnik z dne 26. 10. 2010), ker naj bi šlo za prijavo zgolj iz ljubosumja. Zaradi teh dejstev gledano v celoti in medsebojno povezano sodišče na podlagi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) ni upoštevalo zatrjevanega dejstva o posilstvu s strani pripadnika državne varnostne službe na Kubi.

Sodišče pa verjame tožnici, da je za možnost azila izvedela šele takrat, ko je podala pisno izjavo z dne 12. 10. 2010; glede tega je tožnica na zaslišanju izkazala zadostno verodostojnost, saj je iz izjave z dne 12. 10. 2010 in iz izjave v prošnji z dne 19. 10. 2010 razvidno, da si je primarno želela urediti življenje v Sloveniji s partnerjem zaradi slabih ekonomskih, socialnih in političnih razmer na Kubi, ki jih je opisala v pisni izjavi in v prošnji. To pomeni, da ni podana podlaga za izpodbijano odločbo v 5. alinei 55. člena ZMZ, saj tožnici ni mogoče očitati, da je brez utemeljenega razloga izrazila namen zaprositi za azil v času, ki ni bil najkrajši in da je imela možnost izraziti to željo že prej. Ker tožena stranka ni z ničemer utemeljila v odločbi, da se je postopek odstranitve tožnice iz države že začel pred 12. 10. 2010 in da je tožnica za ta postopek vedela, tudi ni podana podlaga za izpodbijano odločbo v 6. alinei 55. člena ZMZ. V izpodbijani odločbi tako ni izkazano, da je tožnica prošnjo vložila z namenom, da bi odložila oziroma onemogočila odstranitev iz države.

Sodišče pa je tožbo - ob neupoštevanju zatrjevanega posilstva - zavrnilo kot neutemeljeno zaradi tega, ker je tožnica zatrjevala samo takšne okoliščine, ki ne bi mogle pomeniti preganjanja v smislu 26. člena ZMZ ali resne škode iz 28. člena ZMZ oziroma ker ni dokazala dvoma o tem, ali jo v primeru vrnitve v izvorno državo čakajo okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje ali resno škodo. Tožnica je namreč tako v pisni izjavi z dne 12. 10. 2010 kot tudi v prošnji za azil z dne 19. 10. 2010 najprej navajala razmere v Kubi v zvezi z nemožnostjo potovanja, druženja s tujci, zaslužka in opravljanja službe po pridobljeni izobrazbi, višini osebnih dohodkov, pogojev za delo v šolah, pojasnjevala je načrte glede vzpostavitve partnerskega odnosa v Sloveniji. Vmes je sicer v prošnji navedla tudi, da je ob nakupu telefonske kartice dobila prvi opomin od policije in da so ji rekli, da gre pri teh opominih v zapor, vendar teh opominov policije v izjavi z dne 12. 10. 2010 ni niti omenila. Ob tako nizkem pomenu, ki ga je tožnica dajala omenjenim opominom v pisni izjavi in v prošnji, bi tožnica morala vsaj v upravnem sporu predložiti kakšne informacije o stanju v izvorni državi glede omenjene prakse izdajanja opominov in posledic, ki naj bi izdanim trem opominom sledile, tako da bi s tem vzpostavila vsaj dvom o tem, ali bi lahko zatrjevane okoliščine v primeru njene vrnitve pomenile preganjanje v smislu 26. ali 28. člena ZMZ. Sodišče lahko verjame tožnici, da jo je strah vrnitve na Kubo, vendar bi moral biti njen strah utemeljen v smislu dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ oziroma v smislu resne škode iz 28. člena ZMZ, ki sta implementacijski določbi Direktive EU št. 2004/83/ES.

Po pravilu dokaznega bremena v zvezi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki po vsebini ustreza določilu 26. členu ZMZ (sodba Sodišče Evropske unije v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. odst. obrazložitve), in to pravilo sodišče upošteva v povezavi z določili 1. in 2. odstavka 21. člena in 1. odstavka 22. člena ZMZ v povezavi z določilom 1. odstavka 4. člena Direktive EU št. 2004/83/ES, velja, da je v načelu obveznost na prosilcu, da predloži konsistentno izjavo in morebitne dokaze, ki izkazujejo utemeljene razloge za domnevo, da bo tožnik podvržen kršitvi pravice iz 3. člena MKVČP v primeru vrnitve (sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice – ESČP - v zadevah Saadi proti Italiji, odst. 129, Said proti Nizozemski, odst. 49 in 51, N proti Finski odst. 167). Šele če tega prosilec ne stori, pristojni organ lahko zavrne prošnjo oziroma če stranka izpolni svoj del dokaznega bremena, se dokazno breme prevali na pristojni organ in v takem primeru tožena stranka lahko prošnjo zavrne, »če ovrže vsak dvom« v to, da stranka ni predložila zadostnih dokazov, ki kažejo na utemeljene razloge za možnost, da bo prosilcu kršena pravica iz 3. člena MKVČP, če bo vrnjena v izvorno državo (sodbi ESČP v zadevah N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 111, Saadi proti Italiji, odst. 129).

V obravnavani zadevi je odvetnik na obravnavi glede priloženega izpisa z interneta pojasnil, da gre za opis problemov osebe iz Kube, ki je imel podobne probleme kot tožnica v zvezi z zahtevo za azil, kar je preveč pavšalno navajanje dokazov, da bi sodišče lahko pretehtalo njihovo relevantnost v konkretnem primeru. Tožnik tudi ni utemeljil, da ni imel možnosti relevantnih inforamcij o stanju v izvorni državi predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Sodišče zato ugotavlja, da lahko v preostalem delu glede pravne podlage iz 3. točke 55. člena ZMZ sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnico oprostilo plačila sodnih taks.