Jedro

Tožnik je dal osebni avtomobil popraviti in s plačilom računa je zapadla njegova terjatev do tožene stranke. Zato mu ne morejo iti zamudne obresti od dneva škodnega dogodka.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka in tožniku pravilno naložilo, da mora povrniti stroške eventualno tožene stranke. Teh stroškov ni zakrivilo niti sodišče, niti jih ni moč po krivdnem načelu naložiti primarno toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka Z. M. d.d. plačati tožniku odškodnino v višini 1,213.510,60 SIT ter zakonske zamudne obresti od 19.388,00 SIT od 18.11.1997 dalje do plačila, od 394.122,60 SIT od 12.3.1999 dalje do plačila ter zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšano za temeljno obrestno mero od zneska 800.000,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa od zneska 800.000,00 SIT zamudne obresti, predpisane po obrestni meri zamudnih obresti ter mu povrniti pravdne stroške v višini 879.013,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 120.000,00 SIT od 12.3.2003 dalje do plačila, od 154.907,00 SIT od 18.9.2003 dalje do plačila ter od 623.906,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse v 15. dneh. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1998 do plačila ter še zahtevane zamudne obresti od zneska 800.000,00 SIT od 28.3.1998 do 1.1.2002 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 394.122,60 SIT od 24.9.1997 do 11.3.1999 je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka S., Z. h. d.d. L. plačati tožniku I. S. znesek 1,100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da povrne toženi stranki S.., Z. h. d.d. L. pravdne stroške v višini 463.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2004 dalje do plačila.

Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik 24.9.1997 poškodoval v prometni nesreči, nesrečo pa je povzročil zavarovanec tožene stranke. Ker je tožena Z. M. tožniku odškodnino zavrnila z obrazložitvijo, da je za nezgodo kriv tožnik sam, je tožnik vložil še podredni zahtevek iz naslova zavarovanja AO plus zoper svojo Z. S., z. h. d.d. L.. Tožnik je bil v prometni nezgodi poškodovan, dobil je zvin vratne hrbtenice ob degenerativnih spremembah med 6. in 7. vretencem, razvil pa se mu je traumatski cervikalni sindrom. Sodišče mu je prisodilo odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 550.000,00 SIT od zahtevanih 700.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT od zahtevanih 200.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 150.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo materialne škode: za poškodbe na vozilu 394.122,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999, ko je škodo sanirala, za prikrajšanje na plači v času zdravljenja v višini 11.834,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za izdajo zdravniškega potrdila 3.300,00 SIT in za prevozne stroške 4.224,00 SIT. Tako je sodišče naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo v višini 1,213.510,60 SIT z različnim začetkom teka zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo višje odškodnine za negmotno škodo v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zamudne obresti od zahtevane odškodnine za negmotno škodo. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke. V nadaljevanju pa je sodišče zavrnilo podredni zahtevek zoper S., Z. hišo d.d. v višini 1,100.000,00 SIT iz razlogov, ker je po temelju v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper primarno toženo stranko in ker je ugotovilo, da je škodni dogodek povzročil zavarovanec tožene stranke. Zato je ugotovilo, da tožnik ne more terjati izplačila odškodnine za negmotno škodo od subsidiarno tožene stranke in je zahtevek zoper njo zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, da podredno toženi stranki povrne 463.260,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki s pritožbo izpodbija zavrnilni del v višini 500.000,00 SIT z obrestmi od 28.3.1998 do plačila ter za zamudne obresti od zneska 800.000,00 SIT od 28.3.1998 do 1.1.2002 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 394.122,60 SIT za čas od 24.9.1997 do 11.3.1999 in izpodbija četrti odstavek izreka sodbe, s katerim je sodišče odločilo, da je dolžan plačati subsidiarno toženi stranki pravdne stroške in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, podrejeno pa se pritožuje tudi zoper tretji odstavek izreka sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njegov zahtevek zoper subsidiarno toženo stranko. V pritožbi navaja, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za vse oblike škode in je premalo vrednotilo dejstva, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke, okoliščin, da je tožnik po poklicu dežurni električar, da mora na delovnem mestu nositi težka bremena, da zaradi bodočih bolečin težje opravlja delo. Za vse oblike škode je prisojena prenizka odškodnina in predlaga, da se pritožbi v tem delu ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se mu prisodi celotna odškodnina. Sodišče pa bi mu moralo po 186. čl. ZOR priznati zakonske zamudne obresti od odškodnine za škodo na osebnem avtomobilu od takrat, ko mu je škoda nastala, to je od 24.9.1997. Toženo stranko je pozval k plačilu škode na osebnem avtomobilu že v septembru 1997, zato je bila v plačilni zamudi najmanj od 30.9.1997 in od takrat dalje bi mu moralo sodišče priznati zamudne obresti po 324. čl. ZOR. Zoper primarno toženo stranko je sodišče nepravilno izračunavalo uspeh v pravdi, saj bi moralo upoštevati, da je s temeljem v celoti uspel, tožena stranka pa v celoti propadla. Sodišče bi moralo upoštevati oba kriterija. Pritožuje pa se tudi zoper zavrnilni del obresti od odškodnine za negmotno škodo, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 800.000,00 SIT za čas od 28.3.1998 do 1.1.2002. Tožena stranka je namreč prava vešča stranka, zato bi mu morala odškodnino nakazati takrat, ko ji je posredoval vse dokaze ali pa bi mu morala v 14-dnevnem roku izplačati vsaj primerno akontacijo in bi se tako rešila plačilu zakonskih zamudnih obresti. Ves čas, ko je tekel pravdni postopek in ko je ugovarjala temelju zahtevka, je tožena stranka razpolagala z njegovim denarjem, ki bi mu ga že zdavnaj morala izplačati. Zato sodišče obrestnega zahtevka ne bi smelo zavrniti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tretji in četrti odstavek izpodbijane sodbe, ki se nanaša na subsidiarno toženo stranko S., Z. h. d.d. L. razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, po pravnomočnosti sodbe glede odločitve o tožnikovem primarnem zahtevku, glede točke 1 in 2 izreka pa predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba tako spremeni, da se toženo stranko obsodi na plačilo še dodatne odškodnine v znesku 500.000,00 SIT z obrestmi od 28.3.1998 dalje do plačila in da se jo obsodi, da je dolžna od 800.000,00 SIT plačati obresti od 28.3.1998 do 1.1.2002 ter zakonske zamudne obresti od 394.122,60 SIT od 24.9.1997 do 11.3.1999 ter da se jo obsodi, da mu je dolžna plačati vse pravdne stroške. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka za poročilo tožniku o prejeti sodbi 20 točk, za sestavo pritožbe 400 točk, za poročilo o vloženi pritožbi in poročilo o uspehu pritožbe 2 x po 20 točk, za stroške poštnine za korespondenco 920,00 SIT, skupaj z DDV 61.824,00 SIT z obrestmi od dneva izdaje sodbe pritožbenega sodišča. Z obširnimi navedbami, s katerimi očita sodišču prve stopnje več kršitev, izpodbija tudi odločitev o tem, da je dolžan povrniti vse stroške podredno toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v tem delu kršilo določbe ZPP, saj je bil zahtevek postavljen tako, da bi moralo sodišče odločati o njem le, če bi zavrnilo primarni zahtevek. Sodišče ne bi smelo odločati o obeh zahtevkih hkrati in je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ne strinja se z argumentacijo sodišča, da je v tem primeru riziko pravdanja na njegovi strani, saj je ravno zato postavil eventuelni zahtevek. Zato bi moralo sodišče te stroške naložiti po krivdnem načelu primarno toženi stranki ali pa jih kriti iz proračunskih sredstev. Tožniku jih ni možno naprtiti, saj jih ni povzročil. Iz tega razloga pa se podredno pritožuje tudi zoper zavrnjeni podredni zahtevek, pritožbo pa veže na situacijo, če bi se pritožila primarno tožena stranka in bi bilo njeni pritožbi ugodeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ad1) O pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o višini odškodnine za negmotno škodo: Tožnik je v prometni nezgodi, v starosti 53 let, ob trčenju, utrpel zvin vratu, zaradi poškodbe pa se je razvil traumatski cervikalni sindrom, izvedenec pa je ob pregledu ugotovil degenerativne spremembe med 6. in 7. vretencem, kar se pritožbeno ne izpodbija. Ob dejanskem stanju, ki ga je glede trajanja fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ob tem, da je bila poškodba lažjega značaja in da hudih bolečin tožnik ni prenašal in da ob upoštevanju, da ima le občasne bodoče bolečine lažje stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 550.000,00 SIT primerna. Pritožbena navajanja o tem, da bo tožnik moral prenašati občasne bolečine pri vsakem delu na delovnem mestu in doma, so pretiravanje, saj so posledice in tudi bolečine lažje intenzitete, sodišče pa je ugotovilo, da so občasne bodoče bolečine le blage in se bodo kazale le kot nelagodnosti. Zato je odškodnina popolnoma primerna in v skladu s težo poškodbe in ugotovljenimi težavami.

