Jedro

S političnimi ocenami o dachauskih in kulaških procesih ter s prepričanjem v nedolžnost obsojenega očeta vložniki niso mogli uspeti v postopku z zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ker zahteva ne daje podlage za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Kršitve kazenskega zakona in morebitne kršitve določb kazenskega postopka pa so lahko predmet drugih izrednih pravnih sredstev.

Izrek

Zahteva otrok obsojenega pokojnega M.B. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.10.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 13.03.2000 se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevo vložnikov za obnovo kazenskega postopka, vodenega pred Okrožnim sodiščem v Celju. Svoj sklep je obrazložilo z ugotovitvijo, da zahteva za obnovo kazenskega postopka v korist obsojenega pokojnega M.B. ni utemeljena, ker vlagatelji v svoji vlogi ne navajajo novih dokazov ali novih dejstev, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu, kot to zahteva 3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP. Predloženi novi dokazi zaključkov o obstoju odločilnih dejstev ne morejo omajati, saj predlagana priča J.M. ve le, da je bil M.B. zaprt, ne ve pa povedati zakaj ter ocenjuje, da je bil M.B. pošten človek, da grunta B.-jem niso vzeli. Zadruge niso organizirali. Priča J.Z. ne ve povedati o M.B., razen da je bil zaprt, ničesar. Iz publikacije "Sodni procesi na Celjskem" sledi, da je bil eden izmed osumljenih, ki naj bi podpiral Poklačevo bando oziroma kako drugače sodeloval z njo, tudi obsojenec, ki je bil obsojen tudi na popolno zaplembo 20 ha velikega posestva in je po merilih takratne oblasti spadal med kulake. Navedeni dokazi po oceni prvostopnega sodišča govorijo zgolj o dejstvu, da je bil obsojenec procesuiran in obsojen ter zaprt. Ko vložniki ne predlagajo nobenih konkretnih dokazov, ki bi dovedli do oprostitve obsojenca glede dejstev, ki niso bila ugotovljena v rednem sojenju, ni pogojev za obnovo kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče pa je ob reševanju pritožb vložnikov zahteve za obnovo postopka ugotovilo, da je presoja ponujenih dokazov pokazala, da to niso dokazi, ki bi dovedli sami zase ali v zvezi s prejšnjimi do oprostitve obsojenega. Pritožbeno sodišče je ob navedenem dalo pritožnikom obsežno pojasnilo, zakaj s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti niso mogli imeti uspeha, ker da imajo možnost doseči popravo zatrjevane krivice z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi, vključno z opozorilom, da zahtevo za varstvo zakonitosti še vedno lahko vloži pristojni državni tožilec glede na pretečeni zakoniti rok za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti po osebah iz 367. člena ZKP.

Vložniki so 28.05.2001 neposredno na Vrhovno sodišče RS v Ljubljani vložili zahtevo za varstvo zakonitosti v korist pokojnega očeta obsojenega M.B. iz razlogov 420. člena ZKP, očitno tudi zaradi kršitve 406. člena ZKP v uvodoma navedenih sklepih ob hkratni vložitvi zahteve zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947. Vložniki v zahtevi navajajo, da je bil njihov pokojni oče M.B. obsojen po krivici na montiranem procesu kot član in podpornik Poklačeve bande - križarske organizacije, čeprav to nikoli ni bil, bil pa je obsojen kot kulak v času kolektivizacije.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 1. odstavku 423. člena ZKP, se o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti glede uvodoma navedenih sklepov ni izjavila, ker je štela zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947 za pravočasno in utemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ocena vložnikov, da gre z navedenima sklepoma za ponovno kričečo krivico zoper njihovega očeta in mater, ki v napadenih sklepih, enako kot v prvotni sodbi, ne vzdrži pravne presoje. S političnimi ocenami o dachauskih in kulaških procesih, s prepričanjem v nedolžnost njihovega obsojenega očeta, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v postopku z zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložniki niso mogli uspeti, ker zahteva ne daje podlage za uporabo tega izrednega pravnega sredstva - obnove kazenskega postopka. Kršitve kazenskega zakona in eventuelne kršitve določb kazenskega postopka, kot je bilo po podatkih spisa vložnikom že obrazloženo, so lahko predmet drugih izrednih pravnih sredstev, s katerimi je moč preko pristojnih državnih organov - Državnega tožilstva Republike Slovenije, pa tudi Ustavnega sodišča RS, doseči oceno zakonitosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947. Glede na povedano sta tako Okrožno sodišče v Celju kot Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče določbe ZKP o obnovi kazenskega postopka pravilno uporabili, zato vložniki s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa niso mogli imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da v zahtevi uveljavljana kršitev zakona v napadenih sklepih ni podana, skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.