Jedro

Ker so pravne posledice odprave oziroma razveljavitve upravnega akta v obnovljenem postopku oziroma pravne posledice izreka upravnega akta za ničnega različne, tožniki pa so predlagali odpravo oz. izrek ničnosti enotnega gradbenega dovoljenja, njihove pritožbe v upravnem postopku ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil upravni akt v obnovljenem postopku le razveljavljen in zahteva za izdajo upravnega akta zavrnjena. Na ta način namreč niso bile odpravljene pravne posledice, ki so z aktom nastale, ni bila namreč odpravljena pravica do gradnje, temveč je bila le razveljavljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.10.2003, in popravni sklep z dne 14.11.2003, s katero je tožena stranka odločila, da se zavrže pritožba tožnikov zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 13.7.2002 (1. točka izreka), ter da morajo tožniki investitorjema objekta povrniti stroške postopka v znesku 134.200,00 tolarjev (2. točka izreka). S prvostopno odločbo je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da se razveljavi enotno dovoljenje za gradnjo (s katerim je bila investitorjema A. in D.P. dovoljena gradnja poslovno-stanovanjskega objekta) in hkrati, da se zahtevek investitorjev za izdajo zahtevanega upravnega dovoljenja zavrne. Tožena stranka je pritožbo tožnikov zavrgla, ker je ugotovila, da za njeno vložitev nimajo pravnega interesa, saj je bilo prvotno enotno dovoljenje za gradnjo, zoper katerega so se pritoževali, razveljavljeno in je bil zahtevek za izdajo tega dovoljenja zavrnjen, kar pomeni, da je bilo zahtevku tožnikov ugodeno. Glede stroškov postopka pa je tožena stranka menila, da je bil odgovor investitorjev na tožbo tožnikov potreben in so jima bili v skladu s 114. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) priznani tudi stroški postopka v breme tožnikov.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je, da mora vsakdo, ki v upravnem postopku zahteva varstvo svojih pravic, ves čas postopka izkazovati pravni interes (43. člen ZUP) oziroma pravovarstveno potrebo. Ker je bila v obnovljenem postopku odločba o enotnem gradbenem dovoljenju investitorjema razveljavljena in je bila njuna zahteva za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zavrnjena, tožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev. Strinjalo se je tudi s tem, da morajo tožniki investitorjema povrniti stroške odgovora na pritožbo, saj ta odločitev temelji na 114. členu ZUP ter na 2. odstavku 113. člena ZUP, ter da napake v obrazložitvi popravnega sklepa ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke glede stroškov postopka.

Zoper prvostopno sodbo se pritožujejo tožniki. Menijo namreč, da je bila odločitev tožena stranke nepravilna, saj še izkazujejo pravni interes. Odločba o enotnem gradbenem dovoljenju je bila razveljavljena, ne pa odpravljena, kot so zahtevali oni. Menijo tudi, da niso dolžni trpeti stroškov odgovora na tožbo investitorjev, saj s tem odgovorom niti niso bili seznanjeni, torej je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka in prizadeti stranki-investitorja objekta na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V nasprotju s prvostopnim sodiščem in toženo stranko pritožbeno sodišče meni, da tožniki v tem primeru izkazujejo pravni interes za vložitev pritožbe zoper odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 13.7.2002. S to odločbo namreč prvostopni organ ni ugodil njihovemu zahtevku, da se v obnovljenem postopku odločba o enotnem dovoljenju za gradnjo z dne 7.3.2000 izreče za nično oziroma odpravi, temveč je odločil, da se ta odločba razveljavi in zahtevek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zavrne.

Pravni interes za pritožbo v upravnem postopku po presoji pritožbenega sodišča tožniki izkazujejo zato, ker so pravne posledice odprave in ničnosti odločbe različne kot pravne posledice razveljavitve odločbe. V 1. odstavku 281. člena ZUP (UPB1, Uradni list RS, št. 22/05) je namreč določeno, da se v primeru, če se odločba odpravi ali izreče za nično, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da se v primeru, če se odločba razveljavi, ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice.

V obravnavanem primeru, ko je sporni objekt že zgrajen, in še ta v nasprotju z razveljavljenim enotnim dovoljenjem za gradnjo (kot izhaja iz odločbe prvostopnega organa), in je bila zahteva za izdajo dovoljenja v celoti zavrnjena, to pomeni, da se kljub temu, da pogoji za izdajo dovoljenja ob njegovi izdaji niso bili izpolnjeni (kar izhaja iz odločbe prvostopnega organa, ki je zato zavrnil zahtevo za izdajo tega dovoljenja), pusti nezakonito zgrajeni objekt nedotaknjen, saj razveljavitev dovoljenja velja le za naprej. Torej se šteje, da je bil ta objekt zgrajen na podlagi tedaj obstoječe pravice do gradnje, ki sta jo investitorja pridobila z izdanim enotnim dovoljenjem za gradnjo. To pa pomeni, da takega objekta ni mogoče odstraniti v nobenem postopku. Tako stanje pa še naprej posega v pravice oziroma v pravne koristi tožnikov, ki so želeli doseči odpravo oziroma ničnost izdanega dovoljenja in posledično odpravo pravnih posledic, ki so iz tega dovoljenja nastale, torej odpravo objekta.

Ta del odločitve prvostopnega organa pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi v celoti v nasprotju z drugim delom izreka prvostopne odločbe, namreč, da se zahteva za izdajo dovoljenja zavrne. Če se izdaja gradbenega dovoljenja zavrne, investitor ne pridobi pravice do gradnje in je zato objekt, ki je zgrajen, zgrajen nezakonito.

Ker je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zadeve po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbo 1. odstavka 246. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 229. člena ZUP in 1. ter 2. odstavkom 42 člena ZUP, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek v smislu napotkov iz te sodbe.

Glede na navedeno bo morala tožena stranka ob upoštevanju določbe 1. odstavka 114. člena ZUP v ponovljenem postopku ponovno odločiti tudi o stroških odgovora investitorjev na pritožbo tožnikov zoper prvostopno upravno odločbo.