Jedro

Poslovodje pravnih oseb v razmerju do tretjih oseb za povzročeno škodo praviloma osebno ne odgovarjajo (prvi odstavek 148. člena OZ), vendar pa obenem obstajajo tudi (izjemni) življenjski primeri, ko prvine samostojnega civilnega delikta v tolikšni meri presežejo prvine korporacijskega delikta, da se lahko vzpostavi odškodninska odgovornost posameznika.

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost je (lahko) v določbi 131. člena OZ, ki je komplementarna določbi 148. člena OZ v vseh tistih izjemnih primerih, ko ravnanja posameznika konstituirajo samostojni civilni delikt in ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti ne posega v pravni red ali pravice tretjih oseb.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo V K 20723/2015 z dne 4. 3. 2024 obsojenemu A. A., ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 20723/2015 z dne 12. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 20723/2015 z dne 17. 12. 2021 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 20723/2015 z dne 8. 12. 2022 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da oškodovani družbi B. d.o.o. v dveh letih po pravnomočnosti sodbe plača znesek 8.000,00 EUR. Hkrati je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovani družbi B. d.o.o. plačati znesek 15.639,80 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), medtem ko je odločilo, da je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovane družbe in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija odločbo o kazenski sankciji in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o kazenski sankciji glede posebnega pogoja razveljavi, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa oškodovano družbo napoti na pravdo. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da je sodišče prve stopnje pri razsoji utemeljeno upoštevalo sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020, do katere se vložnik v zahtevi niti ne opredeli. V sodbi je obširno obrazložilo, zakaj pri presoji obsojenčeve odškodninske odgovornosti ni uporabilo 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), temveč se je oprlo na določbo 131. člena OZ, vložnikovo nestrinjanje z razlogi pravnomočne sodbe pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zatrjevanih kršitvah z utemeljitvijo, da je praksa Vrhovnega sodišča glede vprašanja osebne odškodninske odgovornosti direktorja pravne osebe neenotna, določba 148. člena OZ pa je jasna in ne dopušča razlage, kot jo ponuja izpodbijana pravnomočna sodba.

B-1.

5.Obsojeni A. A. je bil v obravnavani zadevi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Osrednji kazenskopravni očitek je v tem, da je kot direktor družbe C. d.o.o. preslepil direktorja oškodovane družbe B. d.o.o., da mu je iz sredstev oškodovane družbe dne 7. 11. 2012 nakazal avans v znesku 8.000,00 EUR za izvedbo dogovorjenih, še neizvedenih gradbenih del zunanje ureditve objektov oškodovane družbe, kar je obsojenec storil z zagotovilom, da bo C. d.o.o. ta dela izvedla, ter z izročitvijo svoje osebne menice z menično izjavo kot garancijo za izvedbo gradbenih del, tako da mu je direktor oškodovane družbe povedano verjel in smatral, da predstavlja osebna menica direktorja družbe C. d.o.o. zadostno garancijo, da bo obsojenčeva družba ta dela opravila ali pa prejeti avans vrnila, zaradi česar je družbi C. d.o.o. nakazal želeni znesek avansa. Obsojenec oziroma družba C. d.o.o. nato kljub pozivom naročnika in večkratnim obljubam ter celo navedbam terminov, v katerih naj bi z izvedbo del pričeli, naročenih gradbenih del ni opravil, vedel pa je tudi, da oškodovana družba zneska plačanega avansa z unovčitvijo njegove osebne menice ne bo mogla dobiti nazaj, saj je bil obsojenčev, na menični izjavi naveden transakcijski račun, že ob izročitvi menice z menično izjavo brez sredstev in dne 14. 1. 2010 ukinjen.

6.Zahteva za varstvo zakonitosti odpira vprašanje obsojenčeve osebne odgovornosti za škodo, ki je z izvršitvijo kaznivega dejanja nastala oškodovani družbi. Ta očitek je ključen za izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji v delu, ki se nanaša na temelj za določitev posebnega pogoja v okviru izrečene pogojne obsodbe, in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, v kateri je obsojencu naloženo plačilo zneska 15.639,80 EUR (kar vključuje glavnico 8.000,00 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti) oškodovani družbi B. d.o.o. Osrednja teza obrambe je, da obsojeni A. A., ki je pri izvršitvi kaznivega dejanja deloval v svojstvu direktorja družbe C. d.o.o., ne more osebno odgovarjati za nastalo škodo oškodovani družbi, saj je po določbi 148. člena OZ pravna oseba tista, ki odgovarja za škodo, ki jo njeni organi povzročijo tretjim osebam pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

