Jedro

Za zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopka ni bilo pogojev, saj je tožnik verjetno izkazal, da ni imel možnosti uporabiti predložene dokaze, kar je pogoj za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 249. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 651/98-14 z dne 20.10.1999 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16.3.1998, s katerim je ta zavrgla predlog F.G. za obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.12.1994, v zadevi ugotovitve državljanstva za pokojnega B.G. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik dne 12.1.1995 prejel odločbo tožene stranke z dne 9.12. 1994, ki je z vročitvijo pooblaščenki postala dokončna. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97) sprejelo razlago določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vendar je bila ta pravna razlaga objavljena kasneje, ko je bila odločba tož-ene stranke že dokončna. Po 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču RS (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga ustavno sodišče razveljavi, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pravilno je stališče tožene stranke, da spremenjena razlaga določbe 3. odstavka 63. člena ZDen v tem primeru ne more biti razlog za obnovo upravnega postopka v smislu 249. člena ZUP/-86, saj ni verjetno izkazan obstoj obnovitvenega razloga. Sprememba razlage predpisa namreč nima povratne moči. Tožena stranka je pravilno predlog za obnovo postopka zavrgla na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP.

Tožnik vlaga pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-23/93, ugotovilo ustavno nedopustnost razlage 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni bil mogoč nasproten dokaz. V upravnem postopku mu je bilo onemogočeno dokazovanje lojalnosti. S tem so mu nastale škodljive posledice, ki jih je treba odpraviti. Zato mu gre po določbi 46. člena ZUstS tudi pravica zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta. V primeru navedene ustavne odločbe tudi ne gre za razveljavitev zakona ali dela zakona, kot napačno ugotavlja sodišče, zato je njegova razlaga glede učinkovanja ustavne odločbe nepravilna. Predlog za obnovo postopka, s katerim je predlagal, da se izvede že predlagane in v predlogu ponovljene in predložene dokaze glede zatrjevane lojalnosti očeta, je utemeljen in zakonit, stališče sodišča prve stopnje pa nepravilno. Predlaga, da pritožbeno sodi-šče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Namen obnove postopka je, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba in da se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odloči v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku odločeno z dokončno odločbo. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po določbi 249. člena ZUP/86 lahko obnovi tudi, če je stranka pridobila možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mog-li sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva ali dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

V obravnavanem primeru se je za dokaze v zvezi z lojalnostjo tožnikovega očeta vedelo, vendar se ti niso mogli uporabiti. Tožniku namreč zaradi razlage 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni bil mogoč nasproten dokaz, vse do stališča Ustavnega sodišča RS, sprejetega v odločbi št. U-I-23/93, ni bilo dovoljeno dokazovati lojalnosti njegovega očeta. Zato tožnik tudi ni imel možnosti, da bi v prejšnjem postopku uporabil dokaze, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka in jih j-e, kot izhaja iz podatkov predloženih spisov, uveljavljal ves čas postopka ter z njimi dokazoval lojalnost očeta. Po presoji pritožbenega sodišča za zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopka ni bilo pogojev, saj je tožnik verjetno izkazal, da ni imel možnosti uporabiti že predložene dokaze kar je pogoj za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Zato tud-i sodišče prve stopnje v določbi 1. odstavka 59. člena ZUS ni imelo podlage za zavrnitev tožnikove tožbe.

Sodišče prve stopnje tudi nima prav, ko se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na 44. člen ZUstS, saj v tem primeru ne gre za razveljavitev zakona ali dela zakona, temveč za spremembo razlage 3. odstavka 63. člena ZDen, kar tožnik utemeljeno ugovarja.

O predlogu za povrnitev stroškov postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in istemu sodišču vrnilo zadevo v nov postopek.