Jedro

Toženi stranki ni uspelo dokazati, da je veter, ki je pihal v trenutku nezgode, predstavljal višjo silo, ki je ne bi bilo mogoče pričakovati. Za drugačno oceno manjka namreč bistven element višje sile kot pravnega standarda: nepredvidljivost. Že obe nižji sodišči sta pojasnili, da veter, kakršen je pihal v času nezgode, ni neobičajen v krajih dogodka, ampak se tak veter pojavi celo večkrat letno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo materialne škode tožnikoma, ki je nastala ob padcu veje drevesa čez cesto v trenutku, ko je tam vozila tožnica. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejansko in pravno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo.

Zoper tako odločitev je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri očita sodiščema zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je zmotna odločitev o krivdni odgovornosti tožene stranke. V trenutku nastanka škode so vladale take razmere, ki jih je moč označiti kot višjo silo, nekaj, česar ni bilo mogoče pričakovati. Vihar z močjo 20,5 m/s je takšne moči, ki ni običajen v teh krajih in ga ni bilo mogoče pričakovati. Nesporno je ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke redno pregledoval cestišče in s tem izpolnjeval z zakonom predpisano dolžnost. Ni pa mogoče zahtevati, da je cestišče v vsakem trenutku prosto vseh ovir, zato je tudi dolžnost voznikov, da vozijo previdno in vremenu primerno. Tožnica je poznala cesto, vedela je, kakšne so vozne razmere, zato je odgovornost za ves škodni dogodek na njej. Če bi obveljala odločitev v izpodbijani sodbi, bi to pripeljalo do absurda, ko bi moral vsak meter ceste imeti svojega nadzornika, kar pa ni namen Zakona o cestah in drugih predpisov.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizija ni utemeljena.

Podlaga za odgovornost tožene stranke je primarno v 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR): kdor povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je škoda nastala zato, ker je 20 cm debela veja padla čez cesto. Krivdo cestnega podjetja - zavarovanca tožene stranke - sta sodišči našli v tem, ker ni uspelo dokazati, da bi cestni pregledniki redno in vestno, v skladu s predpisi v Zakonu o cestah in Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, preverjali drevje ob cestišču in morebitno nevarnost, da le-to pade na cesto in ovira promet ali celo poškoduje bodisi cestišče samo ali vozilo na njem. Po 88. členu Zakona o cestah (ZCes, Ur. l. SRS, št. 2/88, p.b.) je organizacija za redno vzdrževanje cest dolžna zagotoviti ustrezno nadzorstvo nad stanjem cest in na varovalnem pasu ob njih tako, da lahko pravočasno ukrepa. Trditev tožene stranke v reviziji, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke redno pregledoval in vzdrževal ceste, nima nobene opore v sodbah sodišča prve in druge stopnje, niti v ostalih podatkih v spisu. Ravno nasprotno, toženi stranki je mogoče očitati, da te svoje trditve v postopku do revizije ni postavila, še manj pa dokazala. Le tako bi se namreč lahko uspešno obranila dolžnosti povrnitve škode: po pravilu obrnjenega dokaznega bremena bi ona morala dokazati, da je storila vse, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Tako ravnanje zavarovanca tožene stranke ne pomeni absurdne situacije in ne terja preglednika ceste na vsakem metru, kot to želi v reviziji tožena stranka prikazati, ampak je izpolnjevanje predpisane dolžnosti, ki je citirana zgoraj.

Trditev, da je v trenutku nezgode pihal tak veter, ki ga je moč oceniti kot vihar, prav tako nima resne opore v podatkih spisa.

Predloženi splošni pogoji za stanovanjsko zavarovanje tožene stranke predstavljajo povsem drugo dejansko situacijo, predvsem pa so izraz ocene tožene stranke, ne pa strokovna oz. znanstvena ocena moči vetra. Toženi stranki tako ni uspelo dokazati, da je veter, ki je pihal v trenutku nezgode, predstavljal višjo silo, ki je ne bi bilo mogoče pričakovati. Za drugačno oceno manjka namreč bistven element višje sile kot pravnega standarda: nepredvidljivost. Že obe nižji sodišči sta pojasnili, da veter, kakršen je pihal v času nezgode, ni neobičajen v krajih dogodka, ampak se tak veter pojavi celo večkrat letno. Na tako dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, v povezavi s tem pa je materialnopravilna ocena, da ni mogoče govoriti o višji sili.

Trditev revizije, da so vozniki dolžni prilagoditi svojo vožnjo voznim razmeram na cestišču, je točna in pravilna. Niso pa vozniki tisti, ki so dolžni preverjati stanje dreves ob cesti in ali segajo veje dreves čez cestišče in v vremenskih razmerah, ki niso najbolj prijazne, ogrožajo cestišče in vozila na njem. To je dolžnost pooblaščenih organizacij. Ob nespoštovanju (oz. ob pomanjkanju dokazov o spoštovanju) te dolžnosti jih zadene posledica v obliki dolžnosti povrnitve nastale škode. Očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen, revizijsko sodišče pa je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizije ni potreben, ker niso bili priglašeni.