Jedro

Sklenitev delovnega razmerja za določen čas sama po sebi ne pomeni, da obstoji razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila po 1. alinei 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Glede na to, da je tožnica kot solastnica skupne obratovalnice prenehala opravljati dejavnost in sklenila delovno razmerje za določen čas, je odločitev o priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pomembno, ali je tožnica tako ravnala z namenom, da bi izigrala predpise oz. si na ta način pridobila pravico do denarnega nadomestila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 14.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločba zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 23.6.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil zahtevo zavarovanca za priznanje pravice do nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 3. odstavka 1. člena in ob smiselni uporabi 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ker ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi pisnega sporazuma z delodajalcem. Tožena stranka v utemeljitev svoje odločitve navaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje sklenjeno z direktorjem podjetja za določen čas od 1.1.1993 do 8.2.1993. Pogodbo sta stranki z aneksom podaljšali do 1.4.1993. Poleg drugih elementov sta se stranki izrecno sporazumeli tudi o začetku in zaključku delovnega razmerja. V tem času naj bi tožnica prejemala osebni dohodek 33000.- SIT mesečno in nadomestila, skladno z zakonom o delovnih razmerjih. Iz pogodbe ni razbrati, kako je potekal razpisni postopek za sprejem v delovno razmerje. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 3. odstavku 1. člena za primer brezposelnosti določa, da se zavarovancem za primer brezposelnosti zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. V 1. alinei 1. odstavka 19. člena istega zakona pa je določeno, da denarnega nadomestila ne more uveljavljati zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma z delodajalcem. Pogodba o zaposlitvi s podjetjem vsebuje tudi pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dnem 28.2.1993 oziroma 11.4.1993. Ni dvoma, da je tožnica ostala brez zaposlitve po svoji volji, saj se je izrecno sporazumela o prenehanju delovnega razmerja. Zato tožena stranka ugotavlja, da po prej navedenih predpisih ni pogojev za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, tožničina volja pa je bila potrjena s pisnim sporazumom. Tožena stranka je v zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnici delovno razmerje prenehalo proti njeni volji, na podlagi pridobljenih pisnih dokazil ugotovila, da je bila tožnica od 15.10.1987 ena od treh solastnikov obratovalnice za opravljanje gospodarske dejavnosti: avtopralnica in garažiranje, manjše servisne storitve in vleka avtomobilov, motorjev, čolnov, prikolic, oddajanje parkirnega prostora za prodajo rabljenih vozil, izdaja preizkusnih tablic za označevanje vozila, posredniška prodaja motornih vozil ter rent a car in leasing v najem avtomobilov. Skupna obratovalnica je prenehala po volji dveh solastnikov z dne 6.1.1993 per 31.12.1992. Vlogo za prenehanje obratovalnice sta podala S.F. in S.J., tožnica pa temu ni oporekala, čeprav je obratovalnica uspešno poslovala. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnica in direktor podjetja, sledi, da bo tožnica prejemala 33000.- SIT osebnega dohodka, iz potrdila delodajalca pa izhaja, da je prejemala 60478.- SIT brutto osebnega dohodka do 31.3.1993, kar kaže na to, da se pogodba o zaposlitvi ni izvajala, marveč je šlo za primer izigravanja prej navedenega zakona. Tožnica se po prenehanju skupne obratovalnice sploh ni prijavila pri pristojni enoti zavoda za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Po zaključku obrti je sklenila delovno razmerje za določen čas. Solastnika podjetja, pri katerem se je tožnica zaposlila, sta njena dotedanja partnerja iz skupne obratovalnice. To potrjuje ugotovitev, da gre pri obravnavanem sporazumu tudi za dogovor o trajanju in prenehanju delovnega razmerja ter posledično za izigravanje predpisa o zavarovanju za primer brezposelnosti.

Tožnica v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da je sredi decembra 1992 dobila od F.S. in J.S. ustno odpoved, ker je stara najemna pogodba potekla, novo pogodbo s ... pa sta sklenila sama oziroma sta ustanovila podjetje z novim partnerjem, katerega direktor je bil J.M. Ker je ostala brez zaposlitve, jo je J.M. zaposlil. Ni res, da je prostovoljno prenehala delovno razmerje, saj je tudi njen mož ostal takrat brez zaposlitve in denarnega nadomestila.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pravica do denarnega nadomestila po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju: ZZZPB, Uradni list RS štev. 5/91, 17/91 in 12/92) je ena od pravic iz zavarovanja (17. člen zakona). ZZZPB v 19. členu taksativno našteva, kdaj zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila. V 3. odstavku 1. člena ZZZPB je sicer določeno, da se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno. Te določbe pa ni mogoče uporabljati in razlagati tako, kot sledi iz izpodbijane odločbe, kar bi pomenilo, da delavci, ki so sklenili delovno razmerje za določen čas, s potekom tega časa ne bi imeli pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Taka razlaga je glede na vsebino 19. člena, ki taksativno našteva primere, ko zavarovanec nima pravice do denarnega nadomestila, nesprejemljiva. Sklenitev delovnega razmerja za določen čas sama po sebi ne pomeni, da obstoji razlog za odklonitev te pravice po 1. alineji 19. člena navedenega zakona, kot ugotavlja tožena stranka. Ne ugotavlja pa, ali bi tožnici po prenehanju skupne obratovalnice po predpisih šlo nadomestilo za primer brezposelnosti, ali ne. Če ji ne gre, je seveda pomembno, če je s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas tožnica tako ravnala z namenom, da bi izigrala predpise oziroma da bi si na tak način pridobila pravico do denarnega nadomestila, kar pa je treba ugotoviti. Ni pa prepričljiva ocena tožene stranke, da zgolj dejstvo, da se je tožnica s pogodbo o (zadnji) zaposlitvi za določen čas dogovorila, da bo prejemala 33000.- SIT osebnega dohodka, iz potrdila delodajalca pa izhaja, da je prejemala 60478.- SIT brutto osebnega dohodka do 31.3.1993, kaže na izigravanje zakona. Podatki iz pogodbe glede osebnega dohodka, ki naj bi ga tožnica prejemala brez navedbe neto ali brutto, in navedbe tožene stranke o tem, kolikšen brutto mesečni dohodek je dejansko imela v zadnjem obdobju, niti niso primerljivi.

Po povedanem je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I).