Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker prvostopni organ in tožena stranka nista razčistila, ali je pri tožeči stranki kot drug upravičen razlog, zaradi katerega bi ji bilo bivanje v slovenski državi potrebno, podana situacija po 33. členu zakona o tujcih, to je, da prisilna odstranitev tujca državljana te države v državo (konkretno Bosno in Hercegovino) ni dovoljena, kjer bi bilo njegovo življenje v nevarnosti ali če obstoji nevarnost, da bo tujec po izročitvi izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 23.12.1992, s katero prvostopni organ ni ugodil tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno odločil. Tožnik v postopku ni predložil nikakršnih novih dokazov, iz katerih bi nedvomno izhajalo, da ima upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, kot to določa 13. člen zakona o tujcih. Navedbe tožnika v pritožbi proti prvostopni odločbi po mnenju tožene stranke ne morejo vplivati na drugačno rešitev te upravne zadeve. Zato je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotovila, da je prvostopna odločba pravilna in da temelji na zakonu, tožnikova pritožba pa je neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Prišel je v Republiko Slovenijo že januarja 1992, ko se je spoznal z M., ki je slovenska državljanka. Takrat je tudi začel živeti v izvenzakonski skupnosti, v kateri živi še sedaj. Glede na to, da nima urejenega začasnega prebivališča, se tudi ne more zaposliti. Za njegovo preživljanje in preživljanje njegove izvenzakonske družice skrbi njena mati, prav tako slovenska državljanka, in njen mož, ki dela v Nemčiji. To dejstvo je potrjeno s sodno overjeno izjavo z dne 19.3.1993. To pa pomeni, da so mu zagotovljena sredstva za preživljanje, kar določa kot enega izmed pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zakon o tujcih. Res je, da ni sklenil formalne zakonske zveze, vendar pa se njegova izvenzakonska skupnost s slovensko državljanko mora enačiti z zakonsko zvezo. Takšno izvenzakonsko zvezo je potrdila tudi M.- jina mati in njena zakonita zastopnica. Vse to izhaja iz njene navedene sodno overjene izjave. Želi dobiti dovoljenje za začasno prebivanje na ..., kjer že dejansko prebiva več kot leto dni. Stanovanje je last M.-jine matere, ki mu hkrati, z izjavo o njegovem preživljanju, daje tudi dovoljenje za prebivanje v tem stanovanju. Kolikor bi bilo potrebno, pa bo z njim sklenila pogodbo o uporabi tega stanovanja. Glede na navedeno je izpolnil vse pogoje, ki jih določa zakon o tujcih za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Živi v izvenzakonski skupnosti s slovensko državljanko (13. člen zakona o tujcih) in ima zagotovljena sredstva za preživljanje, kot tudi prostor za prebivanje. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbah zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZT): če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno s prejšnjim odstavkom (3 mesece in na podlagi listin iz 2. in 3. odstavka 3. člena tega zakona 30 dni), in je prišel zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi oziroma drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora pri pristojnem organu pred pretekom časa, za katerega mu je dovoljeno prebivanje na podlagi listin iz prejšnjega odstavka, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje (2. odstavek 13. člena); dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec: pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena oziroma 16. člen); ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno; ki je prišel v državo v nasprotju z določbami 13. člena; pri katerem obstaja razlog iz 1., 2., 6. ali 7. alinee 10. člena tega zakona (3. odstavek 19. člena); prisilna odstranitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje v nevarnosti zaradi rasne, religiozne ali nacionalne pripadnosti, političnih pogledov ali če obstoji nevarnost, da bo tujec po izročitvi izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ni dovoljena (33. člen).

Po presoji sodišča niti prvostopni organ niti tožena stranka, ki menita, da pri tožniku ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (citirana 1. alinea 3. odstavka 19. člena navedenega zakona), nista v upravnem postopku razčistila okoliščine, ali ima tožnik drug upravičen razlog (po citiranem 2. odstavku 13. člena navedenega zakona), zaradi katerega bi bilo njegovo bivanje v državi potrebno. Tožnik je namreč državljan Republike Bosne in Hercegovine, v kateri je vojna. Zato bi bilo potrebno v upravnem postopku razčistiti, če je pri tožniku podan kot upravičen razlog za njegovo bivanje v Republiki Sloveniji, da v konkretnem primeru ni dovoljena njegova prisilna odstranitev kot tujca v Republiko Bosno in Hercegovino, torej državo, v kateri je podan dejanski stan citirane določbe 33. člena navedenega zakona.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi na podlagi določb 242. člena ZUP, potem ko bo razčistila navedeno okoliščino.

Sodišče pa meni, da tožnikov namen, da bo sklenil zakonsko zvezo z državljanko Republike Slovenije, ni pravno relevantno dejstvo, na podlagi katerega bi se dovoljenje za začasno prebivanje lahko izdalo. Izvenzakonska skupnost z državljanko Republike Slovenije v smislu 1. odstavka 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo - ZZZDR) nima pravnih posledic po zakonu o tujcih, ker ta zakon tega ne določa. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUP in ZUS uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).