Tudi odškodnina za strah v višini 100.000,00 SIT je primerna, sodišče prve stopnje pa je pravilno ovrednotilo vse okoliščine, verjelo tožniku, da se je ob nesreči prestrašil, vendar je bil ta strah kratek, za zdravljenje pa ga je skrbelo le 10 dni. Gre za lažjo obliko poškodbe, z minimalnimi posledicami, zato višja odškodnina za to obliko škode ne bi bila v skladu z namenom. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo vse dokaze, vse objektivne in subjektivne okoliščine ter pravilno odločilo.

Tožniku so zaradi poškodbe ostale le minimalne težave. Dejansko stanje, ki ga je v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik ne izpodbija. Tožniku je ostala kot trajna posledica poškodbe minimalna zavrta gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje. Vse omejitve, ki jih bo prenašal, bodo v zelo blagi obliki, zato je ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, prisojena odškodnina popolnoma primerna. Pri tem ni odločujoča ocena izvedenca medicinske stroke o 1 % invalidnosti, kot je to sodišču očital pritožnik, pa čeprav tudi ta podatek, seveda ob vsem ostalem, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pomeni, da gre le za lažje posledice.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju primerne višine odškodnine pravilno uporabilo določbe čl. 200 in 203 ZOR, ki se glede na nastanek škodnega razmerja še uporablja v skladu z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika. Skupno odškodnina v višini 800.000,00 SIT je glede na vse ugotovitve primerna in tudi v skladu s sodno prakso. Zato tožnikova pritožba v tem delu ni utemeljena.

Ad2) O pritožbi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti: Sodišče je tožniku od negmotne škode odmerilo zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Višji obrestni zahtevek je utemeljeno zavrnilo in to tudi obrazložilo. Odškodnina za negmotno škodo se presoja po ZOR, po razmerah ob izdaji sodbe, ko se nečista denarna terjatev oblikuje v čisto, ko jo sodišče določi in od takrat dalje gre tožniku tudi zakonske zamudne obresti. 919. čl. ZOR v tem primeru ne pride v upoštev, kot je to tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje, saj je predmet spora odškodninska in ne pogodbena odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo presoja ob analogni uporabi določila II. odst. 189. čl. ZOR, torej se višina odmerja po ocenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Prisojanje zamudnih obresti pred 1.1.2002, kot to uveljavlja pritožba, za posamezne konkretne primere kljub sprejetju v OZ in predpisu o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. čl. Ustave Republike Slovenije) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. čl. URS). Zato pritožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena in jo je sodišče pravilno zavrnilo.

Ad3) O pritožbi glede zavrnilnega dela zakonskih zamudnih obresti od materialne škode: Sodišče prve stopnje je tožniku v skladu z določbo 189. čl. ZOR priznalo tudi povrnitev materialne škode za poškodovani osebni avtomobil. Tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti od dneva škodnega dogodka (24.9.1997) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Tudi pritožbene trditve, da je tožena stranka v zamudi najmanj od 30.9.1997, niso utemeljene. Res je, da 186 čl. ZOR določa, da se šteje odškodninska obveznost za zapadlo s trenutkom nastanka škode, vendar pa to ne pomeni, da je tožena stranka takrat tudi že v zamudi z izpolnitvijo. Ni sporno, da je dal tožnik osebni avtomobil popraviti in popravilo plačal. S plačilom pa je zapadla njegova denarna terjatev in od takrat najprej je upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbena navajanja, da je utrpel škodo že prej in da avtomobila ni mogel uporabljati, pa ne morejo vplivati na odločitev o začetku teka zamudnih obresti, saj je imel tožnik zaradi neuporabe vozila drugačno škodo. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba ni utemeljena.

