Jedro

Nesporno je, da je kredit v CHF bil za tožnika ugodnejši, zaradi prejema višjega zneska kredita oziroma nižjih stroškov financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako prejeta pojasnila s strani toženkinih zaposlenih, si tožnika kot povprečna potrošnika, nista znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditnemu tveganju.

V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred letom 2022, pavšalno sklicevanje na aktivnosti društva Frank in odmevnost problematike v javnosti, kot tudi dejstvo, da sta v letu 2014 tožnika podaljšala ročnost kredita pa še ne pomeni, da sta se zavedala kako sta prizadeta v svoji pravni sferi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III., IV. in V. točka izreka) potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe in v II. točki izreka postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti plačanih od mesečnih anuitet kredita pred 1. 3. 2021, ustavilo. Ugotovilo je, da sta Kreditna pogodba 1 z dne 13. 1.2006 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa SV .../2006 z dne 24. 1. 2006, dodatek h kreditni pogodbi 1 z dne 28. 10. 2014 in dodatek 1 1 k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa SV .../2014 z dne 7. 11. 2014, nini (III. toka izreka). V IV. toki izreka je ugotovilo, da sta vknjiba hipoteke vpisana pod ID 1 za terjatev v vi1ini 29milijonov SIT, vpisana na podlagi izjave sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. 1lenu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) z dne 21. 1. 2006, SV .../2006 ter zaznamba spremembe pri hipoteki, vpisana pod ID pravice 2 z zaznambo spremembe roka zapadlosti terjatve iz kreditne pogodbe 1 1 (sedaj 2), tako da terjatev zapade v plailo 31. 1. 2036, na nepreminini X, stavba 1624, del stavbe 47 (ID znak: del stavbe X-1624-47), neveljavni in se izbri1eta. Odloitev o stro1kih je pridr1alo za poznej1o sodbo (V. toka izreka).

2.Toena stranka (v nadaljevanju toenka) vlaga pravoasno pritobo zoper delno sodbo (III., IV., in V. toka izreka) iz vseh pritobenih razlogov po prvem odstavku 338. 1lena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje ve kr1itev dolob pravdnega postopka, zmotnih pravnih in dejanskih ugotovitev naslovnega sodi1a. Sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, niso navedeni razlogi o odloilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. V pritobi obseno navaja, da je dajatveni tobeni zahtevek zastaral, meni, da sodna praksa SEU ni neposredno uporabljiva, kreditna pogodba ni nina ter graja retroaktivno in avtomatizirano uporabo pravnega standarda pojasnilne dolnosti ter nasprotuje zakljukom sodi1a prve stopnje glede neizpolnitve pojasnilne dolnosti, oitane slabovernosti toenke, obstoja neravnoteja in pravnih posledic domnevno neizpolnjene pojasnilne dolnosti. V posledici navedenega graja tudi odloitev glede stro1kov postopka. Sodi1u druge stopnje predlaga, da pritobi v celoti ugodi, in tobene zahtevke tonikov v celoti zavrne kot neutemeljene in jima naloi povrnitev pravdnih stro1kov, oz. podredno predlaga, da se sodba razveljavi in vrne zadevo v ponovno odloanje sodi1u prve stopnje.

3.Toei stranki (v nadaljevanju tonika) v odgovoru na pritobo zoper delno sodbo sogla1ata z razlogi sodi1a prve stopnje in predlagata zavrnitev pritobe ter zahtevata, da jima toenka povrne stro1ke pritobenega postopka.

4.Pritoba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. 1lenom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodi1e druge stopnje sodbo sodi1a prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritobenih razlogov, pri emer po uradni dolnosti pazi na bistvene kr1itve dolob pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodi1em prve stopnje), 12. in 14. toke drugega odstavka 339. 1lena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritobeni preizkus je pokazal, da sodi1e prve stopnje ni zagre1ilo niti pritobeno uveljavljenih, niti uradno upo1tevanih bistvenih kr1itev dolob pravdnega postopka ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Pritoba neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kr1itev dolob postopka iz 14. toke 339. 1lena ZPP, ki je podana, e ima odloba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, e je izrek odlobe nerazumljiv, e nasprotuje samemu sebi ali razlogom odlobe, ali e odloba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odloilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ta procesna kr1itev bi bila podana le v primeru, e bi bila obrazloeitev odlobe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odlobe ne bi bil mogo, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Pritoba pravzaprav ne podaja procesnih oitkov, ampak le nasprotuje dokazni oceni sodi1a prve stopnje ter s tem ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Dejanska podlaga:

