Jedro

Na obveznost plačila NUSZ ne more vplivati dejstvo, da tožeča stranka v zemljiški knjigi ni vknjižena kot lastnica. Lastništvo namreč dokazujejo priložene kupne pogodbe, iz katerih izhaja nakup teh objektov dne 23. 3. 1990. Ker je šlo v danem primeru sklenitve prodajnih pogodb za prenos pravice uporabe, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, zemljišča pod stavbami pa so na lastnika-tožnika prešla ex lege na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Prav tako na obveznost odmere in plačila NUSZ ne more vplivati prepoved obremenitve in odsvojitve, saj ta prepoved ne posega v pravico lastnika objekt uporabljati.

Objekta v času odmere spornega nadomestila nista služila opravljanju kmetijske dejavnosti, kar ni sporno, niti takšne lastnosti objektov tožeča stranka ne more dokazovati s podatkom, da se je nekoč takšna dejavnost v teh objektih že opravljala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, Izpostava Šmarje pri Jelšah, kot prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo št. DT 4224-10005/12-32-04-170-08 z dne 31. 12. 2012, A.A. za leto 2012 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), v višini 948,04 EUR. Pri odmeri je bilo upoštevano nahajališče stavbe, ..., na naslovu B. in C., namen uporabe (spremljevalni objekt in stanovanjska površina), površina v kvadratnih metrih (1.889,29 in 354,72 m²) število točk (65 in 25), vrednost točke 07200 ter izračunano nadomestilo za spremljevalni objekt v višini 884,19 in za stanovanjsko površino 63,85 EUR. Prvostopenjski organ se je skliceval na določbo 58. člena Zakona o stavbnem zemljišču (v nadaljevanju ZSZ) in na določbe Zakona o urejanju prostora, ki določajo, kdaj se šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno. Pridobil je pojasnilo Javnega podjetja za komunalne storitve D. d.o.o. z dne 19. 8. 2010, iz katerega je razvidno, da sta bila oba objekta že priključena na javno vodovodno omrežje oziroma, da je bil priključek izveden že v letih 1975 do 1980, odklop pa se je izvršil po izselitvi najemnikov pred približno 20-25 leti. Prav tako je v svojem dopisu Elektro E. d.d. (z dne 22. 7. 2010) pojasnilo, da bo priključitev na električno omrežje na stavbnem zemljišču parc. št. 9/1.S in 11.S k.o. … možna. V danem primeru je tako podana možnost priključitve objektov na vodovodno in električno omrežje.

2. V nadaljevanju se je prvostopenjski organ skliceval na določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Podčetrtek (v nadaljevanju Odlok), na podlagi katerega je za oba objekta določil število točk. Na osnovi 4. in 13. člena Odloka se NUSZ plačuje od stanovanjske površine stanovanj in objektov za začasno bivanje oziroma poslovne površine stavb in spremljevalnih objektov na prvem območju. Podrobno je pojasnil merila za uvrstitev obeh objektov v prvo območje, ter pojasnil, na kakšen način sta bila navedena objekta ovrednotena s točkami.

3. Občina Podčetrtek je površino objektov določila na osnovi izmer, ki jih je strokovna komisija izvedla 10. 6. 2010. V obrazložitev izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ izčrpno povzel podatke o sestavi komisije in rezultatih meritev. Ugotovil je, da objekta nimata statusa kulturnega oziroma umetnostnega spomenika, zato ne izpolnjujeta pogojev za oprostitev plačila nadomestila na podlagi 5. alinee 15. člena Odloka. Prav tako objekta nista bila razglašena za spomenika lokalnega pomena. Za umetnostni spomenik je bil razglašen objekt na parc. št. 1.S k.o. … - grad ..., za katerega velja oprostitev plačila NUSZ in tudi doslej ni bil predmet odmere. Dne 14. 11. 2012 je davčni organ zavezanca, po pooblaščencu, seznanil s podatki, ki so osnova za odmero NUSZ v letu 2012 in ga pozval, da se v roku 15 dni od prejema poziva opredeli do navedb. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel tudi, katere listine so bile priložene temu pozivu ter ugotovil, da je pooblaščenec poziv in seznanitev s podatki in listinami sprejel 15. 11. 2012, vendar na ta poziv ni odgovoril. 4. Pojasnil je tudi, da mora na podlagi 62. člena ZSZ in 5. člena Odloka nadomestilo plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik, zakupnik, uživalec). Pojasnil je način upoštevanja metode točkovanja, določeno z Odlokom ter določil, da vrednost točke za leto 2012 znaša za zazidano stavbno zemljišče 0,0006 oziroma 0,0072 EUR letno. Navedel je tudi, da izda davčni organ odločbo o NUSZ na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in upošteva podatke, ki mu jih posreduje občina.

5. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. 6. Tožeča stranka odločitvi oporeka in pojasnjuje, da tožbo vlagajo dediči pokojnega A.A., kar dokazujejo s pravnomočnim sklepom o dedovanju.

7. V postopku za izdajo izpodbijane odločbe ZSZ in Odlok nista bila pravilno uporabljena, prav tako se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Nepravilno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Prvostopenjski organ tožeče stranke ni vabil na izjasnitev glede dejstev pomembnih za odločanje. Vabil je le njenega pooblaščenca, ki pa ne more biti stranka. Že zaradi tega je bila v postopku pred izdajo odločbe zagrešena bistvena kršitev določb postopka in jo je zato treba odpraviti že iz tega razloga. Dne 15. 11. 2012 je pooblaščenec sicer prejel poziv in seznanitev z listinami, vendar prejete listine ne potrjujejo tega, kar navaja prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Dopis OKP Javnega podjetja za komunalne storitve D. d.o.o. ni merodajen dokument, saj OKP nima več uradnih evidenc, ki bi se nanašale na priključitev stavb na vodovodno omrežje, še bolj problematičen pa je dopis Elektra E. z dne 22. 7. 2010, kjer sploh ni navedeno, po kakšnimi pogoji bi bila priključitev objektov na distribucijsko omrežje sploh možna.

8. Tožeča stranka navaja tudi, da v postopku ni imela možnosti sodelovati in se zato ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Sporni premičnini sta vpisani v zemljiški knjigi kot družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa je Kmetijski kombinat F. Pod Dn št. 931/1996 se nahaja tudi plomba vknjižbe prepovedi odtujitve oziroma obremenitve za obe parceli, kar onemogoča uporabo nepremičnine in zato tudi nadomestila zanjo ni mogoče zaračunavati. Tožeča stranka meni, da je NUSZ poleg vezanosti na pravno možnost uporabe zemljišča, vezano tudi na dejansko možnost uporabe zazidanega oziroma nezazidanega zemljišča. Oporeka izmeri 1.889,28 m2, za katero meni, da ni točna in je bistveno manjša. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 60. člena ZSZ, ki definira stanovanjsko površino. Strokovna komisija je merila le zunanje dimenzije objektov, pri čemer ni upoštevala oziroma odštela predelnih sten med prostori in ni izmerila površine prostorov. Objekta sta neprimerna za kakršnokoli dejavnost ter ju ni mogoče uporabljati. Prav tako objekta nimata vseh komunalnih priključkov, zato iz tega naslova ne bi smela biti točkovana. Iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, katerih prostori tvorijo v izreku odločbe navedene površine. Izpodbijana odločba je prav tako povsem nepreverljiva in neustrezno obrazložena, saj ne navaja površin prostorov, na katere se nanaša znotraj objektov. Za oba objekta velja oprostitev plačila nadomestila po 6 alinei 15. člena Odloka. Napačna je tudi višina določenega nadomestila in umestitev objektov v konkretno območje. Prav tako meni, da se v skladu z določilom 6 alinee 15. člena Odloka nadomestilo ne plačuje za objekte, ki so namenjeni za kmetijsko dejavnost, kar nedvomno kašča, v kateri je bila tudi farma brojlerjev, tudi je. Ravno tako je bil delno kmetijski objekt tudi objekt pod gradom, saj je bil namenjen živinoreji oziroma je bil delno hlev, delno klavnica.

9. Sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in tožniku povrne stroške postopka.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Obveznost plačevanja NUSZ je opredeljena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se uporablja na podlagi 5. točke petega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), v zvezi s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97. V členih 218 do 218.d Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je bila dodana opredelitev stavbnih zemljišč, za katera se odmerja NUSZ. Navedena ureditev plačevanja NUSZ ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 103. členu ne predvideva prenehanja uporabe in prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje nadomestila.

13. Glede na prvi odstavek 218. člena ZGO-1, velja obveznost plačevanja NUSZ za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen. Po drugem odstavku istega člena se za zazidana stavbna zemljišča z dnem uveljavitve ZGO-1 štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in prej omenjenih gradbenih inženirskih objektov. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe.

14. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo NUSZ odmerjeno za uporabo stavbnega zemljišča od objekta Stara grajska kašča, na naslovu B. brez številke, ki stoji na parc. št. 9/1.S k.o. … in od stanovanjskega objekta na naslovu C., ki stoji na parc. št. 11.S k.o. ...

15. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožnik ni zavezanec za plačilo NUSZ. Po 62. členu ZSZ/84 je namreč NUSZ dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za plačilo dajatve, ker se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (če gre za zazidano stavbno zemljišče), ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 1180/2004). Prav tako je sodišče presodilo, da na obveznost plačila NUSZ ne more vplivati dejstvo, da tožeča stranka v zemljiški knjigi ni vknjižena kot lastnica. Lastništvo namreč dokazujejo priložene kupne pogodbe, iz katerih izhaja nakup teh objektov dne 23. 3.1990. Prav tako sodišče ugotavlja, da je že drugostopenjski organ tožeči stranki izčrpno pojasnil, da so prodajne pogodbe vsebovale zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na A.A., in da je bila upravičena predlagati prenos vsaka pogodbena stranka, torej tudi tožeča stranka. Ker je šlo v danem primeru sklenitve prodajnih pogodb za prenos pravice uporabe, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, zemljišča pod stavbami, pa so na lastnika-tožnika prešla ex lege na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Prav tako na obveznost odmere in plačila NUSZ ne more vplivati prepoved obremenitve in odsvojitve, saj ta prepoved ne posega v pravico lastnika objekt uporabljati.

16. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba neobrazložena oziroma je njena obrazložitev pomanjkljiva in nerazumljiva, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Že v izreku izpodbijane odločbe so konkretizirane okoliščine, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu NUSZ za posamezno zemljišče, to je navedba nahajališča stavbe, namen uporabe, komunalna opremljenost, površina število točk, vrednost točke in izračun nadomestila, torej so bili upoštevani vsi elementi iz 11., 12. in 213. člena Odloka.

17. Ker davčni organ odmeri NUSZ na podlagi podatkov občine (404. člen ZDavP-2), kar pomeni, da pred izdajo odločbe sam ne ugotavlja dejanskega stanja, je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev prvostopenjskega organa, ki je odločitev o izmeri obeh objektov oprl na podatke Občine Podčetrtek, ki pa je površino obeh odmernih objektov določila na osnovi izmere objekta, ki ga je izvedla strokovna komisija 10. 6. 2014. Po presoji sodišča je bila izmera skladna z določbo 3. in 4. člena Odloka, zato sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilnost izmere zavrača. 18. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi morala biti objekta, v skladu z določbo 6. alinee 15. člena Odloka, oproščena plačila NUSZ, kot objekta za opravljanje kmetijske dejavnosti. Objekta v času odmere spornega nadomestila nista služila opravljanju kmetijske dejavnosti, kar ni sporno, niti takšne lastnosti objektov tožeča stranka ne more dokazovati s podatkom, da se je nekoč takšna dejavnost v teh objektih že opravljala.

19. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na določitev točk, glede na kriterij opremljenosti stavbnega zemljišča, kot ga opredeljuje določba 11. člena Odloka. Že iz določbe 61. člena ZSZ/84 izhaja, da je višina NUSZ odvisna med drugim tudi od opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnostjo priključitve na te objekte in naprave. V skladu s to določbo je v tej zadevi uporabljeni občinski Odlok v 11. členu določil, da se pri komunalni opremljenosti stavbnega zemljišča upoštevajo tako opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe in skupne rabe oziroma možnosti priključka na te objekte in naprave. Da na obeh zemljiščih obstaja možnost priključitve spornih objektov na vodovodno in električno omrežje, tudi po presoji sodišča dokazujeta v postopku odmere NUSZ pridobljeni potrdili Javnega podjetja za komunalne storitve D. d.o.o. z dne 19. 8. 2010 in Elektra E. d.d. z dne 22. 7. 2010. 20. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. Po tretjem odstavku navedene določbe pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tožeča stranka je v tožbi razlog bistvene kršitve določb postopka utemeljevala z navedbo, da tožeči stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, zato sodišče, enako kot oba upravna organa pojasnjuje, da je Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Celje, Izpostava Šmarje pri Jelšah, na pooblaščenca tožeče stranke, pred izdajo odločbe dne 14. 11. 2012 naslovilo dopis št. DT 4224/2012-32-04-170-08, v katerem so navedeni vsi podatki, ki bodo služili za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v občini ... Pooblaščenec tožeče stranke je navedeni dopis prejel 15. 11. 2012. Navedena seznanitev in možnost, da se stranka do teh ugotovitev opredeli, ali da predloži drugačne podatke, vse v roku 15 dni od vročitve dopisa (poziva) in listin, po presoji sodišča pomeni, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se seznani z vsemi (zanjo) relevantnimi ugotovitvami v tem postopku, zato je tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev postopkovnih pravil, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku, neutemeljen.

21. Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče, ob upoštevanju 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

22. Tožena stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.