Jedro

Opredelitve pojmov loža, zid, fasadna obloga, fasada, po mnenju sodišča ne dajejo podlage za opredelitev, da so stene lože hkrati fasada ter da so stene (balkonske) lože zunanji ovoj stavbe in glede na to fasada. Ker po presoji sodišča upravna organa nista pravilno zaključila o posegu tožnika v fasado kot skupni del stavbe, se sodišče (tudi) ne strinja, da bi določba 126.a člena SZ-1 predstavljala podlago za odreditev tožniku pridobitve potrebnih soglasij drugih etažnih lastnikov ali odstranitve klimatske naprave.

Prvostopenjski organ tožniku nepravilno ni dal možnosti izjave v smislu 9. člena ZUP. Po mnenju sodišča bi organ zadostil navedeni zakonski določbi v primeru, da bi tožnika v dopisu, ki mu ga je poslal, (najprej) seznanil s tem, da zoper njega vodi postopek v smislu 126.a člena SZ-1. Ob tem ko tožnika s tem ni seznanil, tako po presoji sodišča ni (bilo) jasno, da s pozivom organ tožniku (tudi) daje možnost izjave o odločilnih dejstvih pred odločitvijo v zadevi. Zato zaradi tega tožnik tudi ne bi smel trpeti neugodnih pravnih posledic.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Stanovanjske inšpekcije št. 06172-272/2015 z dne 22. 1. 2016 in odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 0614-6/2016/3-MG z dne 14. 3. 2016 se odpravita in se zadeva vrne Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor, Stanovanjski inšpekciji v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Stanovanjska inšpekcija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik, ki je z namestitvijo klimatske naprave v svojem stanovanju v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., ker je zunanjo enoto naprave namestil na pročelje stavbe, posegel v skupni del, zunanji zid in fasado, dolžan v dveh mesecih od vročitve odločbe pridobiti soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih predmetne večstanovanjske stavbe oziroma odstraniti klimatsko napravo s fasade in sanirati posledice povzročenega posega, če soglasij v tem roku ne pridobi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pričel s postopkom po uradni dolžnosti na podlagi 126.a člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in v zvezi z vlogo z dne 27. 10. 2015, s katero je bil seznanjen, da je tožnik, etažni lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., brez potrebnega soglasja etažnih lastnikov dne 28. 7. 2015 z montažo klimatske naprave posegel v skupne dele stavbe, zunanji zid in fasado. Organ je z navedenim seznanil tožnika ter ga pozval k pisni izjavi in predložitvi soglasij drugih etažnih lastnikov za navedeni poseg v skupne dele predmetne večstanovanjske stavbe. Poziv je bil tožniku vročen 30. 11. 2015 z vložitvijo v hišni predalčnik. Odgovora tožnik ni poslal. Organ zaključuje, da gre v danem primeru za kršitev 126.a člena SZ-1, zaradi česar je izrečeni ukrep utemeljen.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 3. 2016 odločbo prvostopenjskega organa v 1. točki izreka delno dopolnilo z določitvijo roka enega meseca za odstranitev klimatske naprave s fasade in saniranje posledic povzročenega posega, če tožnik v določenem roku soglasij ne pridobi, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo. Tožnikove navedbe, da z namestitvijo zunanje enote klimatske naprave v notranjosti lože, ki je sestavni del njegove stanovanjske enote, ni posegel v skupen del hiše, je organ zavrnil kot neutemeljene ob razlogovanju, da gre za namestitev zunanje enote klimatske naprave na zunanje stene balkona oziroma lože pri stanovanju tožnika, ki so hkrati fasada večstanovanjske stavbe, fasada pa je po 5. členu SZ-1 skupen del večstanovanjske stavbe, ter je za izvajanje takih del po 15. členu SZ-1 potrebno pridobiti soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe zakona, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da je zunanjo enoto klimatske naprave namestil na notranjo steno balkonske lože, ki je sestavni del tožnikovega stanovanja št. 2, glede katerega (in glede balkonske lože) je vknjižen kot lastnik. Svoje navedbe dokazuje tudi s priloženimi fotografijami: zahodne, južne, vzhodne in severne strani fasade hiše na naslovu ..., v kateri sta dve stanovanji. Balkonsko ložo tudi dejansko uporablja samo tožnik in je to njegov individualni prostor. Balkonska loža ni skupni del dvostanovanjske hiše, ampak je del lastnine tožnikove nepremičnine. V pogodbi o medsebojnih razmerjih za stanovanjski objekt ... z dne 30. 8. 