Jedro

Tudi je načeloma zmotno stališče, da se lahko delavcu, ki mu delodajalec ne zagotovi dela, plača enostavno zniža oziroma v konkretnem primeru več kot razpolovi. Delodajalec ima za zmanjšani obseg dela predvidene druge institute (npr. odpoved), česar se je toženka (četudi ne povsem pravilno, kar je vplivalo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi) nenazadnje tudi poslužila. Zato je ključno dejstvo spora v tem, da je bila ustno dogovorjena višja plača, kar je bistveno za odločitev o zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (zavrnilni in stroškovni izrek) spremeni tako, da se glasi: "Toženka je dolžna v roku 15 dni obračunati tožnici nadomestilo plače za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 31. 12. 2019 v bruto znesku 2.083,88 EUR mesečno in za čas od 1. 1. 2020 do 23. 6. 2020 v bruto znesku 2.054,39 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Toženka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 755,89 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila."

II. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati nadomestilo plače za obdobje od 1. 1. 2020 do 23. 6. 2020 v bruto znesku 29,49 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 31. 12. 2019 v bruto znesku 2.083,88 EUR mesečno in za čas od 1. 1. 2020 do 23. 6. 2020 v bruto znesku 2.054,39 EUR mesečno. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni izrek navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med strankama dejansko realizirana tako, da je toženka tožnici izplačevala plačo v mesečnem bruto znesku 2.994,97 EUR. Toženka je bila seznanjena z ustnim dogovorom o višini plače in je tožnici izplačevala dogovorjeni znesek plače do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Brez ustreznih trditev in dokazov je sodišče zaključilo, da je bil del plače, ki presega znesek plače iz pisne pogodbe o zaposlitvi, dogovorjen izključno zaradi izvrševanja pogodbe za čiščenje, ki jo je toženka sklenila s A.A., in sicer za opravljanje dodatnih del in nalog - čiščenja zasebnih prostorov. Nadalje je sodišče prekoračilo trditveno podlago spora, ko je zaključilo, da naj bi tožnica po odpovedi pogodbe za čiščenje izpolnjevala le delovne naloge po pisni pogodbi o zaposlitvi in bila zato upravičena le do plače po pisni pogodbi o zaposlitvi. Z navedenimi ugotovitvami je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP in tožnici onemogočilo, da se o njih izjavi, s čimer je kršilo 5. člen ZPP in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ne drži zaključek sodišča, da tožnica zaradi odpovedi pogodbe za čiščenje ni upravičena do vtoževanega zneska. Vsebina pogodbenega razmerja med toženko in A.A. ni predmet delovnega spora. Izpodbija odločitev o stroških postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sodbo in sklepom Pdp 515/2020 pritožbo toženke (zoper odločitev o nezakoniti redni odpovedi iz poslovnega razloga, sodni razvezi in denarnem povračilu) zavrnilo, pritožbi tožnice pa je delno ugodilo - glede višine nadomestila za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da odpravi procesne pomanjkljivosti glede zavrnitve dokaznega predloga ter presodi, ali je tožnica prejemala plačo v višini, ki ni/je bila odvisna od ugotavljanja delovne uspešnosti.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) in načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), ko je odločilo izven trditvene podlage. Pri ugotavljanju vsebine ustnega dogovora o višini plače je bilo vezano na trditve strank. Iz trditev toženke v postopku na prvi stopnji izhaja le, da razlika do zneska 2.000,00 EUR neto predstavlja del plače iz naslova stimulacije oziroma delovne uspešnosti, česar toženka po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni dokazala. Kljub temu je sodišče sklepalo, da je bil del plače, ki je presegal znesek plače iz pisne pogodbe o zaposlitvi (911,09 EUR bruto), dogovorjen zgolj zaradi izvrševanja pogodbe za čiščenje, ki sta jo 16. 1. 2019 sklenili toženka in A.A. (tj. za dodatna dela in naloge - čiščenje zasebnih prostorov), zaradi česar je štelo, da tožnica v posledici odpovedi te pogodbe po rednem teku stvari ne bi bila več upravičena do celotnega plačila. Po pravilnem opozorilu pritožbe toženka tega ni zatrjevala.

8. Tudi je načeloma zmotno stališče, da se lahko delavcu, ki mu delodajalec ne zagotovi dela, plača enostavno zniža oziroma v konkretnem primeru več kot razpolovi. Delodajalec ima za zmanjšani obseg dela predvidene druge institute (npr. odpoved), česar se je toženka (četudi ne povsem pravilno, kar je vplivalo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi) nenazadnje tudi poslužila. Zato je ključno dejstvo spora v tem, da je bila ustno dogovorjena višja plača, kar je bistveno za odločitev o zahtevku.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po dopolnitvi dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je med strankama obstajal ustni dogovor glede višine plače, ki sicer v pisni pogodbi o zaposlitvi ni bil vsebovan. Zaposlitev tožnice je predstavljala strošek v znesku 3.500,00 EUR mesečno oziroma 42.000,00 EUR letno, kar pomeni, da je šlo za fiksno dogovorjen znesek plačila. Direktor toženke je tožnici izplačeval dogovorjeni znesek približno 2.000,00 EUR neto v obdobju od februarja 2019 do julija 2019, v avgustu 2019 znesek približno 1.600,00 EUR, nato pa le še znesek plače iz pisne pogodbe o zaposlitvi. Poseg v plačo delavca brez njegovega soglasja ni dopusten. Zato ob ugotovljenem obstoju ustnega dogovora med tožnico in toženko in izplačevanju plače v višini približno 2.000,00 EUR neto mesečno, odpoved pogodbe o čiščenju med toženko in tretjo osebo (A.A.) ne utemeljuje znižanja nadomestila plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče lahko samo saniralo opisano bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da ni upoštevalo razlogovanja sodišča mimo navedb strank, ki je bilo tudi materialnopravno zmotno, zaradi česar je pritožbi ugodilo in zavrnilni del sodbe spremenilo v ugodilni (358. člen ZPP), pri čemer toženka višini vtoževane razlike med ustno dogovorjeno plačo in plačo po pisni pogodbi o zaposlitvi ni nasprotovala.

11. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o prvostopenjskih stroških. Tožnici je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) glede na vrednost spornega predmeta kot potrebne stroške priznalo: 187,50 točk za pritožbo z dne 14. 8. 2020, po 225 točk za tri pripravljalne vloge, 150 točk za zastopanje na nadaljnjem naroku, 20,13 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), kar znaša 1.032,63 točk, z DDV pa 755,89 EUR. Ostali priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnici stroške postopka dolžna povrniti toženka, medtem ko toženka sama krije svoje stroške.

12. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna povrniti še pritožbene stroške: priglašenih 250 točk za sestavo pritožbe, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).