Jedro

2. odst. 120. člena ZVCP se nanaša le na tiste primere, v katerih udeleženec v prometu odkloni podpis zapisnika o preizkusu in ne na primere, kot je obravnavani primer, ko udeleženec v prometu preizkus alkoholiziranosti v celoti odkloni, saj je v tem primeru potrebno upoštevati 3. odst. 120. člena ZVCP, ki določa, da tedaj, ko udeleženec v cestnem prometu odkloni strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje.

Navedba, da policija na zasebnih zemljiščih nima pooblastil, je zmotna. Zaradi varstva zasebne lastnine, ki ga zagotavlja že 33. člen Ustave Republike Slovenije, kot tudi varstva nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave Republike Slovenije) so organi, ki izvršujejo državni monopol nad sredstvi prisile, seveda omejeni pri svojem delovanju na nepremičnem premoženju v zasebni lasti, vendar to nikakor ne pomeni, da bi bila njihova zakonska pooblastila neveljavna vselej, ko bi trčila ob interese varstva lastnine. V kolikor deluje v skladu z veljavnimi predpisi in upošteva predpisane omejitve in zahteve (na primer pridobitev odredbe za morebitno hišno preiskavo), lahko policija nedvomno deluje tudi na območju zasebnih nepremičnin.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca I.C. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 500,00 EUR odmerjeno povprečnino, v 15 dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je z izpodbijano sodbo obdolžena U. C. in M. M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 270 KZ. Na podlagi 3. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in plačati povprečnino v znesku 90.000,00 SIT ter potrebne izdatke obdolžencev in potrebne izdatke ter nagrado njunih zagovornikov.

Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžena U.C. in M.M. spozna za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic po členu 270 KZ, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščencev oškodovanca kot tožilca se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča, da obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 270 KZ ni dokazana oziroma da obdolženima ni mogoče z gotovostjo očitati, da sta pri opravljanju službe zlorabila uradni položaj in z oškodovancem grdo ravnala, ga žalila in ga lahko telesno poškodovala ter prizadela njegovo človeško dostojanstvo. Pritožnik uvodoma zatrjuje, da oškodovanec kot tožilec ni odklonil preizkusa alkoholiziranosti, temveč je zgolj zahteval natančna navodila o opravljanju takšnega preizkusa. Z navodili, ki jih je prejel od obdolženega C., ni bil zadovoljen, kar je slednji ocenil kot odklonitev opravljanja preizkusa alkoholiziranosti. Po stališču pritožbe bi moral obdolženi C. tedaj ravnati v skladu z 2. odst. 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in odklonitev preizkusa vpisati v zapisnik ter odrediti strokovni pregled oškodovanca kot tožilca. Te pritožbene navedbe so zmotne. Določba 2. odst. 120. člena ZVCP se namreč nanaša le na tiste primere, v katerih udeleženec v prometu odkloni podpis zapisnika o preizkusu in ne na primere, kot je obravnavani primer, ko udeleženec v prometu preizkus alkoholiziranosti v celoti odkloni. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da je ravnanje oškodovanca kot tožilca v postopku preizkusa alkoholiziranosti, upoštevajoč zagovor obdolženega C. ter nadaljnje obnašanje oškodovanca kot tožilca, potrebno obravnavati kot odklonitev preizkusa. To pa pomeni, da je potrebno upoštevati 3. odst. 120. člena ZVCP, ki določa, da tedaj, ko udeleženec v cestnem prometu odkloni strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Iz zagovora obdolženega C. (stran 3 izpodbijane sodbe), ki mu verjame tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je ravnal natanko tako, kot predpisuje že omenjeno določilo 3. odst. 120. člena ZVCP, vendar postopka ni uspel dokončati, saj ga je med pisanjem zapisnika fizično napadel oškodovanec kot tožilec.

