Jedro

Trditev, da tožena stranka kredita ni poplačala, pomeni zatrjevanje negativnih dejstev in v pravdnem postopku velja, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tožena stranka je torej tista, na kateri je bilo dokazno breme, da je kredit poplačala, takoj ko ga je prejela in na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže tudi to, da se je zatrjevano poplačilo nanašalo na njeno kreditno obveznost in da je bilo izvedeno v korist kreditodajalca.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču pripeti tedaj, če bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino dokazne listine v tehničnem smislu (napačno povzemanje zapisanega), ne pa tedaj, ko vsebino listine dokazno oceni.

Tožeča stranka kot subrogacijski upravičenec je skladno z določbo 275. člena OZ utemeljeno zahtevala poplačilo vtoževane terjatev in zato je sodišče pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 450/2017 z dne 26. 3. 2017 izreklo: ″I. Tožena stranka K. Z. je dolžna tožeči stranki P. d.d. - v stečaju plačati znesek 33.086,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi nastale pravdne stroške v znesku 2.875,56 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka dne 23. 5. 2012 kot kreditojemalka sklenila z A. d.d. kot kreditodajalcem Pogodbo o potrošniškem kreditu št. kredita ..., pri kateri so sodelovali tudi D. Z. kot solidarni porok in zastavitelj ter M. d.d. kot solidarni porok, in sicer v obliki notarske pogodbe ter da je hkrati sklenila tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ pod opr. št. SV 647/2012 z ustanovitvijo in vknjižbo zastavne pravice ter zaznambo neposredne izvršljivosti pri nepremičnini ID znak parcela ... (ID ...), ki je bila v času sklenitve notarskega zapisa v izključni lasti D. Z., ki je lastništvo na nepremičnini ID znak parcela ... (...) prenesel na P. d.d. - tožečo stranko (A2 listina); (-) da ni bilo sporno, da je po pogodbi o potrošniškem kreditu toženi stranki bil odobren kredit v nominalnem znesku 100.000 EUR, kot izhaja iz 1. člena pogodbe in da je ta navedeni znesek bil nakazan toženi stranki na njen transakcijski račun; (-) da se je dne 17. 10. 2014 nad PSZ, poslovni sistem d.d. začel stečajni postopek pri Okrožnem sodišču v Celju, ki se vodi pod St 433/2014 (Sklep o začetku stečajnega postopka – A3 listina); (-) da v stečajno maso spadajo tudi nepremičnine ID znak parcela ... (ID ...), na kateri je vpisana hipoteka na podlagi sklenjenega Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve iz notarskega zapisa SV 647/2012; (-) da je iz prijave ločitvene pravice v stečajnem postopku z dne 9. 11. 2015 (A4 listina) razvidno, da je A. d.d. prijavila ločitveno pravico v stečajnem postopku nad tožnikom, ki jo je stečajni upravitelj skupaj s terjatvijo priznal, nepremičnina je bila vnovčena za 92.386,67 EUR, iz tega zneska je A. d.d. iz naslova potrošniška kredita, ki ga je sklenila toženka iz posebne razdelitvene mase plačano 33.086,11 EUR (A6 listina), ki je bil A. d.d. nakazan 1. 6. 2017 (list. št. A7);

3. Sodišče prve stopnje je presodilo: (-) da ne držijo navedbe tožene stranke, da ni mogel obstajati dolg tožeče stranke do A. d.d., ker naj bi tožena stranka svoj dolg poravnala še istega dne, ko ji je bil navedeni kredit nakazan, saj naj bi iz TRR računa izhajalo, da si je banka sama prenakazala denar nazaj na svoj račun, toda iz izpisa TRR računa tožene stranke (B2 listina) izhaja le poplačilo kredita v znesku 99.550,54 EUR in stroški 449,46 EUR, vendar na njem ni naveden prejemnik navedenih zneskov; (-) da bi tožena stranka morala predložiti dokaz o tem, komu naj bi bil denar nakazan, pa ga ni; (-) ker je bila tožeča stranka lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine zaradi zavarovanja tujega dolga, je bila tožeča stranka zastaviteljica in realna dolžnica, medtem ko je tožena stranka osebna dolžnica; (-) s tem, ko je tožeča stranka plačala tuj dolg, je na podlagi subrogacije vstopila v položaj hipotekarnega upnika in ker je na podlagi zakona nanjo prešla izpolnjena terjatev, je upravičena, da od osebne dolžnice, tožene stranke, zahteva povrnitev plačanega zneska v višini 33.086,11 EUR; (-) da je skladno z določbo 275. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 33.086,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2017 dalje do plačila;

4. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer nepopolne ugotovitev dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljenega in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

5. Pritožba pove, da ne drži oziroma je nerazumljiva ugotovitev sodišča, da bi naj tožena stranka prerekala, ″da je nastala ta terjatev tožeče stranke do A. d.d. iz razloga, ker je tožena stranka svoj dolg poravnala še istega dne, ko je bil navedeni kredit nakazan (...)″ in pojasni, da tožena stranka sploh ni prerekala nastanka (kreditne) terjatve med toženo stranko in A. d.d. vendar je tožena stranka zatrjevala in dokazovala (in sicer z listino, izdano s strani A. d.d., ki ima kot objektivni dokazni predlog visoko dokazno vrednost), da je slednja (kreditna) terjatev A. d.d. do tožene stranke, ki je veljavno nastala, že prenehala, in sicer v posledici pravilne izpolnitve tožene stranke z dne 24. 5. 2012 (torej s poplačilom kredita) in da v tej posledici tudi ne more obstajati terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova zatrjevane zakonske subrogacije. Tožeča stranka ni mogla vstopiti v pravni položaj A. d.d., glede tistih terjatev A. d.d., ki so že bile v celoti poplačane.

6. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno naprtilo dokazno breme glede poplačila kredita toženi stranki. Tožena stranka je kot dokazni predlog zatrjevanega dejstva, da je svojo kreditno obveznost do A. d.d. v celoti izpolnila, klub dejstvu, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja dolga A. d.d. do tožene stranke na tožeči stranki, predložila listinski dokaz - izpisek prometa TRR za toženo stranko, ki ga je izdala A. d.d., hkrati pa je tožena stranka tudi zaslišana kot priča, izpovedovala oziroma dokazovala, da ne obstojijo odprte obveznosti tožene stranke do hipotekarnega upnika (A. d.d.). Iz navedene listine (A12 listina ) izhaja, da je bil iz TRR računa tožene stranke dne 24. 5. 2012 poplačan kredit, in sicer v znesku 100.000,00 EUR, v celotni in identični vrednosti obravnavanega kredita. Iz slednje listine nadalje izhaja tudi jasni namen denarne transakcije v višini 100.000,00 EUR (torej v identični višini, kot je višina obravnavanega kredita): poplačilo kredita. Sodišče slednjim dokazom ni pripisalo nikakršne dokazne vrednosti ob tem, da tudi tožeča stranka ni ponudila nobenih nasprotnih dokazov, s čemer je sodišče zagrešilo kršitve po 8. točki, 14. točki ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Pritožba nadalje pove, da je sodišče prve stopnje očitalo toženi stranki, da naj ne bi dokazala, komu naj bi tožena stranka poplačala kredit in iz tega razloga zaključilo, da tožena stranka kredita ni vrnila A. d.d.. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ″iz izpisa TRR računa tožene stranke res izhaja poplačilo kredita v znesku 99.550,54 EUR in stroški 449,46 EUR, vendar pa nikjer ni naveden prejemnik, tako tudi A. d.d. ne, zato ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je povsem jasno, da je bil vrnjen kredit kreditodajalcu″. Sodišče prve stopnje je s takšnim razlogovanjem prišlo samo s seboj v nasprotje (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil namen nakazila tožene stranke poplačilo kredita (s tem, ko je ugotovilo, da ″iz izpisa TRR tožene stranke res izhaja poplačilo kredita″), vendar pa po takšni ugotovitvi zaključilo, da ni jasno, komu je bil kredit vrnjen. Takšno razlogovanje je kontradiktorno iz razloga, ker je nedvomno, da je kredit lahko poplačan samo banki, saj je v skladu s pozitivno pravno zakonodajo dovoljeno sklepanje kreditnih poslov izključno bankam. Ker je bil v obravnavani zadevi nominalni znesek kredita, odobrenega toženi stranki s strani A. d.d., 100.000,00 EUR, je še toliko bolj očitno, da je poplačilo tožene stranke bilo namenjeno ne katerikoli banki, ampak A. d.d., saj se nakazilo (poplačilo kredita) v celoti ujema z zneski obravnavne kreditne pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz listine (B2 listina) jasno izhaja označba namena priznanja (plačila v dobro) in obremenitve (plačila v breme) TRR tožene stranke, in sicer je namen prejemka 100.000,00 EUR označen z oznako ″kredit″, namen obremenitve/izdatka v višini 99.550,54 EUR in 449,46 EUR (skupno 100.000,00 EUR) pa je označen z oznako ″popl. kred.″, kar pomeni, da gre tako pri priznanju kot pri obremenitvi TRR tožene stranke za prejemek in izdatek, ki se nanašata na isti kredit, saj bi v nasprotnem primeru bilo poplačilo kredita (torej namen transakcije) označeno drugače kot prejeti kredit (npr. z označbo konkretne partije (številke) kredita). Povedano drugače, pri prejemku in poplačilu/izdatku gre za identično označbo namena, in sicer ″kredit″. V kolikor bi bil izdatek iz naslova poplačila kredita (obremenitev TRR tožene stranke) namenjen kateri drugi banki, bi to zagotovo izhajalo iz priloženega pregleda prometa TRR tožene stranke. Ker pa je v obravnavni zadevi šlo za transakcijo med strankama kreditne pogodbe (tožene stranke in A. d.d.), ki sta hkrati tudi stranki pogodbe o vodenju transakcijskega računa, označba strank plačilnih transakcij ni bila potrebna, zato tudi ni naveden dejanski prejemnik ″poplačila kredita″, saj je jasno, da je lahko to le banka, in sicer banka pri kateri je imela tožena stranka odprt transakcijski račun, kar je tožena stranka zatrjevala v postopku na prvi stopnji.