2000 in v elaboratu za vknjižbo etažne lastnine loža ni tretirana kot skupni del. Notranji deli balkonske lože, to je stene v balkonski loži, znotraj balkonske ograje, po tožnikovem mnenju ne spadajo med skupne dele nepremičnine. To ni fasada, ampak stena balkonske lože in spada k tožnikovemu stanovanju. Namestitev zunanje enote klimatske naprave v notranjosti tožnikovega posameznega dela, to je v notranjosti balkonske lože, ni poseg v skupne dele po 126.a členu SZ, in to tudi ni poseg po drugem odstavku 15. člena SZ-1, za katerega bi tožnik potreboval soglasje drugega etažnega lastnika. Tožnik se sklicuje dalje na 5. člen SZ-1 ter navaja, da bi upravna organa obeh stopenj morala to zakonsko določbo upoštevati. V kategorijo skupnih delov ne spada notranji zid tožnikove balkonske lože, na katerem je namestil zunanjo enoto klimatske naprave. Kateri zid je notranji ali zunanji zid in kateri zid je nosilni v konkretnem objektu, je razvidno samo iz gradbene oziroma projektne dokumentacije objekta. Iz prijave in predloženih slik prijavitelja tega ni mogoče ugotoviti. Nad tožnikovo balkonsko ložo je samo leseni napušč. Ni nobene armiranobetonske plošče. Levi in desni zid ter parapetni zid v notranjosti tožnikove balkonske lože so nenosilni zidovi, ki nimajo nobene nosilne funkcije. Omenjeni zidovi ne nosijo stropa ali strehe. Iz tlorisa v elaboratu za vknjižbo tožnikove etažne lastnine je razvidno, da je zunanja enota klimatske naprave nameščena na nenosilni zid in sicer pregradni zid med tožnikovo balkonsko ložo in shrambo v tožnikovem stanovanju. Prvostopenjski organ si dejanskega stanja ni ogledal, kajti če bi bilo tako, bi ugotovil, da zunanja enota klimatske naprave ni nameščena na pročelju hiše in da tožnik ni posegel v skupni del, zunanji zid in fasado in da zaradi tega ne potrebuje soglasja drugega etažnega lastnika, kot je to določeno v 15. in 126.a členu SZ-1, če gre za skupni del - fasado in streho. Dejstva, na podlagi katerih je izdana izpodbijana odločba, niso ugotovljena z dokazi. Odločba je izdana na podlagi podatkov iz prijave. Za razjasnitev navedb v prijavi pa je bilo potrebno odrediti izvedbo dokaza in to ogled na kraju samem. V odločbi ni navedeno, na kakšen način je ugotovljeno dejansko stanje, saj ni navedenih nobenih dokazov, na katere je prvostopenjski organ oprl odločbo. Tudi drugostopenjski organ obrazložitve odločbe ni dopolnil. Poleg tega tožniku v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tudi če je prvostopenjski organ tožniku poslal poziv z dne 11. 11. 2015, pa v njem ni bilo pouka tožniku, da bo prvostopenjski organ izdal odločbo brez te izjave in tudi ni bilo opozorila, da mora tožnik navesti vsa dejstva in dokaze, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Tožnik bi moral biti poučen o njegovih pravicah v postopku ter opozorjen na posledice posameznih dejanj oziroma opustitev, kot to določa 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na navedeno je organ po mnenju tožnika kršil načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Tožnik pa sicer meni, da odločba organa prve stopnje pomeni tudi protiustaven poseg v njegovo zasebno lastnino. Z izdajo odločbe se je poseglo v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do uživanja zasebne lastnine in se mu ne dovoljuje prostega razpolaganja z njo. Na zunanji strani balkonske lože so tudi že leta postavljene hidra rolete bambus izvedbe, ki tožniku nudijo več zasebnosti v njegovem stanovanju, s čimer je tožnik zaščitil svojo lastnino in ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. V dokazne namene se tožnik sklicuje na spisno dokumentacijo, fotografije fasade hiše z vseh strani, fotografije klimatske naprave na notranji steni balkonske lože, tloris stanovanja, na katerem je označena nameščena klima, poročilo o vrednotenju stanovanja z dne 26. 8. 1999, elaborat z vknjižbo etažne lastnine za objekt ... in pogodbo o vzajemnih razmerjih za ta objekt. Sodišču predlaga, da na podlagi navedenih dejstev in predloženih dokazov odloči, da se izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odreditev tožniku ukrepa stanovanjskega inšpektorja, da mora za namestitev zunanje enote klimatske naprave na fasadi večstanovanjske stavbe na naslovu ..., v kateri je etažni lastnik, v dveh mesecih pridobiti soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih predmetne večstanovanjske stavbe ali v nadaljnjem roku enega meseca odstraniti klimatsko napravo s fasade in sanirati posledice povzročenega posega, če soglasij v odrejenem roku ne pridobi.

7. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je inšpektor tožniku zgoraj navedeni ukrep odredil na podlagi ugotovitve, da je tožnik zunanjo enoto klimatske naprave namestil na pročelje stavbe, s čemer je posegel v skupni del stavbe, zunanji zid in fasado. Iz odločbe ni razvidno, ali je pri tem izhajal iz resničnega dejanskega stanja, torej da je klimatska naprava nameščena na steno lože, saj inšpektor ugotavlja le namestitev na pročelju stavbe (iz česar izvede sklep o posegu v zunanji zid in fasado). Resnično dejansko stanje pa je mogel ugotoviti drugostopenjski organ, saj je razpolagal (tudi) s fotografijami, ki jih je pritožbi priložil tožnik in iz katerih je namestitev zunanje enote klimatske naprave na steno lože jasno razvidna. Iz takega dejanskega stanja je tudi izhajal, pri tem ko se je opredelil, da gre za namestitev zunanje enote klimatske naprave na zunanje stene balkona (lože) pri stanovanju tožnika, ki so hkrati fasada večstanovanjske hiše; balkon je odprt in predstavlja zunanji ovoj hiše, zato je del fasade.

8. Take opredelitve namestitve zunanje enote klimatske naprave na steno lože pa sodišče ne sprejema. Namreč po standardu 4.11 SIST ISO 6707-1 Urada republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje, junij 1998 (ki v 1. delu določa splošne izraze, ki se uporabljajo pri stavbah in gradbenih inženirskih objektih (osnovne in specifične pojme))1 je loža (polodprt balkon) dostopen polodprt prostor, umaknjen s fasade v notranjost stavbe. Na tej podlagi tako ni mogoče razlogovati, da je stena lože hkrati fasada stavbe. Po standardu 5.1.4 je zid ali stena navpični nosilni ali nenosilni gradbeni element, ki omejuje ali deli zgradbo, po standardu 5.2.32 pa je fasadna obloga zunanja, navpična ali skoraj navpična nenosilna obloga nosilne konstrukcije. Tudi po opredelitvi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika2 je fasada zunanja, navadno čelna, arhitektonsko poudarjena stran stavbe, pročelje. Vse navedene opredelitve pojmov loža, zid, fasadna obloga, fasada, po mnenju sodišča ne dajejo podlage za opredelitev, da so stene lože hkrati fasada ter da so stene (balkonske) lože zunanji ovoj stavbe in glede na to fasada. Ker po presoji sodišča upravna organa nista pravilno zaključila o posegu tožnika v fasado kot skupni del stavbe, se sodišče (tudi) ne strinja, da bi določba 126.a člena SZ-1 predstavljala podlago za odreditev tožniku pridobitve potrebnih soglasij drugih etažnih lastnikov ali odstranitve klimatske naprave.

9. Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da ta pri preizkusu zakonitosti prvostopenjske odločbe ni upošteval (vseh) navedb in dokazov, ki jih je v pritožbi navedel oziroma predložil tožnik (npr. cenitve in elaborata stanovanja itd.), ob razlogovanju, da gre za nedopustne pritožbene novote. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Tudi po presoji sodišča, tako kot meni tožnik, prvostopenjski organ tožniku nepravilno ni dal možnosti izjave v smislu 9. člena ZUP. Po mnenju sodišča bi organ zadostil navedeni zakonski določbi v primeru, da bi tožnika v dopisu z dne 11. 11. 2015, ki mu ga je poslal, (najprej) seznanil s tem, da zoper njega vodi postopek v smislu 126.a člena SZ-1. Ob tem ko pa tožnika s tem ni seznanil, tako po presoji sodišča ni (bilo) jasno, da s pozivom organ (poleg tega, da zbira dokaze za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja) tožniku (tudi) daje možnost izjave o odločilnih dejstvih pred odločitvijo v zadevi. Zato zaradi tega tožnik tudi ne bi smel trpeti neugodnih pravnih posledic.

10. Ker je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabljeno materialno pravo ter so bila kršena pravila postopka, kar je moglo vplivati na odločitev v zadevi, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bila dopolnjena (s to sodbo odpravljena) odločba prvostopenjskega organa. Za odločitev, kot jo je sodišče sprejelo, izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Tožnik pa ob predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije tudi ni navedel razlogov, ki v smislu 65. člena ZUS-1 sodišču dajejo podlago za uporabo takega pooblastila. V ponovnem postopku bo organ upošteval mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča glede postopka, po potrebi pa bo tudi dopolnil dejansko stanje ter glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve nato ponovno odločil v zadevi (meritorno ali formalno z ustavitvijo postopka).

11. O tožnikovem stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu stroške odmerilo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

12. Sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse (v primerih, ko je tisti, ki jo je plačal, do tega upravičen) po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah).

1 Uporaba standarda je utemeljena, glede na to, da po drugem odstavku 5. člena SZ-1 spada fasada med skupne gradbene elemente v večstanovanjski stavbi 2 Ljubljana 2014