Ad4) O pritožbi glede odločitve o podrednem zahtevku in o stroških postopka podredno tožene stranke: Tožeča stranka je vložila tožbo v skladu z določbo III. odst. 182. čl. ZPP. Gre za posebno vrsto kumulacije, eventualno kumulacijo. Podrejeni zahtevek je postavil le za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Značilno za to kumulacijo je tudi, da ni treba čakati, da bo prvi zahtevek zavrnjen, pač pa je o tem mogoče odločati v isti sodbi. Ta procesni institut je koristen predvsem takrat, kadar tožnik ne more z gotovostjo oceniti, do česa je po materialnem pravu upravičen, kot je bilo v tem konkretnem primeru. Uveljavljanje eventualnega zahtevka povzroči vse pravnomaterialne učinke vložitve tožbe. Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v eventualnega ne sme spuščati in ga v izreku sodbe tudi ne sme omenjati (niti mu ugoditi niti zavrniti). Če sodišče kljub temu odloči o eventualnem zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če se primarni zahtevek zavrne. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo podredni zahtevek, vendar pa gre le za relativno kršitev, ki jo tožeča stranka glede te odločitve ne izpodbija, oz. le v kolikor bi se pritožila nasprotna stranka in bi sodišče prve stopnje razveljavilo primarni zahtevek, ker pa do take situacije ni prišlo, se pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni spuščalo.

Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno vodilo postopek, ker je obravnavalo oba zahtevka in da je zato podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, niso utemeljene. Pritožnik si napačno predstavlja in razlaga določbe ZPP o vodstvu postopka pri primarnem in podrednem zahtevku. Kakor hitro je takšna tožba vložena pomeni, da učinkuje na oba, tako primarnega kot podrednega toženca, saj obveznost tudi za podrednega toženca zapade že ob vložitvi tožbe, le ta se potem mora spustiti v pravdanje, mora odgovoriti na tožbo, razen v primeru, če sodišče odloči, da se takšen zahtevek izloči. Dopustnost kumulacije po 182. čl. ZPP je izraz načela ekonomičnosti postopka, saj je ekonomično, da se skupaj obravnavajo zahtevki, v katerih se postavljajo podobna vprašanja in glede katerih se izvaja enoten dokazni postopek. Ravno za to gre v tem primeru. Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo, da vodi enoten postopek, saj so bili vsi dokazi glede temelja odškodninske odgovornosti enaki in le na podlagi zaključkov o tem, kdo je povzročitelj nezgode, je lahko sodišče zaključilo, ali je utemeljen zahtevek iz naslova obveznega zavarovanja zavarovanca tožene stranke ali iz naslova kasko zavarovanja sklenitelja zavarovanja med tožnikom in njegovo zavarovalnico, to je podredno toženo stranko. Zato vsi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje niso utemeljeni in zato tudi ni podana nikakršna kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je racionalno in tudi edino primerno, da vodi postopek tako, da v njega pritegne tudi eventualno toženo stranko, saj je za obe ugotavljalo isto dejansko stanje. Tudi če bi sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje in bi zahtevek zoper primarno toženo stranko zavrnilo, bi moral tožnik nositi stroške enako kot jih je sedaj dolžna nositi zoper podredno toženo stranko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka, in pravilno tožniku naložilo povrnitev stroškov eventualno toženega. Teh stroškov ni zakrivilo niti sodišče niti primarna tožena stranka, ki ima pravico, da se v postopku brani. Zato se je sodišče pri odločitvi o stroških pravilno oprlo na določbo 154. čl. ZPP in ni bilo razlogov, da bi se ti stroški po načelu krivde (ZPP čl. 156) naložilo prvotoženi stranki. Odločitev sodišča o stroških postopka je pravilna in v skladu z določbami čl. 151, 154, 155 in 156 ZPP, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je glede na pritožbo tožnika v tem delu preizkusilo, ali je sodišče odmerilo pravilno stroške eventualno tožene stranke in ugotovilo, da je sodišče odmerilo te stroške v skladu z Odvetniško tarifo in v skladu z določbami ZPP in da je vse stroške priznalo kot potrebne, kar so dejansko bili.

Pritožnik s pritožbo neutemeljeno očita sodišču, da pri odmeri stroškov ni pravilno izračunalo uspeha v pravdi. Sodišče je pravilno izračunalo uspeh glede na višino zahtevka in se pri tem ne more upoštevati, oz. deliti uspeh na temelj in na višino. Takšne delitve ZPP ne dopušča. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, kot je že navedeno, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ( ZPP čl. 353). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.