9. Pritožba še meni, da je sodišču prve stopnje očitati še nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka odstavka 339. člena ZPP, saj ni upoštevalo dejstev (do njih se sploh ni opredelilo), ki utemeljujejo stališče tožene stranke, da tožena stranka ni nikoli koristila obravnavanega kreditnega zneska in je tako tudi iz tega razloga jasno, da je bil obravnavani kredit še isti dan vrnjen/poplačan A. d.d.. Gre za dejstva, da tožena stranka sploh ni sodelovala pri zapisu kreditne pogodbe niti ni bila njena volja skleniti kreditno pogodbo. Pogodbo je namreč podpisala le zato, ker je bila povabljena na podpis k notarju in ker je bil eden izmed navzočih in tudi podpisnikov obravnavane kreditne pogodbe oče tožene stranke, D. Z., in je zaradi tega, ker mu je zaupala, pogodbo tudi podpisala. Sicer pa tožena stranka glede obravnavanega kredita ni dobila nobenih denarnih sredstev, ni z njim razpolagala ali jih koristila. Tožena stranka torej od obravnavanega kredita ni imela nobenih koristi. Vse navedeno je tudi prepričljivo izpovedala tožena stranka, zaslišana kot priča, ki je izpovedala, da obravnavanega kredita dejansko ni nikoli koristila. Tudi iz teh logičnih in življenjskih razlogov je torej jasno, da je tožena stranka kredit vrnila A. d.d. oziroma je prišlo do takojšnjega prenakazila A. d.d., pri kateri je imela odprt TRR in torej ne kateri drugi banki, kot je to skušala (povsem pavšalno) prikazati tožeča stranka, sodišče pa je takšnim zavajanjem tožeče stranke sledilo. Razlog, zakaj je v obravnavani zadevi prišlo do takojšnjega poplačila dobljenega kredita in na kakšen način se je to zgodilo, toženi stranki ni znan (zaslišana kot priča je tožena stranka izpovedala, da ″se sama v zadevo nisem poglabljala, takrat sem imela tudi zdravstvene težave. Podpisala sem to kreditno pogodbo, vendar nisem nikoli sama zaprosila za kakršenkoli kredit, niti denarja nisem prejela″. Izpovedala je tudi, da je kreditno pogodbo podpisala, ″ker mi je tako dejal moj oče D. Z. in pa bil je prisoten tudi direktor M. Š., da potrebujejo moj podpis″.). Vendar pa razlog, zakaj je v obravnavani zadevi prišlo do takojšnjega poplačila prejetega kredita niti ni relevanten za odločitev v obravnavani zadevi. Dejstvo je, da je bil dobljeni kredit poplačan. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev, pomembnih za odločitev v obravnavni zadevi sploh ni upoštevalo, jih je popolnoma ignoriralo, ampak je sledilo zgolj navedbam tožeče stranke, s tem pa je sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Ob navedenem tožena stranka še poudarja, da izpodbijana sodba sploh nima dokazne ocene dokaza z zaslišanjem tožene stranke - sodišče ga je torej povsem ignoriralo.

10. Pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavani zadevi moralo upoštevati še dejstvo, da je tožena stranka fizična oseba, kar pomeni, da kreditnih pogodb za tako visoke zneske, kot je kreditni znesek v obravnavani zadevi (v celotnem znesku 100.000 EUR), ni sklepala z večimi bankami in je tako hkrati še iz tega, življenjskega in logičnega, argumenta jasno, da je pri obravnavanem ″poplačilu kredita″ šlo za poplačilo A. d.d. iz naslova obravnavne kreditne pogodbe in torej ne katere druge banke iz morebitne druge kreditne pogodbe, ki pa v obravnavani zadevi niti ni bila zatrjevana, kaj šele ugotovljena.