Pritožba se sicer s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanec kot tožilec napadel obdolženega policista C., ne strinja, saj naj bi se oškodovanec približal službenemu vozilu obdolžencev zgolj zato, da bi izvedel, kaj se dogaja, nakar naj bi ga obdolženi C. brez razloga udaril. Oškodovanec kot tožilec je ob tem, ko je prišlo do napada nanj, segel tudi po svojih dokumentih, ko pa se je skušal izogniti policistu C., kateri ga je zgrabil za roko, ga je nehote oplazil po obrazu. Pritožba je tudi v tem delu povsem neutemeljena. V prvi vrsti je poudariti, da pritožba pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je v trenutku, ko je oškodovanec kot tožilec pristopil k obdolženemu C., slednji izpolnjeval uradne obrazce, kar nedvomno pomeni, da je bil uradni postopek še v teku. Četudi bi bilo torej v tem delu pritrditi ostalim navedbam pritožbe, bi bilo še vedno potrebno šteti, da je oškodovanec kot tožilec s tem, ko je segel po svojih dokumentih, skušal obdolženemu C. preprečiti izvedbo uradnega postopka in se izogniti zakonitim ukazom (prepovedi nadaljnje vožnje in odvzemu vozniškega dovoljenja), zaradi česar sta morala najprej policist C. in nato še policist M. uporabiti prisilna sredstva. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s pravilnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki je utemeljeno zaključilo, da je bil iniciator fizičnega spopada z obdolženim policistom C. oškodovanec kot tožilec. Takšen potek dogodkov namreč potrjujeta skladna zagovora obeh obdolžencev pa tudi izvedensko mnenje dr. D. S., iz katerega izhaja, da je obdolženi C. utrpel najmanj tri udarce, pri čemer je poškodba nosu najverjetneje nastala zaradi močnega direktnega udarca po nosu (stran 10 izpodbijane sodbe). Navedena ugotovitev izvedenke povsem poruši izpovedbo oškodovanca, da naj bi obdolženega C. le nehote oplazil po obrazu ter obenem pod vprašaj postavlja tudi preostale njegove navedbe. Pritožbeno sodišče iz predstavljenih razlogov pritrjuje izpodbijani sodbi in ugotovitvi, da je bil oškodovanec kot tožilec tisti, ki je skušal preprečiti opravo uradnega dejanja in je s tem namenom fizično napadel policista C. Po nadaljnjih pritožbenih navedbah naj bi se po incidentu pri službenem vozilu obdolžencev oškodovanec kot tožilec mirno odpravil proti svojemu vozilu, ki je stalo na zasebnem zemljišču, kjer policija po mnenju pritožbe sploh nima nobenih pooblastil. Za njim sta prišla obdolženca in proti njemu v nasprotju z določbami Zakona o policiji uporabila prisilna sredstva, čeprav za to ni bilo nobenih razlogov. Pritožba pri tem poudarja, da izpodbijana sodba o vprašanju utemeljenosti uporabe prisilnih sredstev in odvzemu prostosti nima prepričljivih razlogov. Nenazadnje pa pritožba še izpostavlja, da naj bi se oškodovanec kot tožilec obdolžencema zgolj pasivno upiral, potem ko je že bil vklenjen, pa sta ga obdolženca še z glavo udarjala v asfalt in ga brcala, pri čemer je bil eden od udarcev tako močan, da je prišlo do nenadzorovanega uriniranja in defekacije oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče temu navajanju ni sledilo. Navedba, da policija na zasebnih zemljiščih nima pooblastil, je zmotna. Zaradi varstva zasebne lastnine, ki ga zagotavlja že 33. člen Ustave Republike Slovenije, kot tudi varstva nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave Republike Slovenije) so organi, ki izvršujejo državni monopol nad sredstvi prisile, seveda omejeni pri svojem delovanju na nepremičnem premoženju v zasebni lasti, vendar to nikakor ne pomeni, da bi bila njihova zakonska pooblastila neveljavna vselej, ko bi trčila ob interese varstva lastnine. V kolikor deluje v skladu z veljavnimi predpisi in upošteva predpisane omejitve in zahteve (na primer pridobitev odredbe za morebitno hišno