Jedro

Sodišče je dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in v primeru, da ga ne sprejme, razloge za zavrnitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti tudi v obrazložitvi pisno izdelane sodbe.

Obravnavanje določenega ravnanja storilca kot prekršek in pravnomočno kaznovanje zanj ne izključuje pregona iste osebe tudi za kaznivo dejanje, četudi gre za medsebojno prekrivanje znakov prekrška in kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom K 358/2008 z dne 19. 8. 2009 obsojenemu J. L. izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kp 20/2010 z dne 24. 3. 2010, pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom po 14. členu, do enakega varstva po 22. členu in prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari po 31. členu Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadena sklepa Višjega sodišča v Mariboru in sodišča prve stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa Višjega sodišča v Mariboru in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa v zvezi s tem nista podala izjave.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev, in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v tej zvezi tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist (16. člen ZKP in 29. člen Ustave) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sodišči naj bi te kršitve storili, ko prvostopenjsko ni odločilo o (pogojnem) dokaznem predlogu obrambe, da se v primeru izvedbe dokaza z vpogledom v fotokopijo SMS sporočila oškodovanca, preveri dejanski obstoj tega sporočila s poizvedbami pri mobilnem operaterju, nakar se o pritožbenih navedbah v tej smeri ni določno opredelilo niti drugostopenjsko sodišče. V zvezi s temi navedbami je treba najprej ugotoviti, da je sodišče dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in v primeru, da ga ne sprejme, razloge za zavrnitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti tudi v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. V obravnavanem primeru sodišče ni ravnalo tako in ni odločilo o omenjenem dokaznem predlogu, kot pravilno izpostavlja vložnik zahteve. Sodišče sicer prosto odloča, katere dokaze bo izvedlo, skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP, kar pa ne pomeni, da lahko o tem odloča povsem arbitrarno in je zato nadzor nad takšnimi odločitvami omogočen s predstavitvijo razlogov na navedeni način. Vendar pa ravnanje prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi, ko o dokaznem predlogu ni odločilo skladno s četrtim odstavkom 329. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 299. člena ZKP, predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa bi morala vplivati na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), vendar zagovornik v zahtevi tega ni utemeljil. Poleg tega je treba, v kontekstu zatrjevanih kršitev, poudariti tudi obveznost stranke, da predlagani dokaz utemelji s potrebno stopnjo njegove materialnopravne relevantnosti. Zagovornik obsojenca je v primeru obravnavanega dokaznega predloga navedel le, da ima „dvome v pristnost predložene fotokopije poslanega SMS sporočila“, kar seveda ne pomeni ustrezne utemeljitve v navedenem smislu. Poleg tega pa navedeni dokaz tudi ni bil ključen oziroma odločilen za presojo verodostojnosti izpovedbe oškodovanca, kot sicer meni vložnik, saj ga je sodba sodišča prve stopnje upoštevala (prvi odstavek na strani 4) v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejstvi in dokazi, ki so potrjevali verodostojnost izpovedovanja oškodovanca. Glede na navedeno zatrjevane kršitve Ustave in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene.

7. Neutemeljena je tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ko se zatrjuje kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), storjenih z različnim upoštevanjem sorodstvenih razmerij ob presoji verodostojnosti zagovora obsojenca in verodostojnosti izpovedbe oškodovanca. O teh, neenakih kriterijih pri oceni obremenjujočih in razbremenjujočih dokazov zoper obsojenca, se ni opredelilo niti pritožbeno sodišče v svoji odločbi. Vložnik zahteve v tem pogledu dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj očitno meni, da bi bilo treba sprejeti drugačno oceno izpovedb bodisi obsojenca, bodisi oškodovanca. Navedenih razlogov pa ni dopustno uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot je bilo poudarjeno že v točki 5. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče povsem zadostno in razumno utemeljilo svojo odločitev, katerim izpovedbam poklanja vero, pri čemer ni bil edini kriterij le sorodstveno razmerje zaslišanih prič z obsojencem oziroma oškodovancem (zadnji odstavek na strani 3 in prvi odstavek na strani 4 prvostopenjske sodbe). Glede na navedeno vložnik zahteve nima prav, ko zatrjuje, da je odločitev dokazne ocene v tem delu neprimerno obrazložena. Pritožbeno sodišče pa ni bilo dolžno ponavljati navedenih razlogov sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedb, kolikor se je z njimi strinjalo in jih tudi samo sprejemalo.

8. Vložnik zahteve nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, saj naj bi šlo za ponovno sojenje o zadevi, v kateri je bil obsojenec že pravnomočno kaznovan zaradi prekrška. Sodišče druge stopnje se glede tega pritožbenega razloga ni opredelilo, čeprav ga je uveljavljal v dopolnitvi pritožbe in bi ga sodišče moralo upoštevati že v okviru preizkusa, ki ga po 2. točki prvega odstavka 383. člena opravi po uradni dolžnosti. Tudi te navedbe vložnika zahteve niso utemeljene, saj pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati pritožbenih razlogov iz dopolnitve pritožbe, če je bila ta vložena po poteku pritožbenega roka. Poleg tega pa ni bila storjena zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče druge stopnje moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Obravnavanje določenega ravnanja storilca kot prekršek in pravnomočno kaznovanje zanj namreč ne izključuje pregona iste osebe tudi za kaznivo dejanje, četudi gre za medsebojno prekrivanje znakov prekrška in kaznivega dejanja (podrobneje npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2008 z dne 18. 9. 2008).

9. V delu, ko se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljuje neupravičeno zavrnitev dokaznega predloga za opravo ogleda kraja kaznivega dejanja in nedokazanost zakonskega znaka „resne grožnje z napadom na življenje in telo drugega“, se dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno. Sicer pa je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo zavrnitev navedenega dokaznega predloga in prav tako utemeljilo svoje dokazne zaključke, tako da v tem pogledu ne drži stališče vložnika zahteve, da bi obstajalo nasprotje med izvedenimi dokazi in zaključki v izpodbijani sodbi oziroma naj bi šlo za nerazumne in navidezne razloge, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niti kršitve določb Ustave RS in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP). Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in šesto točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.