Sodi1e prve stopnje je utemeljilo svojo odloitev na naslednjih ugotovitvah:

- tonica kot kreditojemalka ter tonik kot solidarni porok sta s toenko kot banko dne 13. 1. 2006 sklenila kreditno pogodbo, katere predmet je stanovanjski kredit z valutno klavzulo CHF z dobo vraanja v 240-mesenih obrokih. Znesek kredita je na dan odobritve zna1al 121.014,86EUR, prva mesena anuiteta je zna1ala 738,55 EUR, obrestna mera 6-meseni LIBOR in fiksni pribitek 3 % odstotke letno. Za zavarovane terjatve toenke iz kreditne pogodbe je bila ustanovljena in vknjiena hipoteka z zaznambo neposredne izvr1ljivosti. Dne 28. 10. 2014 sta stranki sklenili dodatek h kreditni pogodbi, s katerim sta se dogovorili za podalj1anje dobe odplaevanja kredita za 120mesecev s konnim rokom zapadlosti 31. 1. 2036. Zaradi krepitve CHF nasproti EUR je pri1lo do drastinega porasta njunih obveznosti. Zahtevata ugotovitev ninosti kreditne pogodbe ter vrailo preve plaanih obrokov,

- 1lo je za dolgorona potro1ni1ka stanovanjska kredita, vezana na tujo valuto 1vicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

- kreditni pogodbi sta bili enostransko v naprej pripravljeni, pri katerima na pogoje vraila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere tonika nista imela monosti vpliva,

- v asu sklepanja pogodbe toenka kot banka ni zagotovila natannih in obrazloenih pojasnil povezanih z valutnim tveganjem in monostjo tudi zelo velike spremembe teaja, ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je dala le splo1na pojasnila glede valutnega tveganja,

- tonika sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju.

Sodi1e prve stopnje je zakljuilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potro1ni1kega kredita na tujo valuto 1vicarski frank nepo1teni pogodbeni, ker toenka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolnosti glede valutnega tveganja, med strankami pa je bilo tudi podano znatno neravnoteje glede prevzemanja valutnega tveganja.

Materialnopravna podlaga:

Sodi1e prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago tobenemu zahtevku na ugotovitev ninosti uporabilo dolobila Zakona o potro1ni1kih kreditih (ZPotK), ZVPot in OZ, ki so veljala v asu sklepanja kreditne pogodbe, vse v duhu Direktive 93/13. Sodi1e prve stopnje se je pravilno oprlo na slovensko ureditev v 23. in 24. 1lenu ZVPot, kjer so opredeljeni elementi nepo1tenih pogojev in sankcija ninosti. Sodi1e prve stopnje pri tem ni uporabilo Direktive 93/13 neposredno, ampak skladno z naelom lojalne razlage upo1tevalo sodno prakso SEU. Odloitve SEU veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodi1a, ki odlojajo o vsebinsko podobnih primerih. Slovenska sodi1a so na razlago evropskega prava vezana z udinkom za nazaj, upo1tevoi pri tem vse okoli1ine primera. 1 Razlaga contra legem bi bila podana le, e bi sodi1e zavzelo razlago mimo zakonskega dolobila in za tak korak ne bi imelo podlage v uveljavljenih metodah razlage, kar ni bil primer v obravnavani zadevi.