preiskavo), lahko policija nedvomno deluje tudi na območju zasebnih nepremičnin. Sodišče prve stopnje tako pravilno zaključuje, da sta obdolžena prisilna sredstva uporabila zakonito, saj sta želela s tem odvrniti napad nase, ki ga je samoiniciativno začel oškodovanec s tem, ko je brez razloga udaril obdolženega C. Res je sicer, da je oškodovanec kot tožilec nato odšel proti svojemu vozilu in obdolžencema tako ni več neposredno grozil z napadom. Obdolženca sta mu pri tem sledila in zoper njega ponovno uporabila prisilna sredstva. Tudi ta uporaba prisilnih sredstev, ki se ji je oškodovanec tudi aktivno upiral, kot to izhaja iz skladnih zagovorov obdolžencev, ki ju v tem delu smiselno potrjuje tudi izvedeniško mnenje dr. D. S., je bila izvedena zakonito, saj se je oškodovanec kot tožilec usedel v svoje vozilo in želel zapustiti prizorišče, čeprav mu je policist C. pred tem na podlagi 3. odst. 120. člena ZVCP upravičeno prepovedal nadaljnjo vožnjo in odvzel vozniško dovoljenje. S svojim ravnanjem je oškodovanec kot tožilec torej želel preprečiti izpolnitev zakonitega ukaza obdolženega policista C., katerega namen je bil zagotoviti varnost ljudi in premoženja (v tem je tudi smisel določbe 3. odst. 120. člena ZVCP). Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da sta obdolženca zoper oškodovanca kot tožilca zakonito uporabila prisilna sredstva, ki jih določa Zakon o policiji, saj sta najprej želela odvrniti napad nase, nato pa sta z njihovo uporabo skušala še zagotoviti izpolnitev zakonitega ukaza. Da se je oškodovanec aktivno upiral uporabi prisilnih sredstev s strani obdolžencev, pa potrjuje tudi dejstvo, da je obdolženima uspelo oškodovanca obvladati in vkleniti v sredstva za vklepanje šele s pomočjo tretje neznane osebe, sicer pa sta oba obdolženca pri tem utrpela telesne poškodbe. Pritožbena navedba, da naj bi obdolženca samovoljno ob tej preprečitvi udarila oškodovanca, pa nima spisovne podlage. Obdolženca sta to zanikala in skladno izpovedovala drugače, prav tako pa tudi iz izvedeniškega mnenja dr. S. jasno izhaja, da oškodovanec z veliko verjetnostjo ni utrpel nikakršne poškodbe zaradi neposrednega udarca bodisi s pestjo, bodisi z brco, prav tako pa je zaslišana priča zdravnica F. K. povedala, da hujših poškodb oškodovanec ni utrpel. Na koncu je potrebno zavrniti še navedbe, da sta obdolženca oškodovanca, po tem, ko je bil že vklenjen, z glavo udarjala v asfalt in ga brcala, saj tega oškodovanec kot tožilec ni uspel dokazati. Njegove trditve nista ovrgla le obdolženca temveč tudi izvedenka, ki je podala mnenje, da z močnim udarcem sploh ni mogoče povzročiti spontanega uriniranja in defekacije. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj ne verjame priči D.P. in priči B. D., ki sta dogodek v določeni fazi videla in ga pred sodiščem tudi neposredno opisala. Tako je izpodbijana sodba na strani 7 izrecno poudarila, da je priča D. P. videla le del obravnavanega dogajanja in sicer, ko je oškodovani C. glasno vpil, ni pa videla, da bi obdolžena oškodovanca tepla ali se z njim prerivala, kar pomeni, da očitno gre za nerelevantno pričo, ki bistveni del dogajanja sploh ni videla. Glede priče B. D. pa izpodbijana sodba na strani 9 navaja konkretne razloge, zakaj njegovi izpovedbi ne sledi in se pritožbeno sodišče tem razlogom v celoti pridružuje.

Drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča torej ni bil mogoče, zato je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP).

Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, mora v skladu s 1. odst. 98. člena ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo kot povprečnino v višini 500,00 EUR, ki jih mora oškodovanec kot tožilec plačati v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe, saj bodo sicer pričele teči tudi zakonske zamudne obresti.