Jedro

Za odstop od zahteve po neposredni vročitvi sodnih pisanj stranki obstajajo določeni legitimni razlogi, zato ne drži pritožnikovo stališče, da so bile s tem kršene njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave.

Pravna domneva vročitve izhaja iz prepričanja, da je bilo naslovniku s potekom 15 dnevnega roka od prejema obvestila o prispeli pošiljki in s pustitvijo tega pisanja v njegovem hišnem predalčniku dejansko (ali vsaj v veliki meri) omogočeno, da se je s temi dokumenti seznanil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo (kot prepozno) pritožbo nasprotnega udeleženca F. M. zoper sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 7. 6. 2019. 2. Zoper to odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da je nepravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bila pritožba prepozna, saj iz 23. in 25. člena Ustave izhaja, da sta ti pravici zagotovljeni vsakomur brez omejitev. Sodišče je dolžno vsebinsko obravnavati pritožbo ne glede na zamujeni rok. Fikcija vročitve ne pomeni, da je „dejansko dobil vročen sklep po 15 dneh“. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je stranka lahko odsotna in zato zamudi rok za pritožbo. Zagotovo pa sodišče ne more trditi, da je bil sklep vročen pravi čas, saj ne obstaja podpisan obrazec za prejem pošte, ki bi edini dokazoval vročitev. S tem je kršena enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave ter enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave v primerjavi s strankami, ki so imele možnost pravi čas prevzeti pošto in so prevzem zaradi tega podpisale. Določitev 15 dnevnega roka za vložitev pritožbe ni v skladu z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), saj je ta rok prekratek za zagotovitev kvalitetne obrambe. S tem je pritožnik postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z državnimi organi, ki si vselej vzamejo najmanj 30 dni za odločanje. Izvršilni postopke tudi ni bil skladen z Ustavo in zakonom, zato je vpis v zemljiško knjigo nezakonit. Izveden ni bil (nepristranski) sodni postopek, ki bi ga spoznal za dolžnika ali bi kakorkoli ugotovil njegov dolg do upnika. V nadaljevanju navaja še vrsto določb Ustave, EKČP in drugih predpisov, ki bi jih sodišče v konkretnem primeru moralo upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil sklep Rz 30/2019 z dne 7. 6. 2019, s katerim je bil zavržen ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o vpisu, vročen pritožniku na podlagi t.i. domneve vročitve. Tega sodnega pisanja namreč ob poskusu vročitve ni bilo mogoče vročiti niti naslovniku, niti odraslemu članu njegovega gospodinjstva, zato je vročevalec 13. 6. 2019 pustil v njegovem hišnem predalčniku obvestilo, kje je bilo navedeno, kje se to pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Ker nasprotni udeleženec pisanja ni prevzel, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, torej dne 28. 6. 2019 (četrti odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku). Petnajstdnevni rok za pritožbo je začel teči 29. 6. 2019 in je potekel 13. 7. 2019. Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo šele 26. 8. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila prepozna.

5. Domneva vročitve predstavlja poseben pravni institut, ki je namenjen določitvi trenutka začetka teka roka za vložitve vloge ali pravnega sredstva, v primeru, ko stranka določenega pisanja ni dvignila ali prevzela. Prvenstveno je namenjen temu, da udeleženci s svojo neaktivnostjo (ali celo z izigravanjem zakona) ne bi neupravičeno zavlačevali postopka,1 torej zagotovitvi učinkovitega varstva pravice (nasprotne stranke ali drugih udeležencev) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za odstop od zahteve po neposredni vročitvi sodnih pisanj obstajajo določeni legitimni razlogi, zato ne drži pritožnikovo stališče, da so bile s tem kršene njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Pravna domneva vročitve izhaja iz prepričanja, da je bilo naslovniku s potekom 15 dnevnega roka od prejema obvestila o prispeli pošiljki in s pustitvijo pisanja v njegovem hišnem predalčniku dejansko (ali vsaj v veliki meri) omogočeno, da se je s temi dokumenti seznanil.2 Te domneve pritožnik konkretizirano in argumentirano niti ne izpodbija, temveč zgolj niza določene hipotetične možnosti, kdaj bi mu lahko bil ta sklep vročen oziroma da bi lahko bil tedaj odsoten in da bi se lahko pošta založila. Nerelevantna so tudi pritožbena razglabljanja, da ne obstaja podpisan obrazec, ki bi to vročitev dokazoval. 6. Prav tako niso pravilne navedbe, da je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe neskladen z ustavo in EKČP ter prekratek za zagotovitev kvalitetne obrambe. Glede na namen zemljiške knjige (vpis in javna objava podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami) ter formalno naravo zemljiškoknjižnega postopka, je po mnenju pritožbenega sodišča ta rok povsem ustrezen, da se stranka seznani z izpodbijanim sklepom in pripravi svojo pritožbo. Nepravilno je tudi stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavati pritožbo ne glede na zamujeni rok. To procesno dejanje je namreč vezano na prekluzivni zakonski rok, kar ima za posledico, da ga po poteku roka ni več mogoče opraviti. Določitev takega roka pa je prav tako ustavno dopustna, saj služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti pravnih razmerjih. Pritožnik ne more uspeti niti z nekritičnim povzemanjem vrste zakonskih, ustavnih in konvencijskih določb, ki bi jih moralo sodišče v tem postopku upoštevati, pravno nerelevantne pa so tudi navedbe, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v drugih predhodnih sodnih postopkih.

7. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).

1 Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015. 2 Prim. tudi sklep VIII Ips 213/2016.