Jedro

Ker je toženka solastnica nepremičnine, v breme katere je bila ustanovljena služnost v javnem interesu, in ker tožnica ni dokazala obstoja drugačnega dogovora med solastniki glede izplačila odškodnine za škodo zaradi služnosti, ni utemeljena tožbena teza, da pogodba o ustanovitvi javne služnosti nima podlage in da je bila zato toženka z izplačilom odškodnine neupravičeno obogatena.

Glede na to, da solastniki izvršujejo solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari , so – v odsotnosti drugačnega dogovora med solastniki – do odškodnine zaradi ustanovitve javne služnosti upravičeni vsi solastniki stvari, le da v razmerju s svojim solastninskim deležem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) zavrglo tožbo za ugotovitev, da ne obstoji dejanska in pravna podlaga za izplačilo odškodnine v višini 12.744,14 EUR toženki in da je toženka neupravičeno pridobila korist od tožnika, (2) zavrnilo zahtevek za plačilo 12.744,14 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in (3) tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik je zoper celotno odločbo vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da del nepremičnine parc. št. 19 k. o. X, ki je v naravi pripadel toženki, ni obremenjen s služnostjo. S sodno poravnavo so se namreč solastniki dogovorili, da solastne nepremičnine ne bodo uporabljali skupaj, ampak da bo vsak od njih uporabljal določen del izključno zase. S tem so dejansko izvedli fizično delitev solastne nepremičnine, čeprav ta še ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Toženka, ki je bila udeleženka poravnave, se je navedenega zavedala. Ker daljnovod ne poteka prek njenega zemljišča, ni upravičena do odškodnine. Zato je bilo njeno izplačilo izvedeno brez pravne podlage. Morebitna tožnikova pomanjkljiva skrbnost ni ovira, da zahteva vrnitev danega (sodbe VS RS III Ips 84/2007, III Ips 137/2008 in VIII Ips 267/2010). Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik izrecno izpodbija celotno odločitev, vendar glede odločitve o zavrženju dela tožbe ni navedel razlogov. Ker po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava niso podane, je v tem delu pritožba neutemeljena.

6. Neutemeljeni so tudi očitki zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je toženka solastnica nepremičnine parc. št. 19 k. o. X. do 1/3, - da sta pravdni stranki na podlagi tožnikove ponudbe sklenili pogodbo o služnosti daljnovoda ter dostopne poti, ki teče po parc. št. 19 k.o. X., - da je tožnik na podlagi te pogodbe toženki plačal 12.744,14 EUR, - da ne glede na sklenjeno sodno poravnavo pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani N 435/92 z dne 17. 7. 1992 razdružitev solastnine ni bila izvedena v zemljiški knjigi in da vsi trije solastniki uporabljajo celotno nepremičnino, - da med solastniki že več kot dvajset let obstaja dogovor, da se nepremičnina daje v najem vrtičkarjem, da si ekonomsko korist delijo na tri dele in da za nepremičnino tudi vsi trije plačujejo davek.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da toženka ni bila neupravičeno obogatena že iz razloga, ker je solastnica nepremičnine, prek katere teče dostopna pot do stojišča za čas gradnje daljnovoda in kasnejših vzdrževalnih del na njem, je pravilno. V pravdi ni bilo sporno, da je bila odškodnina izplačana kot nadomestilo za obstoj služnosti v javno korist. Po osmem odstavku 110. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) pripada odškodnina (v višini zmanjšane vrednosti nepremičnine ali dejanske škode in izgubljenega dobička) lastniku nepremičnine, v breme katere je ustanovljena služnost. Glede na to, da solastniki izvršujejo solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (prim. prvi odstavek 65. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ in nasl.), so – v odsotnosti drugačnega dogovora med solastniki – do odškodnine upravičeni vsi solastniki stvari, le da v razmerju s svojim solastninskim deležem. Zapis v sodni poravnavi, na katerega se sklicuje pritožba (1), ne predstavlja dogovora o razdružitvi solastnine – in še toliko manj dogovora solastnikov, da se odškodnina izplača le nekaterim solastnikom. Nenazadnje pa iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da nepremičnino uporabljajo skupaj, tj. da jo oddajajo v najem in si pridobljeno korist delijo po enakih delih. Tožbena trditev, da je pogodba brez podlage in da je bila zato toženka z izplačilom odškodnine neupravičeno obogatena, je že iz navedenih razlogov neutemeljena.

8. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o pritožbi.

(1) Relevantni del sodne poravnave, sklenjene med udeleženci nepravdnega postopka za razdružitev solastnine, med katerimi so bili tudi solastniki nepremičnine parc. št. 19 k.o. Y oziroma njihovi pravni predniki, se glasi: "Nepremičnine vl. št. 185 k.o. X, kjer je vpisana parc. št. 19 – njiva 19.237 m2, …, vse solast …, se razdružijo tako, da prejmejo: B.J. v izključno last … in v solast do 1/3 parc. št. 19 – njiva 19.237 m2 (prvi del tega zemljišča od Y) …, J:B. v izključno last …, v solast do 1/3 parc. št. 19 – njiva 19.237 m2 (drugi del od Y), …, T:J. in P.V. v solast …., v solast vsaka do 1/6 parc. št. 19 – njiva 19.237 m2 (tretji del od Y), …"