Jedro

V primeru, ko stranki sploh nimata pravnoposlovne volje skleniti določen pravni posel, temveč ustvarita le listino, ki ima zunanji videz neke pogodbe, taka navidezna pogodba sploh ne obstaja, je neobstoječa, kar je še večja hiba kot ničnost (nična pogodba je bila sklenjena na podlagi pravnoposlovne volje strank in obstaja, vendar je obremenjena s hudimi hibami, neobstoječa pogodba pa nikoli ni nastala). Ker OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izničiti (»spraviti s sveta«), se v praksi uporablja zahtevek na ugotovitev ničnosti.

OZ v 50. členu ureja dve obliki navidezne pogodbe: prva je tista, kjer navidezna pogodba po volji pogodbenih strank prikriva neko drugo, potencialno veljavno pogodbo (drugi odstavek 50. člena OZ določa: Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.). Druga pa je zgoraj opisana neobstoječa pogodba, pri kateri sploh nikoli ni bilo volje strank za sklenitev (kakršnekoli) pogodbe, temveč navidezna sopogodbenika zasledujeta le cilj, ustvariti nekaj, kar bo v zunanjem svetu ustvarjalo vtis (iluzijo) pogodbe. Le v prvem primeru, ko torej nekakšna pogodba obstaja (vendar ne taka, kot se kaže na zunaj), je mogoče uporabiti pravilo tretjega odstavka tega člena, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

Kadar gre za neobstoječo pogodbo, ko torej pogodbe sploh ni, že pojmovno ni možno, da bi poštena tretja oseba lahko uveljavljala kakršnekoli pravice iz take (neobstoječe) pogodbe. V konkretnem primeru to pomeni, da prva toženka, tudi če bi bila glede pogodbe z dne 12. 11. 1997 poštena tretja oseba v smislu tretjega odstavka 50. člena OZ, ne more na podlagi take neobstoječe pogodbe zahtevati ničesar.

Notarska zapisa nimata (veljavne, obstoječe) pravne podlage, saj ugotavljata (domnevni) obstoj obveznosti, ki je ni. Ker druge kavze notarskih zapisov toženki nista zatrjevali (npr. darila drugotoženke prvotoženki), sta sporna notarska zapisa iz let 2015 in 2016 nična zaradi pomanjkanja dopustne pravne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ).

Tožnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo, čeprav ima na voljo izbrisno tožbo. Bistveno je, da tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti lahko učinkovito pripomore k izboljšanju tožnikovega položaja v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Tožnik je bil kot upnik v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, opr. št. In 000/2011 (ki se vodi zoper dolžnico A. A., drugo toženko v tej pravdi), napoten, da vloži tožbo za izpodbijanje terjatve drugega upnika (prve toženke B. B.) na podlagi 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.1 Na podlagi napotitvenega sklepa je vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti: posojilne pogodbe, sklenjene 12. 11. 1997 med C. C. (pravno prednico – materjo B. B.) in A. A.; dogovora o ugotovitvi stanja dolga št. SV 43/2015 z dne 10. 11. 2015 in dodatka k dogovoru stanja dolga št. SV 233/2016 z dne 26. 10. 2016; oba notarska sporazuma sta med seboj sklenili toženi stranki.

2. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat; obakrat je ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti zgoraj navedenih pogodb. V prvem sojenju (sodba in sklep P 175/2017-II z dne 17. 1. 2018) je poleg tega zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da so navedene tri pogodbe brez pravnega učinka na terjatev tožnika do drugotoženke, ki je bila priznana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 37/99 z dne 26. 3. 2003; zoper ta del ni bilo pritožbe in je odločitev postala pravnomočna že v prvem sojenju.

3. Prva sodba je bila razveljavljena s sklepom naslovnega sodišča II Cp 884/2019 z dne 9. 10. 2019. Razlog za razveljavitev je bil, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča o pravni naravi navidezne pogodbe deloma zmotno ugotovilo in obrazložilo nekatera odločilna dejstva.

4. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje te kršitve odpravilo, poleg tega pa je na predlog toženk zaslišalo še eno pričo. V celoti je ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti treh pravnih poslov.

_Pritožbeni postopek:_ Zoper sodbo v ponovljenem sojenju se pritožujeta obe toženki iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navajata, da izpodbijani pravni posli na pravico tožnika do poplačila v izvršilnem postopku ne vplivajo, temveč vpliva le hipoteka, ki je bila ustanovljena v korist C. C. Izbrisa te hipoteke pa tožnik ni zahteval. Tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,2 saj sodišče ni navedlo razlogov za ničnost obeh notarskih zapisov, niti razlogov o nepoštenosti prve toženke. Navidezna pogodba nima učinka le med pogodbenima strankama, navideznosti pa ni mogoče uveljavljati proti pošteni tretji osebi (tretji odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika3). Tožnikova terjatev ne znaša 233.638,48 EUR, ampak le 73.871,80 EUR. V nadaljevanju pritožba obširno izpodbija dejanske ugotovitve in dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z navideznostjo pogodbe; teh razlogov pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema, temveč jih bo povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, v kolikšnem deležu toženki krijeta tožnikove stroške.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

_Dejanski in pravni okvir spora:_

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisa razvidno naslednje nesporno dejansko stanje: tožnik je oče druge toženke, s katero je že več let zapleten v številne spore in sodne postopke (pa tudi v pravde s svojo bivšo ženo, drugotoženkino materjo D. D.). Med drugim je tožnik v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kamniku uveljavljal judikatno terjatev, za izterjavo katere je bila realizirana izvršba na nepremičnine (prodano je bilo drugotoženkino stanovanje). V istem izvršilnem postopku je prijavila svojo terjatev tudi prva toženka B. B., hči pokojne C. C., ki trdi, da je po svoji materi podedovala terjatev zoper drugo toženko iz naslova posojilne pogodbe z dne 12. 11. 1997, na podlagi katere je bila leta 2001 tudi vknjižena hipoteka na nepremičnino, ki je bila predmet izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Kamniku In 000/2011. Terjatev prve toženke ima boljši vrstni red od tožnikove, zato bi pri razdelitvi kupnine (ki znaša manj kot prvotoženkina sporna terjatev) bila poplačana le prva toženka, tožnik pa bi ostal praznih rok.

8. Tožnik je v pravdi, na katero je bil napoten iz izvršilnega postopka, zatrjeval in dokazoval, da naj bi bila posojilna pogodba med C. C. in drugotoženko zgolj navidezna in sklenjena za potrebe potencialnih izvršilnih postopkov. C. C. naj bi drugotoženki sploh nikoli ne posodila denarja; za to tezo je tožnik navedel številne indice.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zopet ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti treh pravnih poslov. Tokrat je zadevo materialnopravno pravilno kvalificiralo in tudi pravilno, popolno ter skladno ocenilo izvedene dokaze in številne posredne (indične) okoliščine v zvezi z domnevnim neobstojem posojilne pogodbe med drugotoženko in C. C. _Glede pravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka:_

10. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 9. 10. 2019 je sodišče druge stopnje pojasnilo in to stališče je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (13. točka obrazložitve), da v primeru, ko stranki sploh nimata pravnoposlovne volje, skleniti določen pravni posel, temveč ustvarita le listino, ki ima zunanji videz neke pogodbe, taka navidezna pogodba sploh ne obstaja, je neobstoječa,4 kar je še večja hiba kot ničnost (nična pogodba je bila sklenjena na podlagi pravnoposlovne volje strank in obstaja, vendar je obremenjena s hudimi hibami, neobstoječa pogodba pa nikoli ni nastala). Ker OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izničiti (»spraviti s sveta«), se v praksi uporablja zahtevek na ugotovitev ničnosti.5

11. OZ v 50. členu ureja dve obliki navidezne pogodbe: prva je tista, kjer navidezna pogodba po volji pogodbenih strank prikriva neko drugo, potencialno veljavno pogodbo (drugi odstavek 50. člena OZ določa: _Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.)._ Druga pa je zgoraj opisana neobstoječa pogodba, pri kateri sploh nikoli ni bilo volje strank za sklenitev (kakršnekoli) pogodbe, temveč navidezna sopogodbenika zasledujeta le cilj, ustvariti nekaj, kar bo v zunanjem svetu ustvarjalo vtis (iluzijo) pogodbe. Le v prvem primeru, ko torej nekakšna pogodba obstaja (vendar ne taka, kot se kaže na zunaj), je mogoče uporabiti pravilo tretjega odstavka tega člena, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

12. Kadar gre za neobstoječo pogodbo, ko torej pogodbe sploh ni, že pojmovno ni možno, da bi poštena tretja oseba lahko uveljavljala kakršnekoli pravice iz take (neobstoječe) pogodbe. V konkretnem primeru to pomeni, da prva toženka, tudi če bi bila glede pogodbe z dne 12. 11. 1997 poštena tretja oseba v smislu tretjega odstavka 50. člena OZ, ne more na podlagi take neobstoječe6 pogodbe zahtevati ničesar. Zato je zmotno materialnopravno naziranje pritožbe, da je prva toženka terjatev pridobila v dobri veri in da je zato ne bi smele zadeti posledice ničnosti; ker posojila in terjatve na vrnitev le-tega sploh nikoli ni bilo, je tudi toženka ni mogla podedovati.7

13. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 244. člen Zakona o zemljiški knjigi,8 ki določa, da izbrisa hipoteke ni mogoče uveljavljati proti dobroverni tretji osebi. Že v razveljavitvenem sklepu II Cp 884/2019 je naslovno sodišče pojasnilo (17. točka obrazložitve), da je hipoteka akcesorna terjatvi; če terjatev preneha (ali sploh nikoli ni nastala), preneha oziroma izgubi svoj smisel tudi hipoteka. Prenehanje (in še toliko bolj neobstoj) zavarovane terjatve avtomatično pomeni tudi prenehanje (neobstoj) akcesorne zastavne pravice. Hipoteka sicer do izbrisa še obstoji v zemljiški knjigi, vendar je njen obstoj zgolj formalne narave, saj ni terjatve, ki bi jo hipoteka varovala.9 Zato tudi pravilo 244. člena ZZK-1 o dobroverni tretji osebi pride v poštev le, ko je s hipoteko zavarovana resnična, obstoječa obveznost; zaradi načela akcesornosti ni možno, da bi formalno vknjižena, vendar vsebinsko prazna, »votla« hipoteka dajala komurkoli pravico do poplačila terjatve, ki ne obstaja.

14. Glede na zgoraj povedano za presojo ničnosti niti ni bistveno, ali je bila prva toženka v dobri veri glede obstoja posojilne pogodbe in vknjižene hipoteke. Vendar tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo: izpodbijana sodba ima v 18., 23., 25. in 26. točki obrazložitve razloge, ki posredno, indično kažejo na nedobrovernost prve toženke (ko opisujejo njena nenavadna, nelogična ravnanja in neresnične izpovedbe o iskanju druge toženke v zemljiški knjigi oziroma registru GURS). Ti razlogi, kot rečeno, niso pomembni glede presoje prvotoženkine dobre vere (ker vprašanje le-te ni bistveno za odločitev), so pa pomembni kot indic za ugotovitev, da je šlo za navidezno, neobstoječo pogodbo. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana; do pritožbenih razlogov, ki se tičejo zadevnega dejanskega stanja, se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za ničnost obeh notarskih zapisov; sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo (17. točka obrazložitve), da je bilo soglasje volj pogodbenih strank tako posojilne pogodbe kot obeh notarskih zapisov usmerjeno zgolj v nastanek videza pogodbe. Zmotno je pritožbeno naziranje, da navideznost posojilne pogodbe še ne utemeljuje sklepa o navideznosti obeh notarskih zapisov. Obe listini (prilogi B49 in B50) tako v naslovu kot vsebini izrecno ugotavljata obstoj in višino drugotoženkinega dolga po posojilni pogodbi z dne 12. 11. 1997 (priloga B30); ker je ugotovljeno, da ta(ka) posojilna pogodba ne obstaja, tudi ni mogoče veljavno »ugotoviti obstoja dolga« iz neobstoječe pogodbe. V slovenskem pravnem redu so pravni posli praviloma kavzalni,10 imajo torej podlago, četudi ta ni izražena. S pogodbo, dogovorom ni mogoče »ugotoviti obstoja dolga« na abstraktni ravni, ne da bi tako ugotovljeni dolg kavzalno temeljil na veljavnem pravnem poslu.

16. Drugače povedano: notarska zapisa nimata (veljavne, obstoječe) pravne podlage, saj ugotavljata (domnevni) obstoj obveznosti, ki je ni. Ker druge kavze notarskih zapisov toženki nista zatrjevali (npr. darila drugotoženke prvotoženki), sta sporna notarska zapisa iz let 2015 in 2016 nična zaradi pomanjkanja dopustne pravne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ).

17. Zmotno je tudi pritožbeno pravno naziranje, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ker ima na voljo izbrisno tožbo. Tudi o tem vprašanju je naslovno sodišče zavzelo stališče že v sklepu II Cp 884/2019 (17. točka obrazložitve), pravilne razloge pa je o tem zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče (12. točka obrazložitve), zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo; bistveno je, da tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti lahko učinkovito pripomore k izboljšanju tožnikovega položaja v izvršilnem postopku. Glede na v 13. točki te obrazložitve povedano o akcesornosti hipoteke so zmotna pritožbena naziranja, da bi tožnik lahko svoj pravni položaj v izvršbi izboljšal le z izbrisno tožbo.

18. V zvezi s pravnim interesom za ugotovitveno tožbo se pritožba sklicuje na več odločb višjih sodišč, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirani primeri obravnavajo bistveno drugačne pravne položaje11 in ne zahtevkov upnika po 201. členu ZIZ. Pač pa je obstoju upnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v zvezi z navedenim členom izrecno pritrdilo Vrhovno sodišče RS.12 _Glede dejanskega stanja:_

19. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, sistematična, analitično-sintetična in notranje skladna, skratka, ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Pritožbena graja dokazne ocene prvostopenjske sodbe večkrat ponovi, da naj bi sodišče tega in onega prepričljivo ne obrazložilo in po drugi strani, da so bile izpovedbe toženk ter njunih prič prepričljive in skladne in da bi jim sodišče prve stopnje moralo zato slediti. Ne eno ne drugo ne drži, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

20. Pritožba na več mestih navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji na »objektivno preverljivih dejstvih.« To ne drži, saj so nelogičnosti in neskladja v navedbah in izpovedbah, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, preverljiva s pravili logike, zdravorazumskega mišljenja in splošnih izkušenj o običajnem ravnanju ljudi v določenih okoliščinah. Pritožba obenem zanemari, da tudi toženki za svoje trditve ne ponudita nobenega objektivnega dokaza: nista predložili nobene listine o tem, od kod in koliko naj bi C. C. imela denarja; niti enega potrdila o vračanju denarja (pravilni razlogi o tem, zakaj je nelogično in nenavadno, da drugotoženka nima niti enega potrdila o domnevnem vračanju dolga, so vsebovani v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). »Prepričljive in medsebojno skladne izpovedbe,« na katere se velikokrat sklicuje pritožba, ne ustrezajo pojmu »objektivno preverljivega dejstva,« saj gre za izrazito subjektiven dokaz.

21. Nadalje pritožba izpostavlja, da vsak posamezen indic še ne more nujno pomeniti, da naj bi šlo za navidezno pogodbo (npr. glede zapisa v pogodbi, ali bo denar izročen v gotovini ali nakazan na račun; kdaj naj bi D. D. izvedela za namero drugotoženke, da kupi stanovanje; da obstajajo spori med tožnikom na eni strani ter D. D. in drugotoženko na drugi strani; glede pravilnosti višine dolga v notarskih sporazumih) in da so te manjše neskladnosti v bistvu nepomembne. Posamezno »nenavadno« dejstvo bi se res lahko pripisalo naključju ali pomoti udeležencev spornega razmerja; vendar v tem primeru ne gre le za eno nelogičnost, neskladnost ali nenavadnost, temveč je takih indičnih okoliščin cela vrsta. Ko se ocenijo vsa ta dejstva in dokazi skupaj (8. člen ZPP), je pravilen in tudi preverljiv zaključek prvostopenjske sodbe, da je šlo za navidezno pogodbo.

22. Navedba, da tožnikova terjatev ne znaša 233.638,48 EUR, ampak le 73.871,80 EUR, je nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), povrh pa to dejstvo sploh ni pomembno za odločitev. V zvezi z višinami terjatev v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kamniku je pomembno dejstvo, ki ga pritožba sploh ne izpodbija, da ima (domnevna) terjatev prvotoženke boljši vrstni red od tožnikove in da presega z dražbo pridobljeno razpoložljivo kupnino, tako da v primeru, če bi prvotoženka dobila poplačano svojo terjatev, za tožnika ne bi nič ostalo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

23. Ni se mogoče strinjati, da bi bile izpovedbe toženk ter prič D. D. in B. A. medsebojno skladne, še manj pa, da bi bile prepričljive. Sodišče prve stopnje je v njih našlo številne nelogičnosti in nedoslednosti, poleg tega pa tudi protislovja med izpovedbami in trditvami. Toženki pri tem očitno spregledata eno temeljnih načel pravdnega postopka, načelo o povezanosti trditev z dokazno ponudbo. V pravdnem postopku sodišče ne sme upoštevati nobenega dejstva, ki ga stranki nista poprej zatrjevali (razpravno načelo; 7. člen ZPP). Drugačno ravnanje bi nasprotni stranki kršilo pravico do izjave in načelo enakosti orožij; v postopku mora biti ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj ima nasprotna stranka samo tako možnost, da se ustrezno brani.

24. Številnih dejstev, na katere se sklicuje pritožba in o katerih so morda izpovedale stranke ali priči, toženki sploh nista zatrjevali, ali pa sta jih zatrjevali drugače. V zvezi s pričo B. A., za katero pritožba navaja, da naj bi bila nepristranska priča in da ji je sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost, sta toženki navedli, da je _osebno videl_, da je C. C. posodila drugotoženki denar (vloga toženk z dne 28. 11. 2019, list. št. 173). Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, četudi je bil predlagan že po prvem naroku in četudi se zdi skrajno nenavadno in neverjetno (ter zato indično za prevaro), da sta se toženki šele po prvi sodbi »spomnili« na tako pomembno dejstvo, ki ga v poprejšnjem postopku sploh nista zatrjevali – da obstaja očividec izročitve posojenega denarja. Na zaslišanju (pravilna dokazna ocena njegove izpovedbe je v 24. točki izpodbijane sodbe) pa B. A. ne le, da ni potrdil, da bi osebno videl (sic!), da je C. C. drugotoženki izročila denar, temveč ni neposredno videl niti domnevnega vračanja denarja C. C., pa tudi sicer ni vedel povedati nobene podrobnosti o denarju oz. finančnem stanju drugotoženke (čeprav je bila v času domnevnega vračanja denarja njegova žena). Za to veliko in očitno diskrepanco med trditvami toženk o tem, o čem bo priča izpovedala,13 in samo izpovedjo priče se ponujata dve možni razlagi: ali je B. A. lagal sodišču (in torej ni verodostojen, njegova izpovedba pa ne more pripomoči k uspehu toženk v pravdi) ali pa sta toženki lagali sodišču o tem, kaj naj bi priča videla, čeprav priča (ki je izpovedala verodostojno) tega ni videla; eno in drugo samo zmanjšuje verodostojnost trditev toženk in celoten vtis njune resnicoljubnosti. Pritožbeno izvajanje (6. stran pritožbe), da sta se drugotoženka in B. A. spoznala šele v letu 1997 in da zato ni vedel veliko o njenih financah, je v nasprotju s _trditvami_ toženk (vloga z dne 28. 11. 2019), da naj bi B. A. _osebno videl_ izročitev posojila.

25. Neutemeljeno je sklicevanje, da naj bi tožnikova terjatev zapadla šele leta 1999 in da torej ob sklepanju posojilne pogodbe stranki ne bi vedeli, da bo tožnik lahko nekaj terjal od drugotoženke; sodišče prve stopnje je sosledje dogodkov, ki so pripeljali do tožnikove terjatve, izčrpno in jasno obdelalo v 20. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje; poudarja le, da je bila sodba, s katero je tožnik pridobil terjatev (resda še nepravnomočno), izdana septembra 1997, manj kot dva meseca pred sklenitvijo posojilne pogodbe. Četudi drugotoženka ni bila stranka postopka pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, pa je zanj nedvomno vedela: v sodbi so zaključki o tesni povezanosti drugotoženke z D. D., ki je bila stranka postopka v Domžalah in o tem (20. točka obrazložitve), da je bila s sodbo z dne 16. 9. 1997 ugotovljena solastninska pravica tožnika na nepremičnini na X., to nepremičnino pa je D. D. že pred tem podarila drugi toženki, nato pa prodala, (očitno) brez sodelovanja tožnika kot solastnika. Zato je utemeljen zaključek, da je drugotoženka mogla in morala biti seznanjena s stanjem pravde v Domžalah in tudi s tem, da ima lahko tožnik tudi zoper njo zahtevke v zvezi s svojo (prodano) solastnino.

26. Pritožba nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je drugotoženka lahko dobila denar za nakup stanovanja (oktobra 1997) še kje drugje kot pa od C. C. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo (česar pritožba konkretizirano ne izpodbija), da sta drugotoženka in njena mati imeli na voljo pred nakupom stanovanja dva vira denarja: kupnino od hiše na X. (25 milijonov SIT, avgusta 1997) in depozit pri Banki (16 milijonov, izplačanih D. D. 22. 9. 1997); to je skupaj več, kot je znašal domnevno posojeni znesek. V zvezi z denarjem od kupnine je D. D. izpovedala, da je _del_14 tega denarja izročila E. E., da »ga bo oplemenitil.« Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj tem navedbam o E. E. in nekakšnem »plemenitenju« ni verjelo in pritožba jih s posplošenim zatrjevanjem nasprotnega ne more omajati. Ni res, da naj bi »dokazni postopek potrdil,« da je D. D. denar dala E. E.; kot že povzeto zgoraj, je D. D. izpovedala o _delu_ denarja; v odgovoru na tožbo je govora o »pretežnem delu« kupnine, pri čemer naj bi E. E. ta denar vrnil, vendar »ne v celoti.« Že trditve toženk o tem so skope, pavšalne in nejasne (brez konkretnih zneskov in datumov izročitve in (delnega) vračila denarja), zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko jim ni poklonilo vere in je za bolj verjetno štelo, da je D. D. denar od kupnine in/ali depozita (ali vsaj del tega denarja) izročila drugotoženki za nakup stanovanja. Kot že pojasnjeno, glede na 7. in 212. člen ZPP sodišče ne sme v dejansko podlago sodbe sprejeti dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala.

27. V zvezi z možnimi denarnimi viri za nakup drugotoženkinega stanovanja pritožnici sami citirata izpovedbo D. D., da jo je drugotoženka »pooblastila za prodajo hiše na X. zato, ker si je slednja želela kupiti stanovanje;« če je to res, bi bilo skrajno nenavadno, da D. D., drugotoženkina mati, ki se je s hčerjo zelo dobro razumela, denarja od kupnine (in/ali depozita) ne bi namenila za hčerino stanovanje, temveč bi ga (velik, pomemben znesek) zaupala neki osebi, da ga (ni pojasnjeno, kako) »oplemeniti.« Hiša na X. je bila prodana že junija in kupnino naj bi D. D. prejela avgusta 1997 (oboje neprerekano); če je drugotoženka pooblastila svojo mater za prodajo hiše (tudi) zato, ker je nameravala kupiti stanovanje,15 je D. D. za to drugotoženkino namero vedela že (vsaj) junija. Zato okoliščina, da naj bi si drugotoženka stanovanje ogledala šele oktobra, ne vzbuja nobenih dvomov v zaključke sodišča prve stopnje, saj je splošno znano, da si ljudje za izbiro in nakup stanovanja vzamejo določen čas. Četudi drugotoženkina »želja še ni bila konkretizirana,« to na zaključke izpodbijane sodbe ne vpliva; v vsakem primeru je morala D. D. vedeti, da bo njena hči za stanovanje potrebovala precej denarja.

28. Trditve toženk, da naj bi D. D. dala E. E. denar za eno leto v »plemenitenje,« so vsekakor nelogične glede na njeno vedenje, da bo hči v kratkem potrebovala denar za stanovanje – in to bilo bi nelogično tudi v primeru, če bi E. E. denar vrnil po letu dni. Navedbe (ki so tudi pritožbena novota), da je D. D. »res omenjala, da ji je E. E. vrnil 120.000 EUR, vendar tu ne gre za teh 120.000 EUR iz naslova prodaje hiše na X.,« so nerazumljive in nesmiselne; prvič zato, ker sploh ni trditev, od kod naj bi sicer bil ta denar, in drugič zato, ker je jasno, da nekakšen investitor ali »plemenitelj denarja« ne bo vrnil točno tistih bankovcev, ki jih je prejel, saj je denar generična stvar. Kaj želi pritožba s tem povedati, sodišču druge stopnje ni jasno. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ne opredeli, kdaj naj bi D. D. dobila denar vrnjen od E. E.; tega ni dolžno raziskovati sodišče, ampak bi morali to trditi in dokazovati toženki (ki pa navedb o tem nista podali). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno »ignoriralo« izpovedbo D. D., da naj bi dala E. E. le 13 milijonov SIT, ostalo pa porabila za poplačilo dolgov, saj o tem ni bilo trditev, zato teh dejstev ni moglo in smelo vzeti v dejansko podlago sodbe (7. in 212. člen ZPP). Še bolj neumestna je navedba, da je »gola špekulacija« sodišča, da je drugotoženka lahko dobila denar iz materinega depozita. Da je D. D. nedolgo pred nakupom stanovanja (22. 9. 1997) razvezala depozit, izhaja iz objektivno preverljivega dejstva, dopisa banke, ki sta ga predložili sami toženki (priloga B33).

29. Tudi v tem, da je sodišče prve stopnje določenim delom izpovedbe B. A: verjelo in drugim ne, ni nikakršne nedoslednosti. Povsem možno je, da stranka ali priča o določenih dejstvih izpove po resnici, o drugih pa ne. Pritožbene navedbe, da je povsem nepomembno in nič nenavadnega, da je v sami sporni posojilni pogodbi več razhajanj in nelogičnosti (ali bo denar nakazan na račun ali izročen v gotovini; da bi po dinamiki plačila in višini obrokov, kot sta zapisani v pogodbi, C. C. prejela celo manj, kot naj bi posodila – 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), so neutemeljene. Kot že pojasnjeno, ne gre le za eno napako ali nedoslednost, temveč je teh več. Vse te nedoslednosti in nelogičnosti so tudi v logičnem nasprotju s trditvami toženk, da se je C. C. obrtoma ukvarjala s posojanjem denarja in da je imela znanje in izkušnje s finančnega področja.16 Tudi pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim (22. in 23. točka obrazložitve), da je zelo neverjetno, da bi se tako izvedenemu in poučenemu človeku pripetilo, da bi pri posojilu velikega zneska denarja ročnost in višino obrokov preračunal tako narobe, da bi na koncu dobil nominalno manj, kot pa je posodil.17 Sodišče prve stopnje svojih zaključkov o »nenavadnosti« stanja dolga ni oprlo le na dinamiko odplačevanja in znesek dolga, ki sta ga toženki ugotovili v notarskem sporazumu, temveč tudi in predvsem na okoliščino, da C. C. v primeru, če bi se dolg vračal z obroki in ročnostjo, ki sta zapisana v pogodbi, nikoli ne bi dobila vrnjenega niti _nominalnega_ zneska posojenega denarja. Pritožbeno opozarjanje na 2 % letne obresti (ki jih sodišče prve stopnje ni spregledalo) toženkama ni v pomoč, saj je ob upoštevanju obresti neskladnost še toliko bolj manifestna. Nekorekten in neresničen je pritožbeni očitek, da so bile trditve tožnika o višini dolga »povsem pavšalne in nekonkretizirane;« to velja za trditve toženk,18 medtem ko je tožnik v vlogi z dne 14. 7. 2017 podal obširne, natančne in zlahka preverljive izračune; na te navedbe toženki ne v vlogah ne na naroku nista podali nobenih argumentiranih odgovorov.

30. Ni naloga civilnega sodišča, da ugotavlja motive, zakaj naj bi prvotoženka sodelovala pri domnevnem goljufanju tožnika, zato sodišče prve stopnje s tem, ko teh motivov ni ugotavljalo, ni storilo nobene kršitve in tudi ni kompromitiralo dokazne ocene.

31. Graja dokazne ocene glede tega, ali je D. D. govorila o plačilu v markah ali ne, je prav tako neutemeljena, citiranje njene izpovedbe (zadnji odstavek in opomba št. 3 na 5. strani pritožbe) pa nepopolno in selektivno; iz zapisnika z dne 5. 9. 2018 (24. stran) je razvidno, da je imenovana med drugim povedala, da »... če sem jaz tam dala in tudi v markah, kljub temu [,] da tu piše v pogodbi tolarji, sem jaz dobila marke in njemu dala marke ...« Glede na tako, precej nejasno izpovedbo ni »povsem izkrivljena« interpretacija sodišča prve stopnje, da naj bi govorila o vračanju posojila v markah; sploh pa je ta argument prvostopenjske sodbe obroben, saj je poleg vprašanja valute še veliko mnogo očitnejših in pomenljivejših indicev, na katerih je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev (že omenjena odsotnost vsakega pisnega potrdila; razhajanje med domnevno posojenim zneskom in seštevkom obročnih plačil; časovno sosledje dogodkov; očitna laž glede podatkov zemljiške knjige, o čemer še slede razlogi itd.). Tudi sodišče druge stopnje vidi nasprotje med izpovedbo drugotoženke, da je posojilo vračala, ko je prejela plačo (in da je bilo denar težko zbrati, ker je morala vse sama in njen mož ni delal), in izpovedbo D. D., da so denar za vračanje posojila zbirali skupaj pri sorodnikih in prijateljih19; pritožbeno zatrjevanje, da tega nasprotja ni, je golo in prazno. Enako velja za polemiziranje z vprašanjem, kakšen pomen ima okoliščina, da drugotoženka ni izpovedala o tem, da bi jo pri vračanju spremljal B. A., medtem ko je slednji o tem govoril; tudi tu gre za okoliščino, o kateri sta dve (domnevno) neposredno vpleteni osebi izpovedali drugače; povsem v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP je, da sodišče prve stopnje (tudi) to neskladje, ki je zgolj eno v vrsti mnogih, šteje za odraz neverodostojnosti toženk.

32. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje in zaključki v zvezi z neizdajanjem potrdil (25. točka obrazložitve); pritožbeno sodišče se strinja, da je zelo nelogično, da ne bi niti prva toženka drugi toženki izdala nobenega potrdila (in da ga slednja ni zahtevala), ko pa toženki sami navajata, da se pred smrtjo C. C. nista poznali in da se je drugotoženka hotela izogniti vračanju posojila. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi prva toženka drugi glede višine posojila slepo verjela na besedo, izhaja iz samih izpovedb toženk (navedb o tem, kako je prva toženka sploh zvedela za posojilo, ki naj bi ga njena mati dala drugotoženki, ni bilo), kjer je prvotoženka med drugim povedala, da ji je mati pred smrtjo povedala za posojilo, ni pa ji povedala za višino le-tega. Zakaj svoje mame za časa življenja o tem ni povprašala, prvotoženka ni znala pojasniti; vse skupaj je izkustveno skrajno nelogično in zato malo verjetno, saj si upnik zgolj s podatkom o osebi dolžnika, brez podatkov o višini dolga in brez vsakršnih listin, ne more veliko pomagati. Zaključki, ki jih je prvostopenjsko sodišče naredilo iz teh nelogičnih in nenavadnih izpovedb (pri čemer je treba ponovno poudariti, da trditev toženki sploh nista postavili), so pravilni. Pavšalno pritožbeno nasprotovanje skrbni in sistematični dokazni oceni je neutemeljeno.

33. Tudi okoliščine v zvezi z domnevnim prvotoženkinim iskanjem in najdbo podatkov o drugotoženki je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo (26. točka obrazložitve). Pri tem je le narobe zapisalo, da je nelogično _zatrjevanje_ prvotoženke, saj toženki o teh okoliščinah nista podali nikakršnih trditev, temveč ta dejstva izhajajo le iz izpovedbe. Prvotoženka je v začetnem, prostem izpovedovanju (239. člen ZPP), brez usmerjanja z vprašanji povedala (5. stran prepisa zapisnika z dne 5. 9. 2018, list. št. 72), da »pač po teh podatkih osebnih v zemljiški knjigi pač prišla do, da sem izvedela, da obstaja ta hipoteka.« V nadaljevanju je izpovedala (15. stran zapisnika), da je je podatke v zemljiški knjigi našla, preden je govorila z drugotoženko in da je podatke dobila iz zemljiške knjige na podlagi njenega (drugotoženkinega) imena in naslova. Na nadaljnje izrecno vprašanje je še odgovorila, da zemljiška knjiga omogoča iskanje po imenu (prav tam).

34. Te izpovedbe je sodišče prve stopnje ocenilo kot nelogične in dodalo, da toženka ni pojasnila, ali je portal zemljiške knjige sploh omogočal iskanje po imenu in naslovu fizične osebe. Pritožbeno sodišče dodaja, da je splošno znano, da ne javno dostopni portal elektronske zemljiške knjige ne portal GURS zaradi varstva osebnih podatkov nikoli nista omogočala iskanja nepremičnin po imenu fizičnih oseb. Torej je prvotoženkina izpovedba, da je drugotoženko našla v zemljiški knjigi »po imenu,« očitna laž, kar povsem utemeljeno izniči njeno verodostojnost. Pritožba to izpovedbo prvotoženke izkrivlja in dodaja pojasnila, ki jih v njeni izpovedbi ni najti – da naj bi najprej iskala po naslovu, čeprav je tudi v zvezi s portalom (najverjetneje GURS) prvotoženka izpovedala (16. stran zapisnika) »... ko dobiš podatke po imenu in priimku pa kje je nepremičnina ...« Te pritožbene navedbe o iskanju najprej po prostorskem portalu in šele nato po zemljiški knjigi so v nasprotju s tem, kar je prvotoženka dejansko izpovedala, poleg tega pa je tak način tudi nelogičen glede na izpovedbo prvotoženke, da je »pač po teh podatkih osebnih v zemljiški knjigi pač prišla do, da sem izvedela, da obstaja ta hipoteka.«

35. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo tudi okoliščine v zvezi z vpisom hipoteke (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaradi načela vrstnega reda vknjižb je pravočasen, čimprejšnji vpis knjižnih pravic izredno pomemben. Zato je nedvomno nenavadna okoliščina, da se je hipoteka vknjižila šele 4 leta po domnevni sklenitvi posojilne pogodbe; tudi če se vzame v ozir (česar prvostopenjska sodba ni spregledala), da se je drugotoženka v zemljiško knjigo vknjižila šele leta 1999,20 je nenavadno, da se je hipoteka vknjižila šele dve leti po vknjižbi drugotoženke (sodišče prve stopnje je na podlagi opravilne številke [Dn] pravilno ugotovilo, da je bil tudi predlog za vknjižbo vložen šele leta 2001). Četudi bi držalo, kar trdi pritožba, da naj bi se C. C. in mati drugotoženke poznali in da naj bi bilo posojilo le nekakšna »prijateljska usluga,« pa ni mogoče spregledati dejstva, da je bil posojen velik znesek denarja21 in da se sploh ne zatrjuje, da bi bila C. C. tako bogata, da bi s tolikšno vsoto lahko ravnala brezbrižno; torej je vsekakor nenavadno, da za zavarovanje terjatve, ki si ga je zagotovila že v pogodbi, ni poskrbela več let. 36. Ugotovitve sodišča prve stopnje o razhajanjih med zapisano voljo in dejanskim stanjem v drugih pogodbah, ki naj bi jih sklepala C. C. (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) res ne morejo _neposredno_ vplivati na zaključke o fiktivnosti sporne posojilne pogodbe, pač pa vplivajo posredno, indično, in kot take jih je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje; sodišče oceni vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (prosta presoja dokazov, 8. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je te listine, ki sta jih predložili toženki, ocenilo celovito in ne le v zvezi s tistim dejstvom, v dokaz katerega sta jih predložili toženki. Sicer pa je bilo že nekajkrat pojasnjeno, da poudarjanje toženk, da se je C. C. »ukvarjala s prodajo zemljišč in posojanjem denarja,« pritožbi ni v korist; v luči tega dejstva indične okoliščine (npr. že izpostavljena razlika med domnevno posojenim zneskom in seštevkom obrokov) še bolj očitno kažejo na to, da je šlo za navidezno, izmišljeno in torej pravno gledano neobstoječo pogodbo.

37. V zvezi s sklepno pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazne stiske toženk, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločitev o fiktivnosti pogodbe gradilo predvsem na indicih, ki izhajajo iz samih trditev in izpovedb toženk;22 četudi morda toženki ne razpolagata z dejstvi in dokazi iz sfere C. C. (kot že pojasnjeno, je nenavadno in nelogično, da hči vsaj nekaterih ključnih podatkov ne bi pridobila), pa drugotoženka nedvomno razpolaga z dejstvi in dokazi iz svoje sfere. V zvezi z dokaznim standardom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da novejša sodna praksa ne vztraja pri standardu prepričanja, ki izključuje vsakršen dvom, temveč zadošča standard pretežne verjetnosti, še posebej pri zadevah, kjer neposredni dokaz ni možen, temveč je sklepanje indično.23 V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje nanizalo toliko indičnih razlogov, ki kažejo na fiktivnost pogodbe, da je zadoščeno standardu pretežne verjetnosti.

_Stroški in sklepno:_

38. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Sodišče ni zapisalo, da sta toženki dolžni povrniti stroške tožniku solidarno, kar je pravilno, saj se solidarnost ne domneva. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ); zato ni treba, da bi sodišče izrecno zapisalo, kolikšen del stroškov odpade na vsako toženko, saj je glede na zgoraj zapisano domnevo jasno, da je dolžna vsaka polovico.

39. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

40. Ker toženki s pritožbo nista uspeli, tožnik pa je nanjo vsebinsko in koncizno odgovoril, sta mu na podlagi 154. in 165. člena ZPP dolžni (po enakih delih) povrniti stroške odgovora na pritožbo (nagrada za odgovor 1500 točk, 2 % materialnih stroškov), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in dodanega DDV znese skupaj 1.119,96 EUR.

1 Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 4 Primerjaj npr. odločbi VSRS II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018 in II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018. Glej tudi R. Vrenčur, Izbris pravic iz zemljiške knjige, Pravosodni bilten 1/2016, str. 133. 5 Primerjaj npr. odločbe VSRS II Ips 193/2016 z dne 27. 1. 2016, II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018. 6 V nadaljevanju obrazložitve bo pojasnjeno, zakaj je pravilna presoja prvostopenjske sodbe, da je bila ta pogodba le navidezno sklenjena in je zato neobstoječa. 7 Položaj je zelo podoben tistemu, ko bi zapustnik dediču naklonil npr. hišo, vendar bi se pozneje izkazalo, da ta hiša sploh ne obstaja. 8 Uradni list RS, št. 58/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZK-1. 9 Primerjaj T. Keresteš, komentar 154. člena Stvarnopravnega zakonika v: _Stvarnopravni zakonik s komentarjem_, GV založba, Ljubljana 2004, str. 698. Glej tudi odločbe VSRS III Ips 94/2015, II Ips 833/2009 in II Ips 421/2007 ter VSL II Ip 2518/2015. 10 Abstrakten pravni posel je npr. izdaja menice. 11 Zadeva VSL I Cpg 497/2016 obravnava dvojno prodajo nepremičnine z uporabo hrvaškega prava, torej obstoječ pravni posel. Zadeva VSK I Cp 303/2004 je obravnavala zahtevka »na ugotovitev, da je toženec dolžan priznati, da obstoji denarna terjatev [...]« in »na ugotovitev, da je toženec dolžan priznati, da v zapuščino [...] ne spada solastninski delež [...]« Iz navedenega izhaja, da po vsebini sploh ni šlo za ugotovitvene zahtevke, temveč (dajatvene) zahtevke za podajo izjave volje. V zadevi VDSS Pdp 402/2015 je šlo za zahtevek na ugotovitev dokončnosti nekega sklepa v zvezi z delovnim razmerjem in na ugotovitev dejstev v zvezi z izplačili iz delovnega razmerja. 12 Sodba III Ips 22/2017 z dne 13. 6. 2018, ki jo pravilno in utemeljeno citira odgovor na pritožbo: »_Z namenom zaščite svojega pravnega položaja in uresničitve svojih interesov lahko upnik po 201. členu ZIZ opravi vsa procesna dejanja, ki (lahko) rezultirajo v ugotovljenem neobstoju terjatve, drugače ugotovljeni njeni višini ali slabšem vrstnem redu. Zato lahko upnik na podlagi 201. člena ZIZ izpodbija terjatev drugega upnika (enako njeno višino in vrstni red) s kakršnim koli zahtevkom, s katerim lahko doseže v zakonski določbi opisan učinek, to je izpodbitje same terjatve, njene višine ali vrstnega reda._« 13 O tem je stranka dolžna postaviti konkretizirane trditve; primerjaj 236. člen ZPP. 14 Torej ne vseh 25 milijonov; za kolikšen del naj bi šlo, toženki ne navajata. 15 Glede na to, da pritožba večkrat navaja, da je izpovedba A. A. verodostojna, prepričljiva itd., pritožnici v njene izpovedbe ne bi smeli dvomiti. Ko v isti sapi pritožba skuša relativizirati njene izpovedbe (glede datumov) v delu, kjer za toženki niso ugodne (da je A. A. že septembra vedela za hčerino željo po nakupu stanovanja), se s tem sama zapleta v protislovja. 16 Pritožba na 7. strani, tretji odstavek, posebej izpostavi, da se je C. C. »ukvarjala s prodajo zemljišč in posojanjem denarja.« 17 Ko se upoštevajo še obresti (2 % letno, kar v 33 letih znese 66 % glavnice) in dejstvo, da naj bi bili posojeni tolarji, pri katerih ni bila nezanemarljiva inflacija, se izkaže, da je napaka v izračunu obrokov v škodo C. C. zelo velika in očitna. 18 Pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da je višina in struktura domnevnega posojila med toženkama oziroma C. C. in drugotoženko okoliščina, ki izvira iz sfere toženk in ne tožnika, zato je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na toženkah. Tudi to, kolikšen bi moral biti skupni znesek dolga, bi morali »konkretizirano zatrjevati« toženki. 19 Če bi se denar vsak mesec, dolga leta, zbiral pri tako širokem krogu ljudi (že to je samo po sebi zelo malo verjetno, da bi breme odplačevanja toženkinega posojila _de facto_ prevzel nek širši [trditveno in izpovedno nedefiniran] krog ljudi), potem to odplačevanje tudi ne bi bilo tako težko in obremenjujoče za drugo toženko, kot izhaja iz njene izpovedbe, saj obroki niso bili zelo visoki. 20 Od trenutka, ko je bila drugotoženka (v letu 1999) vknjižena, je zemljiška knjiga odražala resnično lastninsko stanje in o »neurejenosti zemljiške knjige,« na katero se pavšalno in nekonkretizirano sklicuje pritožba, ni več mogoče govoriti. 21 Povprečna mesečna _bruto_ plača je decembra 1997 znašala 157.783 SIT (Uradni list RS, št. 15/98), torej naj bi bilo posojeno cca 152 povprečnih _bruto_ plač (plač za 12 let dela). 22 Npr. nelogičnost izpovedbe (trditev o tem ni bilo), da je C. C. pred smrtjo svoji hčerki povedala za drugotoženkin dolg, ni pa ji izročila nobenih listin in ji tudi ni povedala ne za višino posojenega zneska (čeprav je šlo za več kot 150 povprečnih bruto plač) niti tega, koliko naj bi bilo vrnjeno (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), sodeč po izpovedbi prvotoženke o iskanju hipoteke po spletu pa ji ni povedala niti tega, da je posojilo zavarovano s hipoteko. 23 Glej npr. sklep VSRS II Ips 221/2018 z dne 3. 10. 2019 ter sodbo in sklep VSRS II Ips 33/2020 z dne 25. 9. 2020.