Jedro

V kolikor se torej tekom izvršilnega postopka spremeni bodisi predmet, vrsta oziroma obseg dolžnikove obveznosti, mora upnik ustrezno spremeniti (utesniti) izvršilni naslov, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, ne pa predložiti drugega (novega) izvršilnega naslova, kot je to storil v obravnavanem primeru, saj je sodišče pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezano na dolžnikovo obveznost (predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve) iz izvršilnega naslova, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točki II in III izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, in sicer v delu, v katerem se upničin delni umik predloga za izvršbo vzame na znanje in se izvršilni postopek ustavi za izterjavo zneska 2.610,48 EUR (točka I izreka), v preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo (točka II izreka) ter sklenilo, da dolžnik nosi sam svoje stroške ugovora (točka III izreka).

2. Zoper točko II in III izreka sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za upnika. Bistvo pritožbene graje je, da sodišče prve stopnje ni pravilno izračunalo obresti, zaradi česar je znesek dolga previsok. Dolžniku je bilo namreč v skladu z 20. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) odloženo plačilo dolga (dohodnine za leto 1994 in 1995), iz odločbe o odlogu pa ne izhaja, da se za čas odloga zavezancu zaračunavajo obresti in v kakšni višini. V zvezi z navedenim je dolžnik mnenja, da si določbi 87. in 96. člena ZDavP-2 nasprotujeta in da upnica nima pravice, da obresti obračunane za čas odloga prišteje h glavnici, nato pa na tako kapitalizirano glavnico obračuna še zakonske zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP-2. V nadaljevanju dolžnik še navaja, da seznam izvršilnih naslovov, ki ga je upnica priložila predlogu za izvršbo, ni enak seznamu izvršilnih naslovov, ki ga je upnica za isto denarno terjatev priložila predlogu za zavarovanje terjatve v postopku pred sodiščem prve stopnje Z 54/2009, zato ne more predstavljati primernega izvršilnega naslova v smislu 145. člena ZDavP-2 in da je upnica med postopkom večkrat spreminjala tako glavnico, kot obresti, pri tem pa ni navedla obrestne mere, zato dolžnik ne more preizkusiti, ali je upničin obračun dolga pravilen.

3. Upnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in ponavlja svoje dosedanje navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pregled zadeve pokaže, da je upnica predlog za izvršbo vložila na podlagi izvršilnega naslova, in sicer seznama izvršilnih naslovov RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 42915-1110/2012-1 09-3401-05 z dne 3. 10. 2012 (v nadaljevanju: seznama z dne 3. 10. 2012). Po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi In 1399/2012 z dne 26. 11. 2012, je upnica dvakrat utesnila predlog za izvršbo in prvotni izvršilni naslov nadomestila z novim izvršilnim naslovom, to je seznamom izvršilnih naslovov RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 42915-440/2013-1 09-3401-02 z dne 15. 3. 2013 (v nadaljevanju: seznamom z dne 15. 3. 2013), ki pa ne vsebuje več enakih izvršilnih naslovov kot prvoten seznam z dne 3. 10. 2012. 6. Upnica je namreč z vlogo, št. I-E002-688/2012-22-Ma z dne 15. 3. 2013 (vloženo dne 18. 3. 2013), utesnila predlog za izvršbo za znesek glavnice v višini 6,23 EUR ter pripadajoče obresti. S tem je predlog za izvršbo utesnila za obveznosti, ki so bile v prvotnem seznamu z dne 3. 10. 2012 navedene pod zaporedno številko 4 in so se nanašale na dolžnikov dolg iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (za obdobje 4. četrtletja leta 2010). V novem seznamu z dne 15.3.2012 je upnica obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izpustila in po vzpostavitvi pravilnega knjigovodskega stanja pod zaporedno številko 4 navedla drug (nov) izvršilni naslov ter dodala zaporedno številko 5 in pod njo prav tako navedla nov izvršilni naslov. Upnica je sicer z vlogo z dne 16. 4. 2013 pojasnila, da se navedena izvršilna naslova nanašata na obresti, ki so tekle v času, ko je bila dolžniku odložena izvršba za plačilo dohodnine za leti 1994 in 1995 (t.i. SMOM obresti), in da so bile te obresti prvotno knjižene med zamudnimi obrestmi, po vzpostavitvi pravilnega knjigovodskega stanja pa so bile prištete k glavnici, zaradi česar je prišlo do razlike v višini dolga med seznamoma z dne 3. 10. 2012 in z dne 15. 3. 2013. Pravilno knjigovodsko stanje in s tem obseg ter višino dolžnikove dolga pa bi morala upnica vzpostaviti in obračunati že v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je vložila predlog za izvršbo in je podlaga temu postopku, ne pa šele tekom postopka z izdajo novega seznama izvršilnih naslovov in v njem navedenih novih izvršilnih naslovov.

7. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da seznama z dne 3. 10. 2012 in z dne 15. 3. 2013 nista enaka, saj ne zajemata enakih izvršilnih naslovov oziroma dolžnikovih obveznosti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje poudarja, da je izvršilno sodišče v skladu z "načelom stroge formalne legalitete" vezano na izvršni naslov, ki ga je upnik predložil predlogu za izvršbo in ne more izdati sklepa o izvršbi oziroma odločiti o ugovoru dolžnika na podlagi nekega drugega (novega) izvršilnega naslova, ki ga je upnik predložil tekom izvršilnega postopka. Navedeno načelo velja tudi za izvršilne naslove iz drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, med katere spada tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezni izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslov mora namreč biti primeren za izvršbo, kar pomeni, da morajo biti v njem navedeni upnik, dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (21. člen ZIZ), v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova pa mora upnik navesti tudi izvršilni naslov in dolžnikovo obveznost (2. in 3. alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). V kolikor se torej tekom izvršilnega postopka spremeni bodisi predmet, vrsta oziroma obseg dolžnikove obveznosti, mora upnik ustrezno spremeniti (utesniti) izvršilni naslov, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, ne pa predložiti drugega (novega) izvršilnega naslova, kot je to storil v obravnavanem primeru, saj je sodišče pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezano na dolžnikovo obveznost (predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve) iz izvršilnega naslova, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo. Sklep o izvršbi namreč sodišče izda zgolj na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo (drugi odstavek 44. člena ZIZ), šele dolžnik pa lahko v ugovoru ugovarja, da je bila odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), na kar mora sicer po uradni dolžnosti paziti tudi sodišče (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

8. Sodišče prve stopnje je tako s tem, ko je utemeljenost dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi presojalo na podlagi (novega) izvršilnega naslova - seznama z dne 15. 3. 2013, kršilo določila izvršilnega postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje tako moralo utemeljenost dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi presojati na podlagi izvršilnega naslova, na podlagi katerega je upnica vložila predlog za izvršbo, pri tem pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava upoštevati tudi zakonska določila o morebitnem zastaranju upničine terjatve (125., 126. in 126a. člen ZDavP-2). Prav tako bo moralo upoštevati delno utesnitev predloga za izvršbo iz vloge upnice z dne 18.3.2013 glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le upničin delni umik predloga za izvršbo z dne 7. 5. 2013 in sicer iz naslova zamudnih obresti v skupnem znesku 2.610,48 EUR (5. in 25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Upnica, ki je tekom postopka navedla, da je pri obračunu dolžnikovega dolga upoštevala spremembo višine obrestne mere, ki je začela veljati dne 31. 10. 2009, pa bo morala tudi pojasniti, za kakšno spremembo konkretno gre. Šele po tej dopolnitvi bo možno preizkusiti pravilnost upničinega obračuna terjatve.

9. V okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sklicevanje dolžnika na seznam izvršilnih naslovov, ki ga je upnica predložila k svojemu predlogu za zavarovanje terjatve v postopku Z 54/2009, neutemeljeno, saj gre za dva ločena postopka, ki sta medsebojno neodvisna, seznama izvršilnih naslovov v obeh sodnih postopkih, pa tudi nista identična. Na tem mestu sodišče druge stopnje tudi dodaja, da ni pristojno za ustavno presojo zakonitosti določb 87. in 96. člena ZDavP-2, katerih neusklajenost s pritožbo izpodbija dolžnik.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).