11. Pritožba zaključuje, da je trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev, pomembnih za utemeljitev tožbenega zahtevka na tožeči stranki. Tožeča stranka je torej tista, ki bi morala dokazati, da tožena stranka ni izpolnila svoje kreditne obveznosti do A. d.d., in sicer z ustreznimi dokaznimi predlogi (npr. s poizvedbami pri A. d.d. - takšnega dokaznega predloga pa tožeča stranka sploh ni predlagala, verjetno zato, ker je jasno, da bi A. d.d. pritrdila trditvam tožene stranke). Obstoj dolga tožene stranke do A. d.d. je namreč v obravnavani zadevi ena izmed predpostavk za nastop zakonske subrogacije, s katero tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (ni namreč mogoča subrogacija v položaj upnika, ki sam nima več terjatve do dolžnika in torej sploh ni več upnik). Tožeča stranka torej ni uspela dokazati, da je ostal dolg tožene stranke do A. d.d. nepoplačan, in s tem ni dokazala vseh predpostavk za nastop zakonske subrogacije, zaradi česar bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeča stranka je domnevno nepoplačilo kreditnega dolga tožene stranke do A. d.d. dokazovala zgolj s prijavo ločitvene pravice A. d.d., kar pa nikakor ni zadosten dokaz za neplačilo kreditnega dolga tožene stranke, saj je prijava terjatve enostransko procesno dejanje stranke v stečajnem postopku, ki pa nikakor ne more biti dokaz za obstoj resničnosti vsebine prijave terjatve niti v primeru, če je bila terjatev v stečajnem postopku priznana. Še toliko bolj takšen dokazni predlog ne more dokazovati obstoja dolga tožene stranke do A. d.d. iz razloga, ker prenehanje kreditne obveznosti nima samo po sebi (ex lege) za posledico izbrisa hipoteke - hipoteko je v vsakem primeru namreč potrebno izbrisati z izdajo izbrisne pobotnice, pri čemer pa je poudariti, da ima izbris hipoteke deklarativen učinek (do konstitutivnega učinka oziroma (pravnega) prenehanja hipoteke pride že s poplačilom zavarovanega dolga). Tako je navzven prijava ločitvene pravice na videz videti utemeljena, v praksi se ločitvena pravica preizkuša zgolj z vpogledom v zemljiško knjigo, zato jo je stečajni upravitelj tožeče stranke (neutemeljeno) priznal, tožeča stranka pa skuša v obravnavani zadevi takšno napako stečajnega upravitelja izkoristiti v svoj prid. 12. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

13. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlagala zavrnitev pritožbe.

14. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pritožbeni očitek glede tega, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki, 14.točki in 15 .točki drugega odstavka 339.člena ZPP, je neutemeljen.

17. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je neutemeljeno štelo, da je dokazno breme glede okoliščine, da je tožena stranka kredit 100.000,00 EUR, ki ga je prejela na podlagi sklenjen kreditne pogodbe, poplačala, na toženi stranki. Pritožba meni, da je zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da mora dejstvo poplačila kredita dokazati tožena stranka, toženo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku.

18. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu v pravdnem postopku. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka kot kreditojemalka ni poplačala kredita in je bila kreditna terjatev odprta ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko kot zastaviteljem in realnim dolžnikom. Kreditodajalka-banka je v stečajnem postopku priglasila terjatev in ločitveno pravico in bila poplačana v višini sedaj v sporni zadevi vtoževane terjatve na podlagi subrogacije po zakonu1 skladno z določbo 275. člena OZ. Trditev, da tožena stranka kredita ni poplačala, pomeni zatrjevanje negativnih dejstev in v pravdnem postopku velja, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva2. Tožena stranka je torej tista, na kateri je bilo dokazno breme, da je kredit poplačala, takoj ko ga je prejela in na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže tudi to, da se je zatrjevano poplačilo nanašalo na njeno kreditno obveznost in da je bilo izvedeno v korist kreditodajalca. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno, toženi stranki pa je bila dana možnost, da svoje trditve dokazno podpre (zaslišanje tožene stranke in dokaz z listino – pregled prometa TRR tožene stranke pri banki kreditodajalki ) in zato se očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka sodišču prve stopnje ni pripetila.

