Jedro

Če vložnik z navajanjem, da obdolženka ne razpolaga z mednarodno tiralico, uveljavlja kršitev pravic obrambe, temu ni moč pritrditi. Ob zaslišanju obdolženke pred preiskovalno sodnico je bila namreč navzoča njena zagovornica, ki je imela ves čas postopka možnost vpogleda v spis, obdolženka pa je bila pred zaslišanjem poučena v skladu s 5. členom ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolžene X.M.W.-L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je dne 21.9.2000 zoper X.M.W.-L. na podlagi 1. točke 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 525. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženke in navajal, da ne razpolaga z mednarodno tiralico v zvezi s katero teče postopek, oziroma da lahko le domneva katerega dejanja je X.M.W.-L. obdolžena in kaj je podlaga za obdolžitev. Nadalje je zatrjeval, da obdolženka ni storila ničesar kaznivega, kot tudi, da ni razlogov za pripor.

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je v sklepu z dne 26.9.2000, s katerim je pritožbo zavrnil, ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje po 110. členu Kazenskega zakonika Republike Italije in pa, da je pravilna ugotovitev preiskovalne sodnice, da obstoji nevarnost, da bo obdolženka pobegnila in se skrila, če bo ostala na prostosti. Senat je tudi ugotovil, da pripora ni mogoče nadomestiti s kakšnim od blažjih ukrepov za zagotovitev obdolženkine navzočnosti.

Zagovornik obdolženke je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izrecno uveljavlja kršitev določila 2. odstavka 192. člena ZKP, ker pripor ni bil nujno potreben za zagotovitev obdolženkine navzočnosti v postopku oziroma bi se ta lahko zagotovila tudi z milejšim ukrepom. Nadalje navaja, da obdolženka ne razpolaga z mednarodno tiralico, tako da ji še sedaj ni jasno v katerem obdobju naj bi izvršila kaznivo dejavnost, prav tako pa je ni mogla izvrševati v času, ko je bila v Italiji priprta oziroma v hišnem priporu, ki ji je prenehal 7.3.2000. Vložnik ocenjuje, da so podani vsi pogoji za nadomestitev pripora s hišnim priporom oziroma varščino v višini 300.000 DEM kot hipoteko na stanovanjski hiši v Brezovici pri Ljubljani, ki je last moža obdolženke. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom ali z varščino, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahteva ni utemeljena. Meni, da izpodbijani sklep ugotavlja in dovolj obširno utemeljuje utemeljenost suma, da je priprta storila v Italiji kaznivo dejanje po 110. členu Kazenskega zakonika te države, takšno dejanje je kaznivo tudi v Republiki Sloveniji po 311. členu Kazenskega zakonika. Tožilec še ugotavlja, da je podan priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 525. člena ZKP sme organ za notranje zadeve na prošnjo pristojnega tujega organa v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, tujcu odvzeti prostost. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Po določbi 2. odstavka navedenega člena mora organ za notranje zadeve tujca, kateremu je odvzel prostost, brez odlašanja odpeljati k preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča, da ga zasliši. Če preiskovalni sodnik zoper tujca odredi pripor, poroča o tem Ministrstvu za zunanje zadeve.

V obravnavani zadevi so bili izpolnjeni vsi pogoji iz navedenega člena za odvzem prostosti obdolženi X.M.W.-L., v skladu s temi pogoji je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju zoper obdolženko tudi odredila pripor, potem ko je ugotovila, da je podana nevarnost, da bi obdolženka pobegnila.

Vložnik ni navedel, katero kršitev zakona uveljavlja z navajanjem, da obdolženka ne razpolaga z mednarodno tiralico. V zvezi s tem je treba povedati, da je bila ob zaslišanju obdolženke navzoča njena zagovornica, odvetnica A.Č.-G., ki je imela ves čas postopka možnost vpogleda v spis, obdolženka pa je bila pred zaslišanjem poučena v skladu s 5. členom ZKP. Kolikor vložnik z navedenim ugovorom uveljavlja kršitev pravic obrambe, takemu ugovoru ni moč pritrditi.

Vložnik tudi ni navedel, na katere navedbe pritožbeni senat ni odgovoril v sklepu, s katerim je odločil o pritožbi zagovornika obdolženke zoper sklep o odreditvi pripora. Po oceni Vrhovnega sodišča je v navedenem sklepu senat odgovoril na vse relevantne pritožbene navedbe, zato v zahtevi nakazana, ne pa izrecno uveljavljana, kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP ni podana.

V izpodbijanem sklepu je povsem jasno povedano, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka, zato ni bilo potrebno še posebej razlagati, zakaj sodišče ni odredilo hišnega pripora ali varščine. Pravni sklep o nujnosti odreditve pripora zoper obdolženko je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilen in zakonit, pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ni predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.