Jedro

Tožeča stranka v postopku nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na tej osnovi pa je bilo po njenem mnenju tudi napačno uporabljeno materialno pravo. To pa niso razlogi, na osnovi katerih je mogoče upravno odločbo izreči za nično.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Upravna enota Ravne na Koroškem zavrnila zahtevo tožeče stranke, naj izreče za nično odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 201-26/92-502 z dne 11. 2. 2003. S to odločbo je bilo pravnomočno odločeno, da A.A., rojen … v Komelu, Avstrija, od 28. 8. 1945 pa do svoje smrti dne 27. 10. 1960 ni štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnica je dne 5. 9. 2011 vložila zahtevo, naj upravni organ zgoraj navedeno odločbo izreče za nično na podlagi 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in po 1. točki 281. člena ZUP odpravi tudi vse pravne posledice, ki jih je povzročila navedena odločba. Svojo zahtevo je nato še dopolnila s predlogom, naj se odločba izreče za nično na podlagi 5. točke 279. člena tega zakona, torej ker je bila odločba izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja, ki temelji na neverodostojnih listinah in izjavah prič.

Odločba Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 201-26/92-502 z dne 11. 2. 2003 je bila izdana v skladu s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da upravni organ za notranje zadeve izda na zahtevo denacionalizacijskega organa ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Državljanstvo se ugotavlja na podlagi določil Zakona o državljanstvu FLR Jugoslavije, ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je v prvem odstavku 35. člena v povezavi s prvim odstavkom 37. člena določal, da je podlaga za pridobitev jugoslovanskega državljanstva domovinska pristojnost na dan 6. 4. 1941. Podlaga za pridobitev državljanstva LR Slovenije pa je bila določena v Zakonu o državljanstvu LR Slovenije. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLR Jugoslavije je bil v 35. členu za prvim odstavkom dodan nov drugi odstavek z retroaktivno veljavo, po katerem za državljane FLR Jugoslavije ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske koristi. Odločba je postala pravnomočna dne 15. 9. 2005, ko je Vrhovno sodišče RS s sodbo št. I Up 949/2004-2 z dne 15. 9. 2005 razsodilo, da se zavrne pritožba in potrdi sodba Upravnega sodišča RS, št. U 2319/2003-12 z dne 21. 6. 2004. Upravni organ je v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi ugotovil, da navedbe tožeče stranke glede zmotne ugotovitve upravnega organa o nemški narodnosti A.A. na podlagi arhivskih dokazil, izjav prič ter na novo predloženih dokazil in navedb, zmotne ugotovitve upravnega organa o okoliščinah njegovega življenja v tujini ter pridobitve avstrijskega državljanstva ter o zmotnih ugotovitvah glede nelojalnega oziroma lojalnega ravnanja navedenega, ki so bile podlaga za odločbo št. 201-26/92-502 z dne 11. 2. 2003, ne morejo šteti za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke 279. člena ZUP. Iz listin in podatkov zbranih v upravni zadevi namreč izhaja, da sporna odločba ni bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Prav tako to ne izhaja iz dokazil, ki jih je tožnica priložila k zahtevi za izrek ničnosti. Prvostopni organ pa še poudarja, da je bila zgoraj navedena odločba tudi preizkušena v upravnem sporu, dokončno pa je o zadevi odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo št. I Up 949/2004-2. Upravni organ še dodaja, da nepravilna uporaba materialnega prava ni ničnosti razlog.

Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločbo pritožila, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z odločbo št. 213-81/2012/4 (133-07) z dne 5. 6. 2012 njeno pritožbo zavrnilo. Tudi po stališču drugostopnega organa navedb tožeče stranke ni mogoče šteti kot nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se ugotavlja, ter iz dokumentov in dokazov, ki jih je organ izvedel pred izdajo te odločbe, izhaja, da je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska in drugega nedovoljenega dejanja. Ničnost upravne odločbe je mogoče uveljavljati le pod nekaterimi v zakonu taksativno navedenimi pogoji kar pomeni, da v okviru tega inštituta stranka ne more uspešno uveljavljati kakršnihkoli razlogov nezakonitosti upravne odločbe temveč le tiste, ki jih zakon za ničnost odločbe izrecno predpisuje. Takšen pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti izvajano proti uradni osebi in vplivati na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če pritiska oziroma drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Pri tem je vseeno, kdo ta pritisk, izsiljevanje ali druga nedovoljena dejanja izvaja. Važno je, da je vsebina odločbe v neposredni zvezi s tem nedovoljenim dejanjem.

Tožeča stranka je vložila tožbo s trditvijo, da v postopku izdaje odločbe zakon ni bil uporabljen oziroma ni bil pravilno uporabljen, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožeča stranka tudi v tožbi ponovno navaja, da v upravnem postopku niso bili upoštevani pismeni dokazi o tem, kakšna oseba je bil A.A. in kako je kot Slovenec dal svoj delež v boju proti okupatorju med NOB. Zatrjuje, da je bilo s tem kršeno načelo materialne resnice. V postopku je napačno napisano ime A.A., saj se navaja zapis v nemškem jeziku, ki je nastal v času okupacije. Tožeča stranka zatrjuje, da na osnovi dokumentacije iz Arhiva RS ni dvoma, da je odločba tožene stranke, za katero se je zahteval izrek ničnosti, temeljila na neverodostojnih listinah in jo je zato treba odpraviti. Meni, da je razlaga tožene stranke 5. točke 279. člena ZUP v nasprotju s tem določilom. Tožena stranka bi si morala prizadevati za ugotovitev pravega dejanskega stanja. Tako je zmotna tudi ugotovitev, da je bil A.A. član Kulturbunda in NSDAP. Po mnenju tožnice so bili napačno ocenjeni izvedeni dokazi - tako listinski kot tudi zaslišanje prič. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da A.A. šteje za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih, ki so veljali na območju RS od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožeča stranka se v zahtevi za izrek ničnosti in tožbi sklicuje na 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, ki pravi, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tudi sodišče se strinja z zaključkom obeh upravnih organov, da dejstva, ki jih navaja tožeča stranka v zahtevi za izrek ničnosti in v tožbi, ne predstavljajo okoliščin, na osnovi katerih je mogoče izreči odločbo za nično in jih določa 279. člen ZUP. Kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, mora iti v takem primeru za situacijo, ko je na uradno osebo, ki odloča v postopku, izvajan pritisk v obliki prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja in uradna oseba zaradi takšnega ravnanja izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala sicer.

Vse navedbe, ki jih obširno ponavlja tožeča stranka tudi v tožbi, pa kažejo na to, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami upravnih organov. Tožeča stranka se tako ne strinja z na osnovi ugotovitvenega postopka ugotovljenim dejanskim stanjem, na tej osnovi pa je po njenem mnenju tudi napačno uporabljeno materialno pravo. To pa niso razlogi, na osnovi katerih je mogoče upravno odločbo izreči za nično. Sodišče se tako pridružuje ugotovitvam upravnih organov, da tožeča stranka nobenega od razlogov, na osnovi katerih bi bilo mogoče odločbo izreči za nično, ni navajala.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.