Pri tem sodi1e druge stopnje pojasnjuje, da je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepo1tene pogodbene pogoje s kumulativno doloenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnoteja (1len 3(1) Direktive 93/13), pri emer se zahteva tudi jasnost pogojev (1len 5 Direktive 93/13). Sodi1e EU je nadalje pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi slovenska ureditev, ki z namenom strojega varstva potro1nikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnoteja, ampak za opredelitev pogoja kot nepo1tenega zado1a, da je izpolnjen le eden od njiju. 2

Sodi1e prve stopnje je pravilno upo1tevalo, da je varstvo potro1nikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potro1nik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima monosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko 1ele sodi1e z ustreznim varstvom pred nepo1tenimi pogoji vzpostavi ravnoteje med strankama, 3 s tem pa udinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upo1teva 1ir1i pravni poloaj potro1nika). 4

Kar zadeva uveljavitev nove sodne prakse je VSRS pojasnilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodi1a vezana v okviru lojalne razlage, in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potro1ni1kega prava. 5 Sprememba sodne prakse najvi1jega sodi1a je povzročila, da so sodne odlobe, ki sledijo pretekli sodni praksi, materialnopravno napane, zato je sklicevanje toenke na preteklo sodno prakso namesto na stali1a, zavzeta najprej v VSRS sodbi II Ips 8/2022, za obravnavano zadevo brez pomena. 6

Toenka neutemeljeno graja povratno uporabo pravnega akta, ki je podana le, e se ta uporabi za razmerja, ki so nastala, preden je nastal pravni akt oziroma preden bi bil javno objavljen, naelo vestnosti in po1tenja pa je bilo uveljavljeno e v asu sklepanja obravnavane kreditne pogodbe. Razlaga je vedno podana za nazaj po zaetku veljavnosti posameznega predpisa.
0eprav toenka navaja razlog prepovedi povratne veljave predpisov, pravzaprav vsebinsko nasprotuje postroenemu standardu pojasnilne dolnosti, ko pojasnjuje, da ga banke v asu sklepanja kreditnih pogodb niso mogle izpolniti z informacijami o nepredvidljivem povi1anju teaja valut. Pri izpolnitvi pojasnilne dolnosti je 1lo za strokovno vpra1anje, na katerega je banka morala znati odgovoriti e tedaj. 7 Zato ni mono pritrditi toenkini tezi o prepovedanem retroaktivnem 1irjenju pravnega standarda, o emer je e zavzelo stali1e VSRS v zadevi II Ips 35/2025.

Novej1a sodna praksa VSRS uveljavlja postroen standard pojasnilne dolnosti tako, da ne zadostuje, da je potro1nik obve1čen le o monih zvi1anjih ali znieanjih vrednosti tuje valute, temve tudi o ostalih okoli1cinah, za katere je toenka kot banka vedela oziroma jih je bila dolna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolna sporoditi toniku. To pa zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potro1nik prejema dohodke, ter posledino vpliv tako oteenega pogodbenega bremena na njegovo ivljenje ter zmonost, da ga sploh prenese. 8

Presoja nepo1tenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi

Glede pojasnilne dolnosti

Sodi1e druge stopnje sogla1a z razlogi sodi1a prve stopnje, da pojasnilna dolnost v obravnavani zadevi s strani toenke kot banke ni bila ustrezno opravljena (etrti odstavek 22. 1lena ZVPot), zaradi esar sta tonika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem poloaju in nista mogla sprejeti poudene odlobitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto 1vicarski frank.

Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodi1e prve stopnje pravilno upo1tevalo razlago SEU, da ne zado1a le formalna oziroma slovnina jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potro1nik ne le seznanjen z monostjo zvi1anja ali znieanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temve tudi zmoen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finanne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nana1a zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, dolodenim z drugimi pogoji o izplailu posojila. 9 Navedena dolnost banke je vezana na standard povprednega potro1nika. 10

Sodi1e druge stopnje v zvezi z navedenim ugotavlja, da je sodi1e prve stopnje obseno obrazloilo, zakaj ni bila izpolnjena pojasnila dolnost toenke (41. do 46. toke obrazloitve izpodbijane sodbe).

