Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da terjatev ne nastane z izstavitvijo računa, zato prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Ima pa dejstvo, da toženec računa ni prejel, vpliv na tek zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost izdanega sklepa o izvršbi po stanju ob njegovi izdaji. Neupoštevno je sklicevanje pritožbe na dejstvo, da je bila vtoževana terjatev kasneje že poravnana. Ugovor izpolnjene terjatve bo toženec lahko podal v primeru, če bo tožeča stranka prisojeno terjatev poskušala (ponovno) izterjati.

Sodišče je pri presoji zahtevka za povračilo stroškov in nagrade za zastopanje vezano na navedbe v zahtevku in če so te napačne ali pomanjkljive, zaradi česar jih ne more presoditi oziroma odločiti o njih, zahtevek zavrne, saj ni dolžno presojati oziroma ocenjevati, kaj naj bi pooblaščencu glede na njegovo sodelovanje v postopku, pripadalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 288,69 EUR nadomesti z zneskom 60,22 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172248/2014 z dne 27. 12. 2014 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 78,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2014 dalje do plačila; v presežku, za znesek 2,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2014 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 78,40 EUR za čas od 10. 12. 2014 do 11. 12. 2014, je sklep v prvem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (I. točka izreka); sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 288,69 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (in zoper izrek o stroških), je toženec vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa tožbo zavrže, s stroškovno posledico. Navaja, da vse svoje obveznosti redno izpolnjuje, tudi do tožeče stranke. Če bi prejel račun ali opomin, bi nedvomno vzpostavil stik s tožečo stranko in račune plačal. Do prejema sklepa o izvršbi (ki ga je prejel od delodajalca), za obstoj računov sploh ni vedel in je bil prepričan, da ima vse obveznosti do tožeče stranke poravnane. Znesku glavnice ne oporeka, oporeka pa obrestim, saj te ne morejo teči od vložitve predloga za izvršbo, temveč šele od šestnajstega dne po prejemu teh računov, to je od 3. 11. 2017. Poleg tega mu je bil z njegovega osebnega računa dne 26. 1. 2015 že odtegnjen celotni znesek po sklepu o izvršbi, to je 161,93 EUR. Toženec je dne 4. 2. 2015 sodišču sporočil, da je bil dolg do tožeče stranke na ta način poplačan, tožeča stranka pa je navedeno potrdila tudi z umikom predloga za izvršbo. Sodba je tako nepravilna, saj ne upošteva dejstva, da je vtoževani dolg že poravnan. V posledici je nepravilna odločitev tudi o povrnitvi stroškov postopka. Ta odločitev je tudi sicer napačna, saj bi moralo sodišče za izračun stroškov v celoti uporabiti določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in ne delno novejše Odvetniške tarife (OT). Maksimalni znesek stroškov oziroma nagrade, ki bi jo sodišče smelo priznati tožeči stranki, je tako 87,35 EUR.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je konkretni, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je materialnopravno pravilna (razen delno glede povrnitve pravdnih stroškov), navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo.

6. Med pravdnima strankama je bilo dne 17. 4. 2013 sklenjeno naročniško razmerje za digitalno TV – začetni paket. To razmerje je bilo s strani toženca odpovedano z dopisom z dne 6. 9. 2013. Tudi za toženca v pritožbi ni več sporno, da je neplačani račun z dne 31. 5. 2013 v znesku 17,40 EUR (mesečna naročnina za začetni paket) in račun z dne 2. 12. 2014, ki predstavlja strošek za nevrnjeno opremo v višini 61,00 EUR, dolžan plačati. Protivi pa se plačilu obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da terjatev ne nastane z izstavitvijo računa, zato prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Ima pa dejstvo, da toženec računa ni prejel, vpliv na tek zamudnih obresti. Če toženec še ni bil seznanjen s svojo obveznostjo, ni mogel priti v zamudo. V skladu z določbo 299. člena Obligacijskega zakonika, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka šele z vložitvijo predloga za izvršbo od toženca zahtevala, naj izpolni svojo obveznost, zato je sodišče prve stopnje, skladno z navedeno zakonsko odločbo, pravilno in zakonito odločilo, da zakonske zamudne obresti od glavnice, tečejo šele od vložitve predloga za izvršbo dalje, torej od dne 12. 12. 2014 dalje. Pritožbena navedba, da je toženec prišel v zamudo šele s prejemom računov tekom te pravde, pa je pravno zgrešena.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost izdanega sklepa o izvršbi po stanju ob njegovi izdaji 17. 12. 2014 (tretji odstavek 436. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Neupoštevno je zato sklicevanje pritožbe na dejstvo, da je bila vtoževana terjatev kasneje že poravnana. Ugovor izpolnjene terjatve bo toženec lahko podal v primeru, če bo tožeča stranka prisojeno terjatev poskušala (ponovno) izterjati. Da je tožeča stranka predlog za izvršbo oziroma tožbo umaknila, iz podatkov spisa ne izhaja, tega toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, zato gre v tem obsegu za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odmero stroškov tega postopka. Na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. S pravnomočnostjo sklepa VL 173348/2014 z dne 19. 6. 2017, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, se je tako izvršilni postopek transformiral v pravdnega, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa v tožbo. Predlog za izvršbo oziroma tožba je bila vložena 12. 12. 2014, torej v času veljavnosti ZOdvT. Za postopke, ki so začeti pred uveljavitvijo sedanje Odvetniške tarife, se uporabljajo določila ZOdvT (20. člen OT). Prav ima tako pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje vse stroške odmeriti na podlagi ZOdvT in ne delno na podlagi sedaj veljavne OT. Tožeča stranka bi tako morala vse stroške priglasiti upoštevaje ZOdvT, česar pa v nadaljevanju (pravdnega) postopka ni storila, temveč je stroške priglasila v skladu z OT. Sodišče ni dolžno samo izračunati višino stroškov glede na veljavne predpise. Sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke, v kateri mora ta stroške navesti opredeljeno (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče je torej pri presoji zahtevka za povračilo stroškov in nagrade za zastopanje, vezano na navedbe v zahtevku in če so te napačne ali pomanjkljive, zaradi česar jih ne more presoditi oziroma odločiti o njih, zahtevek zavrne, saj ni dolžno presojati oziroma ocenjevati, kaj naj bi pooblaščencu glede na njegovo sodelovanje v postopku, pripadalo (v konkretnem primeru v skladu z ZOdvT).

9. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve pravilno priglašenih izvršilnih stroškov, v po sodišču prve stopnje odmerjeni višini 50,22 EUR in do povrnitve sodne takse za dopolnitev tožbe 10,00 EUR, skupaj torej do 60,22 EUR stroškov postopka.

10. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo v preostalem nespremenjenem, a izpodbijanem delu, zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, ki je ni uveljavljal kot glavni zahtevek (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 39. členom ZPP).