7.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju svojo odločitev o posebnem pogoju in premoženjskopravnem zahtevku utemeljilo s stališčem, da je obsojenec kaznivo dejanje storil kot direktor in edini lastnik družbe C. d.o.o., zato je škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, dolžan povrniti. Pri tem je kot relevantno pravno podlago za razsojo štelo določbe OZ, vendar jih v sodbi ni določno navedlo in v razlogih tudi ni posebej obrazložilo, zakaj je obsojenec kot fizična oseba odškodninsko odgovoren za povzročeno škodo oziroma zakaj je zavezan plačati znesek, ki ga je s kaznivim dejanjem pridobila družba C. d.o.o. Vrhovno sodišče je v tem prepoznalo kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS in s sodbo I Ips 20723/2015 z dne 8. 12. 2022 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo v odločbah o sankciji in premoženjskopravnem zahtevku ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8.Sodišče prve stopnje je v postopku nove razsoje pri odločanju izhajalo iz določbe 131. člena OZ, ki ureja splošno (t.i. deliktno oziroma nepogodbeno) odškodninsko odgovornost posameznika za škodo, povzročeno drugim. Presodilo je, da so v obravnavani zadevi kumulativno izpolnjeni vsi splošni elementi civilnega delikta (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode), ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe tudi podrobneje obrazložilo (16. do 20. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je - sledeč argumentaciji sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020 - presodilo, da določba 148. člena OZ ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojen civilni delikt. V določenih izjemnih primerih lahko namreč ravnanje poslovodje in njegov končni učinek presežeta pojem poslovodenja, tako da ni več nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi bilo takšno ravnanje varovano z načeli korporacijskega prava, temveč gre lahko za samostojni civilni delikt, za katerega povzročitelj škode odgovarja po splošnih pravilih odškodninskega prava.

9.V obravnavani zadevi so bile za sodišče prve stopnje pri presoji obsojenčeve (osebne) odškodninske odgovornosti ključne naslednje dejanske okoliščine: (i) da je bil obsojenec edini direktor in edini družbenik družbe C. d.o.o. in tako "de facto edini oblikovalec poslovne volje družbe"; (ii) da je bilo obsojencu kot takemu popolnoma jasno slabo finančno stanje družbe, pa je kljub temu zagotavljal, da bo družba C. d.o.o. dodatna dela opravila; (iii) da je hkrati z zagotovilom, da bodo naročena dela opravljena, direktorju oškodovane družbe izročil osebno menico z menično izjavo, čeprav je vedel, da ta ne predstavlja ustrezne garancije, saj je bil takrat transakcijski račun, naveden na menični izjavi, že ukinjen, kar je obsojenec nedvomno vedel, saj je šlo za njegov transakcijski račun in (iv) da je obsojenec s svojim ravnanjem preslepil direktorja oškodovane družbe, saj mu je zagotavljal, da je posel zanesljiv (čeprav ni bil), ter svoje navedbe dodatno podkrepil z izročitvijo osebne menice, s čimer ga je zavedel, da je družbi C. d.o.o. iz sredstev oškodovane družbe nakazal avans, česar ne bi storil, če bi vedel, da menice ne bo mogoče unovčiti.

10.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je dogovarjanje za opravo dodatnih gradbenih del in sprejemanje avansa za izvedbo teh del sicer tipično ravnanje, potrebno za poslovanje družbe, a je kljub temu presodilo, da obsojenčevo ravnanje in njegov končni učinek v okoliščinah obravnavane zadeve presegata pojem poslovodenja in nimata več nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, katerega varovanju je v svojem bistvu namenjena določba 148. člena OZ. Ker je obsojenčevo ravnanje, s katerim so bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije, istočasno preraslo v samostojni civilni delikt, je temelj obsojenčeve odškodninske odgovornosti prepoznalo v določbi 131. člena OZ.

B-2.

11.Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se z materialnopravnimi stališči izpodbijane sodbe ne strinja, kar utemeljuje s tremi sklopi argumentov. Prvič, zagovornik trdi, da določba 148. člena OZ ne predvideva nobenih izjem v pravilu, da (zgolj) pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Obsojenec je v obravnavani zadevi deloval kot direktor družbe C. d.o.o. in dejanja opravljal v okviru svoje funkcije, zato ne more osebno odškodninsko odgovarjati za povzročeno škodo. Drugič, sodna praksa Vrhovnega sodišča je po vložnikovem mnenju neenotna, saj se razsoja v sodbi II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020 razlikuje od stališč v sodbah II Ips 132/2016 z dne 17.5. 2018 in III Ips 72/2014 z dne 7. 10. 2014, po katerih pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njeni organi povzročijo tretjim, medtem ko pravni osebi ob določenih pogojih pripada regresni zahtevek zoper člane njenih organov. In tretjič, za osebno odškodninsko odgovornost posameznika po trditvah zahteve v veljavnih pravnih predpisih ni nobene podlage. Zagovornik uveljavlja, da bi lahko sodišče prve stopnje obsojencu naložilo povrnitev škode le, če bi obstajal temelj njegove odškodninske odgovornosti v posebnih pravilih korporacijske

ali insolventne zakonodaje, kar pa v konkretni zadevi ni podano in sodišče prve stopnje teh vidikov danega primera tudi ni posebej presojalo.