Toženka grajo dejanskih ugotovitev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti črpa iz zmotnega materialnega izhodišča, da tožnikoma ni bilo treba predstaviti možnosti izrazito slabega scenarija apreciacije CHF. Toženka nepravilno povezuje vsebino pojasnilne dolžnosti z nemožnostjo banke o natančnem napovedovanju prihodnjega gibanja tečaja tuje valute in dogodkov, ki na gibanje vplivajo. Banka kot strokovnjak je morala opozoriti na možne posledice prevzetega neomejenega tveganja s tem, da je opozorila na možnost izrazito slabega scenarija, četudi ga konkretno in natančno ni bila dolžna napovedati. Taki vsebini dolžne skrbnosti pa je toženka nasprotovala in vztrajala, da zadošča splošno pojasnilo o prevzemu valutnega tveganja. Pritožbeno niti ni sporno, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena na način in v obsegu, kot sta ga določala VSRS in SEU. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, posledično pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

V obravnavani zadevi tudi ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na tako gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Relevantna stališča za obravnavano zadevo pa izhajajo še iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem.

Nesporno je, da je kredit v CHF bil za tožnika ugodnejši, zaradi prejema višjega zneska kredita oziroma nižjih stroškov financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako prejeta pojasnila s strani toženkinih zaposlenih, si tožnika kot povprečna potrošnika, nista znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditnemu tveganju.

Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na kršitev načela vestnosti in poštenja v zvezi z neomejenim valutnim tveganjem v povezavi z neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo, v tej zvezi pa tudi na neravnotežje položajev strank glede navedenega pogodbenega bremena (1. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.

Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke kot strokovnjaka potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošteni pogodbeni pogoj.

Ker se tožnika nista mogla zavedati dejanskega obsega tveganja, ki sta mu bila izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, sploh nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

Toženka sicer izpostavlja konkretne ekonomske učinke, ki jih je imela obravnavana kreditna pogodba v obdobju odplačevanja in se pri tem sklicuje na VSM sklep I Cp 928/2024 in sorodno sodno prakso, ki pa ni prevladujoča. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na ustaljeno sodno prakso USRS, SEU in VSRS, da se nepoštenost pogodbenega pogoja presoja v času sklenitve pogodbe, upoštevalo, da ekonomski vidik realizacije obravnavanega pogoja o neomejeni vezanosti na tujo valuto ni nujen pogoj nepoštenosti.

V skladu z obrazloženo novo ustaljeno sodno prakso VSRS zadošča že informacijsko neizravnan položaj glede takega pogodbenega določila v povezavi z obsegom pogodbeno naloženega bremena neomejenosti valutnega tveganja, ki je morda lahko ostalo v določeni meri nerealizirano. Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

Glede na obrazloženo je nerelevantno koliko obrokov oziroma kako visok kredit sta dejansko plačala tožnika. Kavzalno-posledična vez med uresničenimi valutnimi tveganji in kršitvijo pojasnilne dolžnosti je časovno vezana na sklenitev pogodbe ter obsega potrošnikov pravni položaj, ki nastane zaradi neinformiranega prevzema nesorazmernega tveganja že ob sklenitvi pogodbe.

V konkretnem primeru je, kot navaja pritožba, tožnikoma bila dana realna možnost konverzije (kot omejitev nadaljnjega valutnega tveganja). Vrhovno sodišče se je vprašanja glede pogodbene možnosti konverzije vsebinsko dotaknilo že v zadevi II Ips 37/2023 z 20. 3. 2024, v kateri je ob sklicevanju na prakso SEU pojasnilo, da ponudnik pomanjkljivih odločilnih informacij potrošniku ne more nadomestiti (torej sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe. Nadalje je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 39/2024 z 19. 2. 2025 pojasnilo vpliv vključitve pogodbene možnosti konverzije v pogodbo o najemu kredita v švicarskih frankih (ravnanje toženke ob sklenitvi pogodbe) na veljavnost pogodbe. Pri tem je zapisalo, da le če ponudnik potrošniku izpolni kriterij preglednosti pogodbenega pogoja, lahko vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravica in obveznostih strank. V zadevi II Ips 36/2025 z dne 3. 9. 2025 pa je pojasnilo, da dejstvo ponujene konverzije samo po sebi ne odpravlja neuravnoteženost potrošnikovega pogodbenega položaja in tudi ne zadostuje za sklep o toženkini dobri veri. Prav tako vključitve konverzije na obseg in kvaliteto pojasnilne dolžnosti o valutnem tveganju ne vpliva. Glede na dejanske ugotovitve, da toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, tudi vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more imeti vpliva na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Tožnika brez ustreznih pojasnil v konkretni zadevi nista bila v položaju, da bi razumela obseg in resnost prevzetega valutnega tveganja, kar je samo po sebi odvrnilo njuno pozornost od iskanja načinov za izhod iz prevzetega valutnega tveganja, zato možnost konverzije, ki jo je ponudila toženka, v konkretnem primeru na veljavnost pogodbe ne vpliva, saj ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto. Možnost konverzija bi sicer lahko omogočila učinkovito varstvo pred ničnostjo pogodbe, v kolikor bi slednja bila odvisna od enostranskega upravičenja tožnikov po tečaju na dan sklenitve pogodbe, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo.

