Jedro

Zaradi načela prirejenosti upravnih in sodnih odločb je v predmetnem postopku sodišče vezano na navedeni sklep Vlade RS o izbiri koncesionarke. Tožnica mora pravno varstvo doseči v upravnem postopku, v katerem do sedaj še ni prišlo do preverjanja pogojev, na podlagi katerih je bila drugotožena stranka izbrana za koncesionarko. Pravilno je stališče sklepa, da z razveljavitvijo pogodbe tožeča stranka ne doseže, da koncesija pripade njej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov prvotožene stranke.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločbo. Zmoten je zaključek sklepa, ki se omeji le na navedbe tožeče stranke pod VI. točko tožbe, da si tožeča stranka z razveljavitvijo pogodbe ne more izboljšati svojega položaja, ker z njo ne bi dosegla, da bi koncesija pripadla njej. Tak zaključek temelji na nepopolno ugotovljenih dejstvih. Sklep pri presoji pravne koristi ne upošteva tožbenih navedb (1. točka tožbe), da je bila tožeči stranki izdana odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije (v nadaljevanju MKGP) z dne 3. 7. 2001, s katero je vodi Donat Mg iz vrtine priznana označba „naravna mineralna voda“, z odločbo MKGP z dne 21. 6. 2001 pa se je določilo ime izvira „Donat“, in da je tožeča stranka izključna imetnica blagovne znamke „Donat Mg“. Iz odločbe z dne 3. 7. 2001 je razvidno, da se lahko voda iz vrtine RgS-2/88 (v nadaljevanju Vrtina) daje na trg le pod blagovno znamko „Donat Mg“. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), tožeči stranki pa je bila odvzeta tudi pravica do obravnavanja pred sodiščem (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravna korist, ki jo lahko doseže tožeča stranka v predmetnem postopku, izhaja iz predpisov RS, ki jih prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo. Gre za Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (v nadaljevanju Pravilnik) in predpise Evropske unije, Direktive 2009/54/ES. Izvrševanje koncesijske pogodbe posega v pravni položaj tožeče stranke, ki lahko naravno mineralno vodo iz vrtine edina daje na trg in sicer pod svojo blagovno znamko „Donat Mg“. Z izvrševanjem koncesijske pogodbe je drugotoženi stranki omogočeno odvzemanje vode iz Vrtine. V primeru ničnosti te pogodbe drugotožena stranka vode iz Vrtine ne bi mogla odvzemati (tretji odstavek 141. člena Zakona o vodah; v nadaljevanju ZV-1) in s tem ne posegati v interes tožeče stranke, ki lahko edina daje vodo iz Vrtine na trg. S tem bi tožeča stranka zavarovala svoj položaj, saj gola odločba o določitvi koncesionarja drugotoženi stranki še ne daje pravice do izkoriščanja vrtine. Zaključki sklepa temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženki, ki pritrjujeta razlogom sklepa, pojasnjujeta, zakaj navedbe tožeče stranke glede dejanske rabe mineralne vode in njenega lastništva cevovoda niso točne in zakaj so bili izpolnjeni pogoji za podelitev koncesije brez javnega razpisa. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost koncesijske pogodbe sklenjene med prvotoženo in drugotoženo stranko. Trdi, da prvotožena stranka za podelitev koncesije drugotoženi stranki (sklep Vlade RS z dne 14. 2. 2008) ni imela zakonske podlage, ker prvotožena stranka ni izpolnjevala pogojev prvega odstavka 191. člena ZV-1 za podelitev koncesije brez javnega razpisa. Koncesijska pogodba in k njej sklenjeni aneks sta nična, ker sta sklenjena brez dopustne podlage, v izrecnem nasprotju s kogentno določbo 199. člena ZV-1. Pogodbena podlaga je v nasprotju s prisilnimi predpisi (139. členom ZV-1), ki za novo koncesijo za rabo vode za proizvodnjo pijač predvideva obvezni javni razpis. Ničnost sklenjene pogodbe utemeljuje z navedbo, da bi morala biti koncesija dodeljena njej, ker le ona izpolnjuje zakonske pogoje.

6. Na ničnost pogodbe se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), če izkaže, da ima pravni interes.

7. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje odloča drugič(1). Sklep tožeči stranki odreka pravni interes za uveljavljanje ničnosti koncesijske pogodbe, sklenjene med toženkama. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, da tožnica z razveljavitvijo pogodbe ne doseže, da koncesija pripada njej in da koriščenja Vrtine tožeči stranki ne ovira navedena pogodba, temveč dejstvo, da ji ni podeljena koncesija.

8. Sklep ugotavlja, /1/ da je Vlada RS izdala odločbo o določitvi koncesionarke 14. 2. 2008, s katero je kot koncesionarko za rabo vode iz Vrtine določila drugotoženo stranko, /2/ da si tožnica prizadeva, da bi se obnovil postopek, v katerem je izdana navedena upravna odločba(2), /3/ in da v negotovem primeru, da bo postopek obnovljen, sledi nadaljnja negotovost, komu bo nazadnje pripadla koncesija.