12.Povzeta argumentacija v okoliščinah obravnavane zadeve ne prepriča. Po presoji Vrhovnega sodišča ni nobenih razlogov za odstop od stališča, da praviloma v razmerju do tretjih oseb ni osebne odgovornosti poslovodij za škodo, ki jo povzročijo pri opravljanju funkcij organa pravne osebe (148. člen OZ), vendar pa lahko v izjemnih primerih prvine civilnega delikta posameznika prevladajo nad prvinami korporacijskega delikta organa pravne osebe na način, da je mogoče govoriti o relativno samostojnem odškodninskem dejanskem stanu, kjer je odškodninsko odgovornost v skladu z določbo 131. člena OZ brez škode za pravni red in za pravice tretjih oseb vrednostno utemeljeno pripisati posamezniku.

Za prav tak, izjemen primer gre po presoji Vrhovnega sodišča tudi v obravnavani zadevi, saj je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker je direktorja oškodovane družbe B. d.o.o. preslepil v nakazilo avansa v znesku 8.000,00 EUR na način, da mu je zagotavljal, da bo njegova družba (katere edini direktor in družbenik je bil) naročena gradbena dela opravila, hkrati pa mu je kot garancijo za opravo storitev izročil osebno menico z menično izjavo, na kateri je bil naveden njegov osebni transakcijski račun, ki je bil že ob izročitvi menice brez sredstev in ukinjen, pri čemer pa gradbena dela nato kljub pozivom naročnika in večkratnim obljubam ter celo navedbam terminov, v katerih naj bi z izvedbo del pričeli, niso bila opravljena, obsojenec pa je tudi vedel, da oškodovana družba zneska plačanega računa z unovčitvijo menice ne bo mogla dobiti nazaj.

Dejstvena podlaga pravnomočne sodbe, ki omogoča presojo o tem, da so obsojenčeva ravnanja in njihov končni učinek presegla pojem poslovodenja ter prerasla v samostojen civilni delikt, je v tem, da je bil obsojenec edini direktor in edini družbenik družbe C. d.o.o. in s tem de facto edini oblikovalec poslovne volje družbe; da mu je bilo popolnoma jasno slabo finančno stanje družbe, pa je kljub temu zagotavljal, da bo družba C. d.o.o. dodatna dela opravila; in da se je z izročitvijo osebne menice z menično izjavo, na kateri je bil naveden njegov osebni transakcijski račun, tudi osebno (kot fizična oseba) zavezal k izpolnitvi denarne terjatve, pri čemer je že v času izročitve menice vedel, da se oškodovana družba na tej podlagi ne bo mogla poplačati, saj je bil njegov transakcijski, na menični izjavi naveden bančni račun brez sredstev in že več kot dve leti pred tem ukinjen, obenem pa je prav z izročitvijo osebne menice skupaj z zagotavljanjem, da bodo gradbena dela opravljena, direktorja oškodovane družbe zapeljal, da je družbi C. d.o.o. nakazal avans. Vrhovno sodišče sprejema stališče pravnomočne sodbe, da se obsojenec v okoliščinah danega primera ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na 148. člen OZ, saj njegovo ravnanje nima več nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, temveč gre za samostojen civilni delikt, za katerega obsojenec odškodninsko odgovarja po določbi 131. člena OZ.

14.Vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča glede vprašanja osebne odškodninske odgovornosti poslovodje pravne osebe neenotna. Vrhovno sodišče namreč v sodbi II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020 ni zavzelo le obrazloženega stališča o tem, kdaj in zakaj lahko ravnanja fizične osebe, ki deluje v okviru organa pravne osebe, pomenijo samostojni civilni delikt in sežejo onkraj primerov, za katere velja določba prvega odstavka 148. člena OZ, temveč se je obenem opredelilo tudi do precedenčnega učinka predhodnih odločb Vrhovnega sodišča, vključno s sodbo II Ips 132/2016 z dne 17. 5. 2018, na katero se sklicuje vložnik. Argumentacija sodbe II Ips 18/2020 razkriva, da predhodni primeri z obravnavano zadevo niso niti dejstveno niti procesno primerljivi, obenem pa je treba poudariti, da stališča v sodbi II Ips 18/2020 zgolj dopolnjujejo pravna stališča predhodnih sodnih odločb in jim v ničemer ne nasprotujejo. Tako še vedno velja, da poslovodje pravnih oseb v razmerju do tretjih oseb za povzročeno škodo praviloma osebno ne odgovarjajo, vendar pa obenem obstajajo tudi (izjemni) življenjski primeri, ko prvine samostojnega civilnega delikta v tolikšni meri presežejo prvine korporacijskega delikta, da se lahko vzpostavi odškodninska odgovornost posameznika.

15.Vložnikovo naziranje, da v veljavnih pravnih predpisih ni nikakršne podlage za osebno odškodninsko odgovornost poslovodje pravne osebe, se v luči navedenega pokaže kot zmotno. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost je v določbi 131. člena OZ, ki je komplementarna določbi 148. člena OZ v vseh tistih izjemnih primerih, ko ravnanja posameznika konstituirajo samostojni civilni delikt in ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti ne posega v pravni red ali pravice tretjih oseb. Takšnemu materialnopravnemu izhodišču ustreza tudi presoja sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi, zato si vložnik brezuspešno prizadeva za spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v odločbah o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku v razsoji, da je obsojenec dolžan povrniti škodo oškodovani družbi.

C.

16.Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17.Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1V določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

2V določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

3Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 148, 148/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.