Sankcija ničnosti pogodbe

Slovenski zakonodajalec je za nepošteni pogoj določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto ključno, osrednjo sestavino pogodbe, zato ima tak ničen pogoj vselej za posledico ničnost celotne pogodbe.

Sicer pa je bilo ugotovljeno, da toženka ni ravnala dobroverno ter v skladu z načelom vestnosti in poštenja kot enim izmed temeljnih načel civilnega prava, takšno ravnanje je v nasprotju tako s prisilnimi predpisi kot z moralnimi načeli. Poleg tega izrek ničnosti celotne kreditne pogodbe zasleduje pomemben javni interes učinkovitega varstva potrošnikov ter odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je eden od osrednjih ciljev Direktive 93/13. Takšna sankcija je nazadnje skladna tudi z nacionalnim pravnim redom, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe tudi v predmetni zadevi, pravilna. Odstranitev in zamenjava valute bi nenazadnje v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja. Posegla bi v njegovo bistvo.

Ker je podana ničnost celotne kreditne pogodbe in s tem tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige, saj je zaradi ničnosti zavezovalnega posla postalo neveljavno zemljiškoknjižno dovolilo (2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1).

O vprašanju zastaranja

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe.

Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Iz zadeve VSRS Sodba II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 izhaja, da se s sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe.

V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred letom 2022, pavšalno sklicevanje na aktivnosti društva Frank in odmevnost problematike v javnosti, kot tudi dejstvo, da sta v letu 2014 tožnika podaljšala ročnost kredita pa še ne pomeni, da sta se zavedala kako sta prizadeta v svoji pravni sferi. Nasprotno, tožnika sta izpovedala, da sta se za podaljšanje odplačilne dobe kredita odločila zaradi povečanja obroka in ker kredita več nista zmogla odplačevati. Zgolj dejstvo zavedanja, da je kredit zanju postal preveč obremenjujoč pa še ne pomeni, da sta se zavedala, da je s pogodbo, ki jo je pripravila banka, ki vendarle deluje tudi v javnem interesu in nad zakonitostjo katere bdi Banka Slovenije, nekaj tako narobe, pri tem pa jima bančni uslužbenci tudi niso potrdili, da je pogodba nična. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2024 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ ni potekel in je z vložitvijo tožbe nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločitev.

-------------------------------

1.1 VSRS sodba II Ips 8/2022.

2.2 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor. Glej: VSM Sodba in sklep I Cp 617/2024 z dne 14. 1. 2025.

3.3 SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

4.4 USRS odločba Up-14/21, 26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve.

5.5 VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

6.6 VSRS sklep II Ips 72/2023, 13. točka obrazložitve.

7.7 VSRS sodba II Ips 24/2025.

8.8 VSRS sodba II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve. Potrditev postroženega standarda kot nove ustaljene sodne prakse izhaja tudi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 56/2023 in še posebej VSRS sklep II Ips 72/2023, v katerem je povzeta vsa dotedanja sodna praksa.

9.9 SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

10.10 VSRS sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

11.11 VS RS sodba II Ips 8/2022.

12.12 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

13.13 VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

14.14 VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

15.15 SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve.

16.16 VS RS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

17.17 VSRS sodbo II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025.