Jedro

Dalj časa trajajoča odsotnost naslovnika predstavlja utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi proti točki II. izreka izpodbijanega sklepa se ugodi ter se odločitev v 2. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej razdružilo postopek in sicer tako, da se zoper tretjega toženca sedaj vodi posebej v novo osnovanem spisu. Z drugo točko izreka pa je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da bo dovoljena vrnitev v prejšnje stanje, se pravi v stanje pred zamudo in da bodo razveljavljene vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo po tem trenutku. Pritožba napada tako odločitev kot razlogovanje sodišča prve stopnje. Opozarja na to, da samo sodišče ugotavlja, da je bil toženec v času vročitve tožbe odsoten. Navzlic temu pa v nadaljevanju sklene, da je bila vročitev pravilno opravljena. Pritožba napada razlogovanje sodišča, češ da vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena zato, ker je bil v času motilnega dejanja toženec navzoč v domovini. Pritožba opozarja, da gre za dogodek, ki sega izven te pravde in z njo nima nikakršne procesne zveze. Pritožba dalje opozarja, da je Ustavno sodišče razveljavilo 4., 5. in 6. odstavek 143. člena ZPP-D. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo s pravno nevzdržnimi razlogi. Ob ugotovitvi, da je bil toženec odsoten tako v času vročitve tožbe, v času za odgovor na tožbo, v času vročitve zamudnega sklepa in nazadnje tudi v času celotnega pritožbenega roka zoper slednjo odločbo, je namreč na dlani, da mu ni bilo omogočeno sodelovati v postopku. Za slednjega je izvedel šele tedaj, ko je bilo že vsega konec ter mu je bilo onemogočeno karkoli storiti.

6. Če pritožnik proti takšnemu procesnemu položaju ne bi mogel ničesar storiti, bi bila zakonska ureditev protiustavna, saj bi bila takšna stranka prikrajšana v ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vendar zakonska ureditev v tej luči ni protiustavna. Protiustavna je le razlaga sodišča prve stopnje. Seveda se lahko primeri, da sodišče preprosto ne izve za to, da vročitev ni bila uspešna. Vročitev pa ni uspešna tudi tedaj, ko je bil naslovnik navidez seznanjen s sodno pošiljko, v resnici pa ni bil in se tudi ni imel možnosti (pravočasno) seznaniti z njo. Le v primerih, ko je izpolnjen ta pogoj (torej: da se je imel naslovnik dejansko možnost seznaniti s sodnim pisanjem) je vročitev po pravilih o fikciji vročitve pravilna. Drugačna razlaga pravil o vročanju nasprotuje ustavi.

7. Ne glede na povedano, pa je procesni institut, ki naj pomaga rešiti položaj, ko je imelo sodišče zaradi zunanjega videza stvari (npr. s strani pošte izpolnjena vročilnica...) podlago za dejanski sklep, da je bilo stranki omogočeno sodelovati v postopku, čeprav v resnici zaradi zunanjih (zunajprocesnih) vzrokov ni bilo tako, tudi institut vrnitve v prejšnje stanje.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila vročitev pravilno opravljena, ni pravilna in nasprotuje ustavni pravici do enakega varstva pravic. Enako velja glede argumenta, da naj bi pritožnik opustil upravnopravne dolžnosti po ZPPreb (1). Morebitna kršitev upravnopravne dolžnosti v konkretnem primeru ne more imeti za posledico razveljavitve (suspenza) ustavne pravice do enakega varstva pravic.

9. Nepravilno je dalje tudi analogno sklepanje sodišča prve stopnje v 9. točki razlogov izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je pri uporabi analogije namreč sklicevalo na pravno urejen primer (vročanje na naslovu za vročanje po 143. členu ZPP, kakor je bilo uzakonjeno z novelo ZPP-D (2)). A glede tega zakonsko urejenega primera je Ustavno sodišče že presodilo, da je v nasprotju z Ustavo in ga je razveljavilo (odločba U-I-279/2008 (3)).

10. Glede na to, da sodišče prve stopnje naroka za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni razpisalo, je očitno štelo, da je predlog vložen iz očitno neupravičenega razloga (2. odstavek 120. člena ZPP). To, da navedeno ne drži, marveč da po doslej znanem velja ravno obratno (da je torej predlog vložen iz očitno utemeljenega razloga), je iz gornje obrazložitve jasno razvidno.

11. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje brez opravljenega naroka torej napačno uporabilo določbo 2. odstavka 120. člena ZPP. Ker je tako, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep v 2. točki izreka razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razpisati narok za vrnitev v prejšnje stanje ter presoditi pogoje njegove utemeljenosti.

(1) Zakon o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001 s poznejšimi spremembami).

(2) Uradni list RS, št. 43/2008. (3) objavljena tudi v Uradnem listu RS, št. 57/2009.