Jedro

Ker pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejen, to je proizvodni delavec – varilec II, in je za to delo zmožen brez omejitev, invalidnost ni podana, zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 6. 12. 2010, št. ... z dne 29. 4. 2010 in št. ... z dne 19. 3. 2010 ter se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine oziroma podredno v III. kategorijo invalidnosti kot je bilo odločeno z odločbo št. ... z dne 29. 4. 2010. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita in da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke kot je predlagal. Izvedbo tega dokaza pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tožnik ima namreč hude zdravstvene težave, ki trajajo že več let. Zaradi navedenega je nezmožen za delo osem ur dnevno na delovnem mestu pri družbi A. d.d.. Delo, ki ga opravlja je težko fizično delo v proizvodnji, v zaprtih prostorih, na tekočem traku, ob prisili delovnega tempa. Zaradi zelo hudih zdravstvenih težav, ki so različne in zelo intenzivne, ni zmožen za nobeno delo in izpolnjuje pogoje za razvrstitev v III. ali I. kategorijo invalidnosti ter s tem pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na drugi odstavek citirane določbe se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (prva alinea) ter v III. kategorijo, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Nobenega od navedenih stanj pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podanega. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je osebni zdravnik pri tožniku v predlogu za uveljavitev pravic navedel, da gre pri tožniku za motnje vestibularne funkcije, prisotna je zaznavna naglušnost obojestransko in rozacea – neopredeljena. Ker je menil, da gre pri tožniku za omejeno delovno zmožnost, je predlagal omejitve v smeri gibalnega sistema.

V postopku pred tožencem je invalidska komisija prve stopnje pri prvem obravnavanju dne 17. 3. 2010 menila, da pri tožniku ne gre za omejeno delazmožnost. Pri drugem obravnavanju dne 21. 4. 2010 pa je bila mnenja, da so pri tožniku potrebne omejitve pri delu in sicer, da ne dela v ropotu, ki presega 80 dBa. V pritožbenem postopku, ki se je začel v zvezi s pritožbo tožnikovega delodajalca, je bila enakega mnenja kot invalidska komisija prve stopnje pri prvem obravnavanju, tudi invalidska komisija druge stopnje dne 21. 10. 2010. Menila je, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejen, to je proizvodni delavec – varilec II in da je za to delo zmožen brez omejitev.

Takšno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in zaključilo, da pri tožniku ni podano stanje, da ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega in pridobitnega dela in tudi omejitve pri delu niso potrebne v smislu III. kategorije invalidnosti. Ugotovilo je, da se pri tožniku vodilne zdravstvene težave nanašajo na sluh in ravnotežje. Ob zadnjem obisku 12. 11. 2009 je sicer zdravnik specialist predlagal omejitve dela na višini in na delovnem mestu, kjer so potrebne hitre spremembe položaja. Vendar pa, kot je izpovedal tudi sam tožnik, svoje delo opravlja pri tleh in ne na višini, delo varjenje pa tudi ne zahteva hitrih sprememb. To pa pomeni, da tožnik ne dela pod takimi pogoji, da bi bile takšne omejitve, kot jih je predlagal specialist, potrebne. Da je tožnik zmožen za svoje delo, je že pred tem menil specialist medicine dela, prometa in športa in tudi ugotovitve specialista ORL niso takšne, da bi pri tožniku opravičevale omejitve pri delu. Specialist ORL je v zadnjem izvidu omenil, da sta labirinta simetrično vzdražljiva in da v ADG-ju ni takšnih sprememb, ki bi opravičevale omejitve. Zaščitna sredstva pri delu v hrupu so v vsakem primeru potrebna oziroma obvezna ter sestavni del zaščite sluha zaradi odvrnitev nastanka zdravstvenih težav ali njenega poslabšanja.

Sodišče prve stopnje na podlagi takšnega stanja, ko ni odstopanj niti v enem od podanih mnenj specialistov oziroma gre celo za mnenje, ki je popolno skladno z medicinsko dokumentacijo, utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem. Izvedenski organ toženca in sodišče prve stopnje so na podlagi dokumentacije ugotovili, da ima tožnik zdravstvene težave sluha in ravnotežja, da pa te težave niso take, da bi ga trajno omejevale pri njegovem delu in tudi ne gre za tako hude in intenzivne zdravstvene težave, da ne bi bil zmožen za delo osem ur dnevno, kot navaja pritožba. Pritožba pa tudi brez podlage navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje protispisni. Pri tem pa ne navede, kateri zaključki so protispisni.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.