Jedro

Ker bi tožnica po dokončnosti odločbe, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela v polovičnem delovnem času, lahko delala le štiri ure dnevno, je toženec tožničino začasno nezmožnost za delo ugotavljal le za štiri ure dnevno, zato ji nadomestilo zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni pripada le za štiri ure. Za preostale štiri ure, za katere je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da je popolnoma nezmožna za delo, in je bila tudi v zavarovanje prijavljena le za štiri ure, pa ima pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja nadomestilo plače zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni za poln delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 in št. ... z dne 6. 1. 2011 in se ji prizna pravica do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo od 3. 6. 2010 do 30. 11. 2010 za polni delovni čas.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ima s sodbami, na katere se sklicuje sodišče, res priznano delno invalidsko pokojnino za obdobje od 3. 6. 2010 do upokojitve. Vendar je toženec zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo in zato ne ve kako bo z njeno delno invalidsko pokojnino. Kljub statusu delovnega invalida III. kategorije invalidnosti in priznani pravici do dela s skrajšanim delovnim časom, ji ZPIZ pravice do delne invalidske pokojnine ni priznal. Pri tožencu pa je za navedeno obdobje tudi prejemala le polovično nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo. Meni, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker sodišče ni pravilno ugotovilo, da so njene pravice zaradi vloženega pravnega sredstva, še vedno kršene.

V odgovoru na pritožbo toženec poudarja, da je temeljnega pomena v obravnavani zadevi dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju od 3. 6. 2010 do 30. 11. 2010 začasno nezmožna za delo za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno, od 3. 6. 2010 dalje pa je tudi bila zavarovana kot kmet s krajšim delovnim časom. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno navaja naslednje: V obravnavanem primeru sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 in št. ... z dne 6. 1. 2011, sporno pa je, ali je tožnica upravičena še do izplačila razlike med že izplačanim nadomestilom plače za 4 ure do višine nadomestila plače za polni delovni čas od 3. 6. 2010 do 30. 11. 2010. S citirano prvostopenjsko odločbo z dne 6. 1. 2011, potrjeno z drugostopenjsko odločbo z dne 2. 3. 2011, je namreč toženec tožnici od 3. 6. 2010 priznal le nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo za 4 ure dnevno, zavrnil pa je zahtevek za izplačilo razlike med že izplačanim nadomestilom plače za 4 ure do višine nadomestila plače za polni delovni čas, od 3. 6. 2010 do 30. 11. 2010. Pravna podlaga za odločitev s sporni zadevi je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). Po določbi 28. člena ZZVZZ imajo zavarovanci, ki so obvezno zdravstveno zavarovani pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Po 2. odstavku 29. člena zakona pripada zavarovancu nadomestilo za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dneve, določene z zakonom. Postopek za uveljavljanje pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela pa določajo pravila. Tako je v 229. člena Pravil določeno, da zavarovancem, ki niso v delovnem razmerju, izplača nadomestilo plače zavod po predložitvi pravilno izpolnjenih listin.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica obvezno zdravstveno zavarovana kot član kmečkega gospodarstva po 15. členu ZZVZZ in da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni nepretrgoma od 3. 7. 2008 dalje. Nadalje je iz sodbe opr. št. Ps 3015/2010 povzelo, da je bila tožnica v obdobju od 3. 6. 2010 do 30. 11. 2010 začasno nezmožna za delo za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno in da je bila od 3. 6. 2010 zavarovana kot kmet s krajšim delovnim časom od polnega in sicer na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 12. 5. 2010, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu kmetice s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 22. 4. 2010 dalje. Ta odločba pa je postala pravnomočna 3. 6. 2010. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot bistvena za odločitev v sporni zadevi. Ker bi tožnica po 3. 6. 2010, ko je postala odločba z dne 12. 5. 2010 pravnomočna, lahko delala le po 4 ure dnevno, je toženec za tožnico tudi začasno nezmožnost za delo ugotavljal le za 4 ure. Skladno z 29. členom ZZVZZ tako tožnici tudi pripada nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo le za 4 ure. Za preostale 4 ure, za katere je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da je popolnoma nezmožna za delo in ker je bila tožnica tudi prijavljena v zavarovanje od 3. 6. 2010 le za 4 ure in je torej od tedaj dalje izpolnjevala pogoje iz 1. odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), pa ji pripadajo pravice iz invalidskega zavarovanja, konkretno pravica do delne invalidske pokojnine in sicer skladno s sodbo opr. št. II Ps 3015/2010 z dne 28. 2. 2012. Dejstvo, da je bila zoper drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 167/2012 z dne 10. 5. 2012 v zvezi z prvostopenjsko sodbo z dne 28. 2. 2012, s katero je bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja, vložena revizija, za pritožbeno rešitev zadeve, v kateri je sporna pravica iz zdravstvenega zavarovanja, ni relevantno. V vsakem primeru tožnica pridobi tiste pravice in od tistega nosilca zavarovanja, za katere izpolnjuje pogoje in v takšnem obsegu, kot je za to podana podlaga.

Glede na vse obrazloženo in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.