Jedro

Sodišče je tožbo zavrglo, ker so sodbe Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce pravnomočne sodne odločbe, zoper katere ni sodnega varstva v rednem postopku in zato zoper njih tudi ni mogoče sprožiti upravnega spora.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je dne 28.02.2002 vložila tožbo, s katero izpodbija sodbo tožene stranke št. ... z dne 21.01.2002, s katero je tožena stranka delno ugodila tožničini pritožbi in spremenila prvostopno sodbo Disciplinskega sodišča prve stopnje za državne tožilce tako, da se tožnica spozna za odgovorno, ker je neupravičeno odklonila službeno dolžnost v smislu 2. točke 44. člena Zakona o državnem tožilstvu (Ur.l. RS št. 63/94, 59/99- ZDT) s tem, da se kot okrožna državna tožilka svetnica na Okrožnem državnem tožilstvu v A ni ravnala po odredbi generalne državne tožilke z dne 25.11.1999 opr. št. ..., s katero je bila s 01.12.1999 za čas 6. mesecev razporejena na delo na Okrožno državno tožilstvo na B, kjer do 09.03.2000 še ni začela delati in se v dnevih od 14.01. do 01.02.2000 ter 06.03., 08.03. in 09.03.2000, ko je bila zmožna za delo, na tem tožilstvu ni zglasila. Zaradi tega se ji je izrekla disciplinska sankcija zmanjšanja plače v višini 20 % za čas enega leta po 3. točki 1.odst. in 3. odst. 43. člena ZDT. V ostalem je tožena stranka njeno pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožena stranka je tudi odpravila suspenz z dnem 21.01.2002 v skladu z 2. odst. 97. člena Zakona o sodniški službi (ZSS- Ur.list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/01) v zvezi s 5. odst. 49. člena ZDT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe tožena stranka citiran izrek sodbe utemeljuje s tem, da se je za spremembo disciplinskega ukrepa (disciplinsko sodišče prve stopnje je tožnici izreklo ukrep razrešitve s funkcije državne tožilke) odločilo zato, ker je upoštevalo olajševalne okoliščine na strani disciplinske obdolženke (tožnice), zlasti da ima tri nepreskrbljene otroke, in ker je na obravnavi pred toženo stranko prišlo do spremembe obtožbe tako, da se je zmanjšala teža ravnanja disciplinske obdolženke in skrčil njegov obseg, zaradi česar je tožena stranka ocenila, da je primerna disciplinska sankcija zmanjšanje plače. Pravna opredelitev disciplinske kršitve je ostala nespremenjena. Ker pa tožnici ni bila izrečena razrešitev s funkcije državne tožilke, je tožena stranka po določbi 5. odst. 49. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP- Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 25/96, 5/98, 49/98, 72/98, 6/99) ob smiselni uporabi 2. odst. 97. člena ZSS z dnem dokončne odločbe odpravilo suspenz.

Tožnica je v tožbi kot toženo stranko najprej označila Državno tožilstvo Republike Slovenije, vendar je že dne 06.05.2002 vložila "Popravek naziva tožene stranke", v katerem navaja, da je prišlo pri pisanju tožbe do očitne pisne napake pri nazivu tožene stranke, ki se pravilno glasi: Republika Slovenija, Disciplinsko sodišče druge stopnje za državne tožilce v Ljubljani. V tožbi navaja, da je s sodbo bistveno kršena določba 10. točke 371. člena ZKP, ker je prekršen 385. člena v zvezi s 5. odst. 381. člena istega zakona. Tožilec je namreč na njeno škodo na pritožbeni obravnavi spremenil obtožbo. Poleg tega ji v postopku tudi niso dokazali, da je delo na B odklonila neupravičeno oz. "brez vsakršnega utemeljenega razloga". V izreku sodbe se ji očita tudi večji obsegi disciplinske kršitve, kot se ugotavlja v obrazložitvi. Sodba se ni opredelila do njenega odklonitvenega razloga, da so ji zdravniki iz zdravstvenih razlogov odsvetovali vožnjo z avtomobilom in da je hodila dnevno na fizioterapijo ter uživala zdravila, ki ne dopuščajo vožnje z osebnim avtomobilom. Poleg navedenega tožnica navaja še vrsto drugih razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijana sodba nezakonita.

Sodišče je tožbo zavrglo, ker so sodbe Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce pravnomočne sodne odločbe, zoper katere ni sodnega varstva v rednem postopku in zato zoper njih tudi ni mogoče sprožiti upravnega spora.

V 126. členu Ustave Republike Slovenije (Ur.list RS/I, št. 33/91, RS 42/97,66/00- URS) je določeno, da ureditev in pristojnost sodišč določa zakon. V 1. členu Zakona o sodiščih (ZS- Uradni list RS št. 19/94 in 45/95,26/99-ZPP, 38/99, 28/00, 26/01-PZ) je določeno, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Določbe prvega dela ZS veljajo za vsa sodišča v RS, razen za Ustavno sodišče. V 46. členu ZDT je določeno, da v disciplinskem postopku (zoper državne tožilce) odloča na prvi stopnji disciplinsko sodišče, ki ga sestavljajo predsednik in dva člana prvostopnega disciplinskega sodišča za sodnike (po 86. členu ZSS) ter državni tožilci, člani personalne komisije, izvoljeni izmed državnih tožilcev. Na drugi stopnji odloča disciplinsko sodišče, ki ga sestavljajo štirje sodniki, člani drugostopnega disciplinskega sodišča za sodnike (po 87. členu ZSS so to vrhovni sodniki) in trije vrhovni državni tožilci.

Citirane določbe 46. člena ZDT v povezavi z ustreznimi določbami ZSS ob upoštevanju citiranega 1. člena ZS, po presoji sodišča pomenijo, da sta disciplinski sodišči za državne tožilce prve in druge stopnje sodišči oz. specializirani sodišči v smislu 1. člena in 2. odst. 98. člena ZS.

Po 47. členu ZDT v povezavi z 90. členom ZSS se v disciplinskem postopku zoper državnega tožilca smiselno uporabljajo določbe ZKP. Po določbah 398. člena ZKP pa je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba le na vrhovno sodišče, vendar le izjemoma, v tam navedenih primerih (izrečena kazen zapora 20. let, na drugostopnem sodišču drugače ugotovljeno dejansko stanje ali v škodo obtoženca spremenjena sodba na drugi stopnji).

Ob upoštevanju vsega navedenega, zoper izpodbijano sodbo tožene stranke po presoji sodišča torej ni dovoljen upravni spor, saj gre za sodbo z zakonom (ZDT) ustanovljenega sodišča. Izpodbijana sodba ni niti upravni, niti kak drug akt (niti dejanje) po 1. členu ZUS. Ker je v obravnavanem primeru izpodbijana sodba (disciplinskega) sodišča druge stopnje, po presoji sodišča pa tudi niso izpolnjeni pogoji za pritožbo po 398. členu ZKP, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odst. 34. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS).