Jedro

V izpodbijanem sklepu toženka ni konkretno obrazložila, kdaj vse in kako je tožnica dopolnila vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice ter kateri predpisani zahtevi za vsebinsko obravnavanje vloge v postopku po presoji toženke ni bilo zadoščeno, zato izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-54/2005-DE-91 (00911425) z dne 12. 12. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju: toženka) sklenilo, da se vloga tožnice za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice zavrže in da v postopku izdaje tega sklepa ni bilo posebnih stroškov.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnica 22. 5. 2015 z vlogo zaprosila za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice. Toženka je ugotovila, da je vloga pomanjkljiva, zato je tožnici 29. 6. 2015 v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) poslala poziv za dopolnitev vloge (v nadaljevanju: poziv), s katerim ji je naložila, da v roku 120 dni vlogo dopolni: 1.) z navedbo podatkov o nosilcu rudarske pravice in zakonitih zastopnikih skladno s 1. in 2. točko petega odstavka 35. člena tega zakona; 2.) z dokazili o pravici izvajati rudarska dela na zemljišču za predlagano obdobje podaljšanja rudarske pravice; 3.) s potrjenim elaboratom o zalogah in virih iz 83. člena tega zakona, iz katerega je razvidno, da na pridobivalnem prostoru še obstajajo zaloge mineralne surovine ter da količine iz koncesijskega akta še niso izkoriščene; 4.) z revidiranim rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje, izdelanim v skladu s tem zakonom, v katerem so upoštevane zaloge mineralne surovine, ki skladno s koncesijskim aktom še niso izkoriščene; 5.) z navedbo podatkov o prostorskem aktu, namenjenem rudarstvu, iz 151. člena tega zakona, s katerim se ureja območje predlaganega pridobivalnega prostora. Tožnica se je na poziv odzvala in 29. 10. 2015 vložila vlogo, s katero je zaprosila za podaljšanje roka; toženka ji je s sklepom z dne 29. 10. 2015 ugodila in rok podaljšala za 30 dni. Tožnica je nato 26. 11. 2015 vlogo dopolnila z določenimi listinami, kot to izhaja iz dokumenta št. 0141-54/2005-DE/71, vendar ni priložila listin, ki so bile zahtevane v pozivu, prav tako pa tudi ni zaprosila za ponovno podaljšanje roka. Ker torej tožnica v roku, kot je to zahtevala toženka, ni dopolnila vloge, je slednjo toženka zavrgla na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP.

3. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila tožbo v upravnem sporu. Ugovarja, da je toženka pri njegovi izdaji bistveno kršila določbe postopka, ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi tožnica utemeljuje, da je zmotna ugotovitev, da v roku, kot je zahtevala toženka, vloge ni dopolnila. Pojasnjuje, da je že z vlogo z dne 27. 10. 2015, ki jo je toženka prejela 29. 10. 2015, dostavila obsežno dokumentacijo. Predložila je redni izpis iz sodnega registra za tožnico kot nosilko rudarske pravice, iz katerega je razvidno, kdo so njeni zakoniti zastopniki, s čimer je izpolnila zahtevo iz 1. alineje poziva. Vlogi je priložila zemljiškoknjižne izpiske za posamezne parcele - zemljišča, za katera je bilo predlagano podaljšanje rudarske pravice, s čimer je glede na podatke, s katerimi toženka že razpolaga, izpolnila zahtevo iz 2. alineje poziva. Priložila je tudi lokacijsko informacijo Urada za okolje in prostor Mestne občine Koper z dne 21. 8. 2015, v kateri so navedeni vsi relevantni podatki o prostorskem aktu v zvezi z namenom uporabe zadevnih parcel, in tako izpolnila zahtevo iz zadnje alineje poziva. V okviru s sklepom z dne 29. 10. 2015 podaljšanega roka je pri toženki 26. 11. 2015 vložila dopolnitev vloge s prilogami, predvsem rudarskim projektom, in tako zadostila zahtevi iz četrte alineje poziva. Glede zahteve iz tretje alineje poziva pa se je v 26. 11. 2015 vloženi vlogi izrecno sklicevala na potrdilo, iz katerega je razvidno, da je elaborat o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in virov naravnega kamna - flišnega peščenjaka v nahajališču A. po svojem pooblaščencu predala Komisiji za ugotavljanje zalog in virov mineralnih surovin, ki je enotna tudi za Ministrstvo za infrastrukturo oziroma toženko, ki je torej vedela, kje se nahaja zahtevani elaborat. Poleg izpodbijanega sklepa, poziva in sklepa z dne 29. 10. 2015 se v dokaz navedenega tožnica sklicuje na svoji vlogi, ki ju je toženka prejela 29. 10. 2015 in 26. 11. 2015, s prilogami ter izkaz o predložitvi elaborata. Sklepno tožnica izpostavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan šele 12. 12. 2016 in da bi jo tako v vsem tem času toženka lahko obvestila, če morebiti kaj ni dostavljeno oziroma ni popolno, kar pa dejansko niti ni bilo.

5. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino tožbe sodišče poudarja, da mora biti (tudi) sklep o zavrženju vloge obrazložen (228. člen ZUP). To pomeni, da mora biti v dejanskem in pravnem pogledu utemeljen tako, da je iz obrazložitve sklepa razvidno, kateri konkretni razlogi so upravni organ vodili do sprejema takšne odločitve.

8. Po določbah drugega odstavka 67. člena ZUP, v zvezi s prvim odstavkom tega člena, organ zavrže vlogo, če stranka po pozivu k odpravi pomanjkljivosti vloge le-teh v danem roku ne odpravi in zato vloga ostane nepopolna ali nerazumljiva ter je zato ni mogoče vsebinsko obravnavati. V skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUP mora biti namreč vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava; predvsem mora obsegati v nadaljevanju te določbe navedene sestavine; po drugem odstavku istega člena ZUP pa mora vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis. V tem smislu je, kot izhaja iz narave zadeve in spisov zadeve, relevanten Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1), ki pa ga toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla. Predvsem pa ni konkretno obrazložila, kdaj vse in kako je tožnica dopolnila vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice ter kateri predpisani zahtevi za vsebinsko obravnavanje vloge v postopku po presoji toženke ni bilo zadoščeno. Sodišče pri tem pripominja, da se pod (v izpodbijanem sklepu omenjeno) št. dokumenta 0141-54/2005-DE/71, iz katerega naj bi bilo razvidno, kako je tožnica vlogo dopolnila, v predloženem upravnem spisu zadeve nahaja zaprosilo toženke Mestni občini Koper za potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako ni razvidno, ali je toženka upoštevala tožničino dopolnitev z datumom 27. 10. 2015, ki jo je prejela 29. 10. 2015, in ne, zakaj tudi po dne 26. 11. 2015 vloženi dopolnitvi, ob izdaji izpodbijanega sklepa vloge ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

9. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala izdati nov upravni akt in pri tem upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za presojo procesne odločitve, pa tudi sicer je podlaga za takšno odločanje v obravnavanem primeru podana v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker je s tožbo uspela, je tožnica na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, ki jih je sodišče odmerilo v okviru določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu in tožničine zahteve. Tožnica je namreč kot uveljavljane stroške priglasila stroške za tožbo v višini 500 točk po Odvetniški tarifi, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 229,50 EUR in kar ji je sodišče tudi v celoti priznalo glede na to, da znesek ne presega višine, ki je v drugem odstavku 3. člena Pravilnika predvidena za primer, kot je obravnavani, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba. Navedeni znesek se, skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, glede na to, da je tožničina pooblaščenka zavezanka za plačilo DDV, poveča še za uveljavljani 22 % DDV, torej za 50,49 EUR. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške upravnega spora v višini 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

12. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).