19. Prav tako se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker bi moralo po stališču pritožbe na podlagi izvedene dokazne listine - pregled prometa TRR tožene stranke - zaključiti, da je tožena stranka isti dan, ko je prejela kredit tega tudi poplačala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču pripeti tedaj, če bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino dokazne listine v tehničnem smislu (napačno povzemanje zapisanega)3, ne pa tedaj, ko vsebino listine dokazno oceni.

20. Pritožba pa očita prav slednje in meni, da bi sodišče na podlagi zapisanega v dokazni listini, moralo presoditi, da je tožena stranka kredit poplačala isti dan, kot ga je prejela in razloguje, da je jasno, da če prejemnik ni naveden, potem je to lahko samo banka - kreditodajalka, kjer je bil TRR odprt. 21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar zatrjuje tudi pritožba, da iz izpisa TRR računa tožene stranke (listina B2) res izhaja poplačilo kredita v znesku 99.550,54 EUR in stroški 449,46 EUR, vendar je ugotovilo še, da pa ni nikjer naveden prejemnik, tako tudi A. d.d. ne in je presodilo, da zato ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je povsem jasno, da je bil vrnjen kredit kreditodajalcu.

22. Takšni razlogi sodišča prve stopnje niso sami s sabo v nasprotju in se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prejela posojilo v višini 100.000,00 EUR in nato izvedla plačilo stroškov 449,46 EUR in popl. kredita 99.550,54 EUR, nato pa ugotovilo, da iz listine ne izhaja prejemnik teh dveh zneskov. Razlogi niso niti nejasni niti sami s sabo v nasprotju in pritožbeni očitek glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen.

23. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker bi ob skrbni dokazni oceni moralo presoditi, da je tožena stranka kredit, takoj ko ga je prejela, tudi poplačala.

24. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, saj iz dokazne listine - promet na TRR pri A. d.d. kot kreditodajalki - res ne izhaja, komu je tožena stranka nakazala zneska 99.550,54 EUR in stroški 449,46 EUR, to pa je odločilno dejstvo za presojo v sporni zadevi. Tožena stranka ni dokazala, da bi znesek prejela A. d.d. kot poplačilo prejetega kredita 100.000,00 EUR (pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi za prejet kredit 100.000,00 EUR morala vrniti 100.000,00 EUR in stroške, temu pa znesek 99.550,54 EUR in stroški 449,46 EUR ne ustreza).

25. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo navedbe tožene stranke, da je tožena stranka zgolj podpisala kreditno pogodbo na željo očeta in da kredita ni koristila temveč, da ga je takoj poplačala in da ni dokazno ocenilo izpovedbe tožene stranke, da je temu tako, saj je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe te trditve povzelo in jih tudi dokazno ocenilo. Izpoved tožene stranke (″navajanje tožene stranke″) je štelo kot neprepričljivo, kolikor je izpovedala, da si je A. d.d. sama prenakazala denar nazaj na svoj račun, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča za vsako transakcijo na TRR potreben nalog imetnika TRR, da pa bi A. d.d. zlorabila svoja pooblastila pa tožena stranka ni zatrjevala in še v pritožbi poudarja, da razlog, zakaj je v obravnavani zadevi prišlo do takojšnjega poplačila dobljenega kredita in na kakšen način se je to zgodilo, toženi stranki ni znan. Tako ni kršena pravica tožene stranke do izjasnitve v postopku.

26. Obširne pritožbene navedbe glede tega , kako je povsem jasno, da je iz izpiska prometa TRR tožene stranke jasno zaključiti, da istega dne, ko je bil toženi stranki dodeljen in nakazan kredit, ta tudi vrnjen, pa pomenijo lastno dokazno oceno pritožnice, ki pa dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti. Dokazna ocena sodišče prve stopnje temelji na trditvah strank, medtem ko dokazna ocena pritožbe temelji tudi na pritožbenih trditvah, ki so pritožbena novota (zadnji odstavek na 3 strani pritožbe in prvi odstavek na 4 strani pritožbe, predzadnji odstavek na 4 strani pritožbe). Pritožbenih novot pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati ( 337.člen ZPP).

27. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožeča stranka kot subrogacijski upravičenec skladno z določbo 275. člena OZ utemeljeno zahtevala poplačilo vtoževane terjatev in zato pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

28. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

29. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

30. Pritožba izreka o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

31. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

32. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člen ZPP).

1 Določba 275. člena OZ se glasi: ″Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide naj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.″ 2 Primerjaj sklep VS RS II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009. 3 Primerjaj sodba VS RS II Ips 54/2016 z dne 28. 3. 2018.