Jedro

V obravnavanem primeru je ključnega pomena, da je bilo tožeči stranki nadomestilo odmerjeno na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Upravne enote Piran z dne 23. 9. 2016 je bilo odločeno, da se tožeči stranki zaradi nelegalne gradnje, 1. dvoetažnega objekta največjih tlorisnih dimenzij 6,30m x 4,30m, vključno z betonskim jaškom tlorisnih dimenzij 45cm x 45cm in betonsko (temeljno) ploščo, 2. podpornega zidu lomljenega tlorisa najvišje višine 2m in skupne dolžine 4,80m ter 3. podpornega zidu lomljenega tlorisa največje višine 2,25m in skupne dolžine 6,60m, odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 2.644,99 EUR, ki ga mora poravnati na navedeni transakcijski račun Upravne enote Piran v roku 30 dni (točka I. izreka). Iz izreka izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da če nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (v nadaljevanju NDUP) ni plačano v roku, bo sledila upravna izvršba ter da za neplačane obveznosti po določenem roku tečejo zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva plačila (točka II. izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Koper - Nova Gorica (v nadaljnjem besedilu inšpektorat) št. 06122-696/2012/14 z dne 23. 9. 2013 ter dodatnega odgovora inšpektorata s prilogami ugotovil, da je tožeča stranka na zemljišču parc. št. 1683 k.o. ... nelegalno do četrte faze dokončnosti zgradila dvoetažno pravokotno stavbo tlorisnih dimezij 6,30 x 4,30 m, zidano na armirano betonski plošči in v celoti krito z dvokapno streho, ki ima na južni strani izveden betonski jašek dimenzij 45cm x 45cm kar predstavlja eno celoto. Iz pravnomočne odločbe inšpektorata izhaja, da je bilo pri kontrolnem ogledu na terenu ugotovljeno, da tožeča stranka gradi namesto dovoljenih dveh betonskih korit, kot konstrukcijsko ločenih objektov za katera sta bili izdani gradbeni dovoljenji dvoetažno stavbo z zunanjo ureditvijo, ki predstavlja nelegalno gradnjo. Predmetna gradnja je kategorizirana kot nezahteven objekt, posledično je bil pri izračunu višine nadomestila upoštevan kmetijski objekt, saj je glede na nabor objektov po prilogi 2 Uredbe v razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje to edina možna opredelitev. Glede obsega gradnje je bila upoštevana bruto tlorisna površina stavbe v skladu s slovenskim standardom SIST ISO 9836 v velikosti 54,18m. Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta v sklopu zunanje ureditve zgrajena do druge faze dokončnosti dva podporna zidova, pri čemer je eden dolžine 4,80m in višine od 0,40m do 2m, drugi pa dolžine 6,60m in višine od 0,40m do 2,25m. Pri obeh podpornih zidovih je prvostopenjski organ pri izračunu nadomestila upošteval glede obsegane dovoljene gradnje izrazito narisno površino, pri čemer je glede višine upošteval njeno spremenljivost po dolžini, zato je bila višina določena kot povprečna velikost nižje (0,40m) in najvišje višine (2,25m). Faze zgrajenosti ter izgled stavbe in zidov, v času izdaje inšpekcijske odločbe, je upravni organ ugotovil iz zapisnika in fotografij kontrolnih inšpekcijskih ogledov na terenu.

3. Na podlagi tako ugotovljenega stanja je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti, skladno z določilom 157. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) odmeril NDUP v skladu z določbami Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba). V nadaljevanju je podrobno obrazložil uporabo teh kriterijev (in v zvezi z njimi ugotovljene relevantne okoliščine). Na tej podlagi je izračunal stopnjo degradacije in uzurpacije v točkah, in sicer do etažnega objekta iz točke I.1 do 49,18 točke in ob upoštevanju vrednosti točke iz 24. člena Uredbe 8 EUR, znesek 1.193,47 EUR. Glede nelegalne gradnje zidu iz točke I. 2. izreka 8,46 točk ter znesek 645,12 EUR in nelegalne gradnje iz točke I. 3. izreka 100,80 točk in znesek 806,40 EUR, v skupnem znesku 2.644,99 EUR. V nadaljevanju navaja, da je bila odločba izdana v ponovnem postopku in da je pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko seznanil s ponovno odmero nadomestila ter ji dal možnost, da se izreče o vseh dejstvih pomembnih za izdajo končne odločbe. Na ugovore tožeče stranke glede legalnosti gradnje pa je odgovoril, da so nedovoljeni posegi ugotovljeni s pravnomočno odločbo, zato so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na samo legalnost gradnje, za katero se odmerja nadomestilo, neutemeljeni.

4. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35113-27/2015/2 z dne 20. 10. 2015 zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi zmotne odločbe Inšpektorata RS z dne 23. 9. 2013, iz katere naj bi izhajalo, da naj bi na omenjenem zemljišču izvajala nelegalno gradnjo kljub temu, da je upravna enota za gradnjo izdala gradbeno dovoljenje št. 351-88/2012-4 z dne 10. 4. 2012. Gradnjo je izvajala v skladu z gradbenim dovoljenjem, pred dokončanjem gradnje pa jo je le dogradila v skladu z Odlokom o nezahtevnih in enostavnih objektih. Prvostopenjski organ zmotno ugotavlja, da gre za nelegalno gradnjo, saj ZGO-1 ne pozna opredelitve gradnje, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, kot gradnje brez gradbenega dovoljenja. Da je inšpekcijska odločba nezakonita izhaja tudi iz poročila upravne inšpekcije, ki je ugotovila kršitev minimalnega procesnega standarda. Dejanskih dejstev upravni organ ni preverjal, ampak je sledil zmotnim navedbam inšpekcijskega organa, da gre za en objekt, namesto da bi sledil dokumentaciji gradbenega dovoljenja, da sta osnovna objekta načrtovana fizično skupaj, dograditev pa je bila opravljena v skladu z Uredbo o nezahtevnih in enostavnih objektih. Prvostopenjskemu organu očita, da je spregledal dejstvo, da so bili inšpekcijski zapisniki in fotografije s prilogami pisani v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj so bili pisani in izpisani v pisarni in ne na terenu in na njih ni njenega podpisa. Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako v delu v katerem se ugotavlja, da naj bi bila opozorjena na domnevne nepravilnosti pri gradnji kot glede zaključka, da gre za nelegalno gradnjo. Ugovarja pa tudi zmotnemu izračunu NDPU za podporni zid. Očitno, da bi moral drugostopenjski organ po uradni dolžnosti ugotoviti ter preveriti, ali ni prišlo do napake v postopku izračuna, saj se po zakonu za inženirski objekt računa tlorisna površina in ne vertikalna površina, kot je uporabljena v izračunu izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača ugovor tožeče stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

9. Obveznost plačila NDUP ureja 157. člen ZGO-1, ki v prvem odstavku določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati NDUP. Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnost s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt (drugi odstavek 57. člena ZGO-1). Po tretjem odstavku 157. člena ZGO-1 kriterije za izračunavanje višine nadomestila ter njegovega plačila določi Vlada Republike Slovenije (v konkretnem primeru na tej podlagi izdana Uredba). Zavezanec je dolžan plačati NDUP na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnost, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. 10. V obravnavanem primeru je ključnega pomena, da je bilo tožeči stranki nadomestilo odmerjeno na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja. Upoštevaje peti odstavek 157. člena ZGO-1 je upravni organ, ki odmerja NDUP na odločbo gradbenega inšpektorja vezan. Tako stališče je ustaljeno tudi v sodni praksi Upravnega in tudi Vrhovnega sodišča (npr. sodba X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009, X Ips 1551/2006 z dne 7.12.2010 ter sklep X Ips 6/2015 z dne 4. 11. 2015). Glede na navedeno, se prvostopenjski organ ne more več spuščati v presojo, ali gre za nedovoljen poseg oziroma nedovoljeno gradnjo, ter za kakšno vrsto in obseg nedovoljene gradnje gre. V obravnavanem primeru iz pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja izhaja, tako nedovoljenost gradnje kot obseg nedovoljene gradnje. Tožeča stranka tako v obravnavanem postopku ne more več uveljavljati ugovorov v smeri, da ne gre za nedovoljeno oziroma nelegalno gradnjo. Tožeča stranka ne more z razlogi, ki jih navaja uspešno ugovarjati, da gre zgolj za nadzidavo obstoječih dveh objektov in uveljavljati ugotovitve upravne inšpekcije, glede kršitev pravil postopka v postopku izdaje inšpekcijske odločbe. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe namreč nedvomno izhaja, da je upravni organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper inšpekcijsko odločbo, ki je bila podlaga za izračun nadomestila, zavrnil. S sodbo Upravnega sodišča III U 397/2014-7 z dne 5. 12. 2014 pa je bila pravnomočno zavrnjena tožba tožeče stranke zoper odločbo inšpekcijskega organa.

11. Obseg nedovoljene gradnje izhaja iz izreka odločbe gradbenega inšpektorja. Prvostopenjski organ je podrobno obrazložil, katere kriterije iz Uredbe je uporabil pri izračunu nadomestila, njegove navedbe so skladne s podatki iz upravnih spisov zadeve. Tožeča stranka samemu izračunu niti v postopku pred prvostopenjskim organom niti v pritožbi na izpodbijano odločbo ni ugovarjala. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na ugotovljeno tlorisno višino podpornih zidov predstavlja tako tožbeno novoto, ki je v skladu z tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, tožeča stranka s tožbo ne more uveljavljati. Sodišče pa ne glede na navedeno dodaja, da se v skladu z 4. točko prvega odstavka 11. člena Uredbe obseg nedovoljene gradnje F3 za nedovoljene gradnje pri katerih je relevantna samo narisna površina, določi po formuli F3=0,5x√ (narisna površina v m2/100). Pri podpornem zidu, ni relevantna širina temveč višina podpornega zidu zato, je uporaba te formule pravilna.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev je sodišče skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka je sicer smiselno predlagala, naj sodišče primerja izdano gradbeno dovoljenje z inšpekcijsko odločbo vendar sodišče temu predlogu glede na stališče, ki ga je sodišče sprejelo, ni sledilo saj ne bi pripomogel k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Tak dokazni predlog pa je tudi tožbena novota, ki je v upravnem sporu ni dopustno upoštevati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj takega dokaznega predloga ni podala že v upravnem postopku.

K točki II. izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.