Jedro

Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.

Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 260,16 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavi učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 06. 2008, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu 13029 v znesku 2.538,00 EUR in učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 23. 07. 2008, s čimer je toženec prejel plačilo svojega računa v znesku 112,31 EUR ter da mora toženec v roku 15 dni plačati tožniku denarni znesek 2.650,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 11. 2009 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 339,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali pa naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in odloči, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov, ki so toženi stranki nastali z vlaganjem odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev učinkov dveh denarnih nakazil med pravdnima strankama v skupnem znesku 2.650,31 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju.

V zvezi z objektivnim pogojem izpodbijanja je v ZFPPIPP določena domneva, da če upnik v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odst. 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odst. 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pa lahko izpodbije navedeno domnevo, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bilo opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odst. 272. čl. ZFPPIPP).

Z izpodbojnim zahtevkom je mogoče zahtevati razveljavitev učinkov izpolnitvenega pravnega dejanja, ki temelji na sklenjeni dvostranski pogodbi le v primeru, da je imela izpolnitev za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

V primeru, da upnik uspešno izpodbije domnevo določeno v 1. točki 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP pa zaradi vzajemnih obveznosti upnika in stečajnega dolžnika ne pride do izpolnitve pogoja določenega v 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP, saj je domneva, da ima dolžnikovo dejanje zaradi prej opravljene upnikove izpolnitve za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika izpodbita, zaradi vzajemnih obveznosti upnika in stečajnega dolžnika in običajne prakse, ki je obstajala med upnikom in stečajnim dolžnikom, zato posledice iz 1. alineje 1. točke 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP ne nastanejo.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neobstoju objektivnega elementa izpodbojnosti oprlo na naslednja ugotovljena dejstva: pravdni stranki sta medsebojno poslovali od leta 2004, pri čemer je tožena stranka bila v razmerju do stečajnega dolžnika dobavitelj cevi; tožena stranka je svojo nasprotno izpolnitev običajno opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika; tožeča stranka računov za dobavljeno blago ni plačevala v roku zapadlosti navedenem na računu, temveč v daljših rokih, povprečno 98 dni, od začetka leta 2006 pa je račune plačevala v rokih več kot 100 dni in od avgusta 2007 v rokih pet ali šest mesecev.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugotavljanjem obstoja zakonite domneve o podanosti objektivnega pogoja izpodbojnosti, so neutemeljene. Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je med pravdnima strankama razvil običaj, po katerem je tožeča stranka toženi stranki obveznosti redno poravnavala v rokih, ki so v letu 2006 znašali več kot 100 dni, od avgusta 2006 dalje pa so znašali 5 do 6 mesecev. Sodišče je na podlagi tako ugotovljenih dejstev napravilo sklep, da so taki roki plačila (5 do 6 mesecev), veljali za običajne roke izpolnitve obveznosti in na podlagi tako postavljenega standarda prakse, ki je obstajala med pravdnima strankama, ugotovilo, da je stečajni dolžnik izpodbijani nakazili opravil v roku, po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je po ugotovljeni praksi med upnikom in stečajnim dolžnikom veljala za običajni rok izpolnitve obveznosti pri pravnih poslih enakih značilnosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji običajnosti pravilno upoštevalo celotno obdobje, v katerem sta pravdni stranki medsebojno poslovali in ne le obdobja 12 mesecev pred začetkom stečaja. Ne držijo pritožbene navedbe, da ob upoštevanju celotnega obdobja poslovanja med pravdnima strankama ni mogoče najti objektivnega merila, v katerem obdobju se ugotavlja običajnost, saj se običajnost ugotavlja ravno na podlagi prakse med pravdnima strankama v preteklem obdobju, pri čemer ni merodajno le obdobje izpodbojnosti, ampak predhodno poslovanje v daljšem časovnem obdobju, ki je v konkretnem primeru trajala več let. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je po praksi med pravnima strankama, sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o običajnih rokih izpolnitve ni moč interpretirati v smeri kot navaja pritožnica, češ da je sodišče prve stopnje zamudo štelo za običajni rok izpolnitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila izpodbijana plačila izvedena v roku, ki je v praksi veljal za običajni rok izpolnitev obveznosti, zato pri plačilu računov v daljših rokih ni mogoče govoriti o zamudi, temveč o dogovorjenih daljših rokih izpolnitve obveznosti. Tudi pritožbene navedbe, da se v konkretnem primeru ne da preizkusiti, kdaj postane rok plačila neobičajen, so neutemeljene. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so običajni roki plačila od avgusta 2006 dalje 5 do 6 mesecev, je povsem logično, da so neobičajni tisti roki plačila, ki so občutno daljši od navedenih rokov, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati arbitrarnega sojenja.

Neutemeljene so pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava, ker da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti – zatrjevanega zmanjšanja vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, temveč je obrazložitev odločitve izpeljevalo le skozi izpodbijanje domneve o obstoju objektivnega pogoja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izpodbila domnevo, da je zaradi njene vnaprejšnje izpolnitve prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja objektivnega pogoja materialno pravno pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika zaradi izvedenih nakazil ni zmanjšala, saj so se na drugi strani zmanjšale obveznosti stečajnega dolžnika do tožene stranke, nastale zaradi dobave blaga.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje razsojalo v nasprotju z izvedenimi dokazi po vsebini pomeni grajanje dokazne ocene in spada pod pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten, zato pritožnica s pritožbo v tej smeri ne more uspeti (1. odstavek 458. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka in toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 196,80 EUR nagrade za postopke s pritožbo po tarif. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, 20,00 EUR pavšalnih stroških po tarif. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi in 20 % DDV, kar skupaj znaša 260,16 EUR (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).