Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku zneska 1.700.000 SIT in 14.016 SIT z zamudnimi obrestmi, v ostalem obrestnem delu od prisojenih 1.700.000 SIT in za nadaljnjih 1.200.000 SIT z zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene pravdne stroške in da je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške stranskemu intervenientu.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v izreku o tožniku prisojenih pravdnih stroških, v presežku pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik in toženka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo vložil revizijo. Navaja, da sta sodišči na podlagi izvedenskega mnenja, zdravstvene dokumentacije in njegove izpovedi pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar pa sta mu prisodili bistveno prenizko odškodnino. V reviziji obširno ponavlja dejstva, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in njegove izpovedi ter poudarja, da sta sodišči ta dejstva premalo vrednotili. Če bi upoštevali tudi odškodnine, prisojene v podobnih primerih, in dejstvo, da mu toženka do sedaj ni plačala nobene odškodnine, bi mu morali ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi vso zahtevano odškodnino, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti znesek 1.400.000 SIT, za strah 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 1.200.000 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da toženko obsodi na plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 1.200.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in na plačilo vseh njegovih zaznamovanih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, kolikor od teh ugotovitev odstopajo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je 4.1.2000 pri padcu po poledenelih stopnicah utrpel prelom desne koželjnice na tipičnem mestu ter odtrganje šiljastega nastavka desne podlaktnice. Podroben dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti, sedmi in osmi strani prvostopenjske sodbe ter na četrti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti sta mu sodišči prisodili odškodnino v znesku 900.000 SIT (sedaj 3755,63 EUR), za strah 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 700.000 SIT (sedaj 2921,05 EUR). Tožnikovo škodo sta s tem ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisojenih odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 1.700.000 SIT (sedaj 7093,97 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 10 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.