9. Podeljevanje koncesije na področju rabe in izkoriščanje naravnih dobrin (v predmetnem postopku gre za koncesijo, podeljeno na podlagi Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač) ureja ZV-1. Po prvem odstavku 141. člena ZV-1 se pogodbeni stranki s koncesijsko pogodbo dogovorita o izvrševanju koncesije, ki se podeli z odločbo o izbiri na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 139. člena ZV-1). Vlada lahko podeli koncesijo brez javnega razpisa (četrti odstavek 199. člena ZV-1), pod pogoji prvega odstavka 199. člena ZV-1. Po navedeni določbi mora pravna ali fizična oseba, ki rabi vodno ali morsko dno ali odvzema naplavine, pa je za takšno rabo predpisana pridobitev vodnega dovoljenja ali koncesije in teh aktov nima, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije, skladno z določbami tega zakona. Na tej zakonski podlagi je bila za koncesionarko določena drugotožena stranka s sklepom Vlade RS 14. 2. 2008. 10. Zaradi načela prirejenosti upravnih in sodnih odločb (prvi odstavek 13. člena ZPP) je v predmetnem postopku sodišče vezano na navedeni sklep Vlade RS o izbiri koncesionarke. Tožnica mora pravno varstvo doseči v upravnem postopku(3), v katerem do sedaj še ni prišlo do preverjanja pogojev, na podlagi katerih je bila drugotožena stranka izbrana za koncesionarko. Zaenkrat je, kot pravilno navaja sklep, negotovo, ali tožnica v obnovitvenem postopku sme sodelovati(4). Četudi bi pravico za obnovo postopka pridobila, pa s tem še ne bi bil izpodbit temelj (sklep Vlade 14. 2. 2008) koncesijske pogodbe, na katerega obstoj je slednja vezana in ki predstavlja pogodbeno podlago (39. člen OZ). Pravilno je stališče sklepa, da z razveljavitvijo pogodbe tožeča stranka ne doseže, da koncesija pripade njej. To je odvisno od izida morebitnega obnovljenega postopka, če bo do njega sploh prišlo.

11. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka sklepa, da tožečo stranko pri koriščenju Vrtine ovira dejstvo, da ji ni podeljena koncesija. Posledično ni pomembno, kakšna upravičenja ima tožnica kot izključna imetnica blagovne znamke „Donat Mg“, s čimer v pritožbi (prvič) utemeljuje pravni interes za ničnost koncesijske pogodbe. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je v zvezi z vprašanjem pravnega interesa ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sklep ne upošteva tožbenih navedb (I. točka tožbe), da je vodi Mg iz Vrtine priznana označba „naravna mineralna voda“ z imenom „Donat“ in da je tožeča stranka izključna imetnica blagovne znamke „Donat Mg“. Podani pa tudi nista bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sicer pa je pritožbeno utemeljevanje pravnega interesa za ničnost pogodbe z navedbo, da izvrševanje koncesijske pogodbe posega v pravni položaj tožeče stranke, ki lahko naravno mineralno vodo iz Vrtine edina daje na trg in sicer pod svojo blagovno znamko „Donat Mg“, tudi nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka je pravni interes za ničnost pogodbe utemeljevala s trditvijo, da le ona izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije brez javnega razpisa (VI. točka tožbe) in pravnega interesa ni izvajala iz imetništva blagovne znamke „Donat Mg“. Za v pritožbi prvič podane trditve tožeča stranka ne izkaže opravičljivih razlogov.

13. Ob robu naj bo še dodano, da bi ugotavljanje (preverjanje) pogojev za podelitev koncesije v predmetnem postopku, lahko pomenilo izigranje upravnega postopka(5). Ugotovitev, da obstoje pogoji prvega odstavka 191. člena ZV-1 (tožeča stranka ničnost utemeljuje s tem, da ti pogoji niso bili podani), je sestavni del pravnomočnega sklepa o izbiri, ki ga tožeča stranka v upravnem postopku (zaenkrat) še ni uspela izpodbiti. Navedeno bi sicer narekovalo spremembo odločitve (zavrnitev tožbenega zahtevka), kar pa zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP (odločitev bi bila v škodo tožnici, ki se je edina pritožila) v pritožbenem postopku niti ne bi bilo dopustno.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški toženk za odgovor na pritožbo, glede na njuno vsebino, niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Sklep naslovnega sodišča z dne 19. 9. 2014, s katerim je bilo odločeno, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve o tožničinem predlogu za obnovo postopka pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije (I U 1535/2012), je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 29. 1. 2015. V njem je zavzeto stališče, da vprašanje, o katerem se odloča v upravnem postopku (dopustnost tožničinega predloga za obnovo postopka), ne predstavlja predhodnega vprašanja za predmetno pravdo.

Op. št. (2): Gre za postopek pred Upravnim sodiščem RS I U 1535/2012, zaradi katerega je v prvem sojenju sodišče prve stopnje postopek prekinilo.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 (Ur. l. RS, št. 86/2011).

Op. št. (4): O tem se odloča v upravnem postopku I U 1535/2012, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS.

Op. št. (5): Primerjaj VS RS sklep II Ips 440/2010 z dne 2. 6. 2013 (ki je bil sicer z odločbo Ustavnega sodišča Up-819/2013, z dne 15. 7. 2015, razveljavljen, a le iz formalnih razlogov).