Jedro

Tožena stranka je tožničino invalidnost v predsodnem postopku ocenjevala glede na delovno mesto, na katerega je bila nazadnje razporejena, to je pomočnik inštruktorja, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del in ni upoštevalo, da dela, ki se opravljajo v okviru javnih del, ni mogoče opredeliti kot svoj poklic, kot ga definira 60. člen ZPIZ-1. Pri tožnici gre za izgubo delovne zmožnosti za svoj poklic. Upoštevajoč opis del tožnica ni sposobna opravljati svojega poklica medicinskega tehnika oziroma vnašalca podatkov v računalnik, je pa zmožna opravljati dela na drugih delovnih mestih z omejitvami. Zato je utemeljen tožničin zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto. V skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1 se tožnici prizna pravica do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 25. 11. 2009 in opr. št. ... z dne 28. 7. 2009 se odpravita.

2. Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 24. 6. 2009 dalje zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažja dela brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez hitrih ponavljajočih se gibov rok in kjer ni mraza, vlaga in/ali vibracij ter brez dela v kritičnem ropotu, v polnem delovnem času, od 24. 6. 2009 dalje.

3. Tožnici se od 24. 6. 2009 dalje prizna pravica do nadomestila za invalidnost. 4. O višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči toženka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

5. Tožnica se je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje.

6. Toženka je dolžna poravnati stroške postopka tožnici v višini 498,54 EUR v roku 8 dni in jih plačati na račun Delovnega sodišča v Celju, TRR št.:..., zveza: ....“ Toženka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 276,20 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, TRR, št.: ..., zveza:... roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 25. 11. 2009 in z dne 28. 7. 2009, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 24. 6. 2009 dalje zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo v okviru svojega poklica, kjer ni hitrih ponavljajočih se gibov rok, kjer ni potrebna groba moč rok in kjer ni mraza, vlage in/ali vibracij, zmožna je opravljati lažja fizična dela, kjer ni dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg ter dela brez dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice in brez dela v kritičnem ropotu, da ima pravico do nadomestila za invalidnost od prvega dne po nastanku invalidnosti, to je od 24. 6. 2009 dalje, s tem, da toženka odloči o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost in ji prizna od odmerjenega nadomestila zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska nadomestila v plačilo dalje do plačila. Glede stroškov postopka je sodišče sklenilo, da se ti krijejo iz državnega proračuna. Sodišče je kot poklic tožnice štelo vnašalko podatkov v računalnik pri podjetju A., to je delo, ki ga je tožnica najdalj opravljala. Sledilo je izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca ortopeda, ki je menil, da je tožnica z ortopedskega vidika še nadalje zmožna opravljati delo „vnašalke podatkov v računalnik“ v polnem delovnem času in brez omejitev, zato pri tožnici ni podane invalidnosti. Mnenju sodne izvedenke s področja medicine dela, prometa in športa, ki je menila, da pri tožnici obstaja zmanjšana delovna zmožnost za manj kot 50 % sodišče ni sledilo zaradi tega, ker je ocena izvedenke, da tožnica ni več zmožna opravljati dela, kjer ni hitrih ponavljajočih se gibov rok, v neskladju z izvidi ostalih zdravnikov specialistov medicine dela, prometa in športa in tudi ugotovitvami in ocenami sodnega izvedenca ortopeda in je tako še vedno sposobna opravljati delo vnašalke podatkov v računalnik brez omejitev, zato pri njej ni podana nobena stopnja invalidnosti.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da gre za sodbo presenečenja glede na izvedeni dokazni postopek in vsebino pridobljenih izvedenskih mnenj. Pritožba obširno povzema celotni postopek v okviru ponovnega sojenja pred sodiščem prve stopnje ter ponovi razloge nestrinjanja z izvedenskim mnenjem izvedenca ortopeda in njegovimi dopolnilnimi mnenji, ki se lahko strnejo v to, da tožnica z večkratnim recidivom karpalnega kanala, nevrogenimi okvarama zgornjih okončnin, revmatološkimi spremembami prstov (zadebeljeni členki ter otekli prsti in zapestja), težavami vratne in ledvene hrbtenice, težave s koleni in sluhom, ob slabši moči desne roke, ne more opravljati del vnašalca podatkov ter v prisilni drži sedeti 8 ur in vnašati podatke v računalnik. Pritožba trdi, da bi bilo potrebno tožnico obravnavati tudi z vidika njenega poklica medicinske sestre, ki ga je krajši čas opravljala in je zanj objektivno sposobna. Del medicinske sestre ni zmožna opravljati brez omejitev, se pa ta dela še danes izvajajo pretežno tako, kot so se takrat, ko jih je opravljala tožnica. Delo „vnašalec podatkov v računalnik“ več ne obstaja. Pri delu tožnice je šlo takrat za delo „luknjačice“, ko je vnašala podatke v računalnik kot delovni stroj. Izvedenka medicine dela, prometa in športa je menila, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni podana izguba delovne zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 % in je v okviru svojega poklica zmožna za dela s stvarnimi omejitvami ter pri tem jasno navedla, da so tožničin problem bolečine v rokah, zlasti v zapestjih in otekanje prstov rok. Objektivna podlaga za težave je stanje po dvakratni operaciji sindroma karpalnega kanala na desnem zapestju in enkrat na levem, deformacija hrbtenice, začetne artritične spremembe prstov rok, dokazana pa je tudi okvara sluha. Sodišče je angažiralo izvedenko medicine dela, prometa in športa zato, ker zadeve ni moglo zaključiti z izvedencem ortopedom. Dodatne ugotovitve izvedenke, ki jih izvedenec ortoped ni mogel podati in je soglašal s tem, da se zdravstvene težave presodijo tudi s področja medicine dela, pa s strani strank niso bile prerekane, temveč jih je toženka celo izrecno potrdila preko svojih strokovnih organov, ko je navedla, da je mogoče podpreti mnenje sodne izvedenke, da tožnica glede na zdravstvene okvare ni zmožna opravljati poklica zdravstveni tehnik za katerega je strokovno usposobljena in tudi ni zmožna opravljati dela „vnašalka podatkov v računalnik“. V skladu z določilom 214. člena ZPP bi sodišče moralo takšna neprerekana dejstva sprejeti. Sodišče ne more dodatnih ugotovitev izvedenke medicine dela, ki jih izvedenec ortoped ni mogel podati, negirati, če je bila angažirana ravno zato, ker je sodišče še rabilo določena stališča. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, nima razlogov oziroma so ti nejasni ter sami s sabo v nasprotju in je tako podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v obrazložitvi sodbe navede, da je ocena sodne izvedenke o zmanjšani delovni zmožnosti za manj kot 50 % zaradi tega, ker delavka ni zmožna za dela, ker gre za hitro ponavljajoče se gibe rok, zmotna. Ne zdrži, da je mnenje izvedenke v nasprotju z mnenjem ortopeda in medicine dela, sodišče samo pa se je spustilo pri odločanju na področje dela, glede katerega nima znanja. Izvedenka je pri tožnici ugotovila še več drugih omejitev za svoj poklic, glede katerih pa se sodišče ne opredeli in sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Podobne omejitve kot izvedenka je ugotavljala medicina dela že v fazi poklicne rehabilitacije, sodišče se tudi ni opredelilo do preostale dela zmožnosti tožnice glede poklica medicinske sestre. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. V skladu s 340. členom ZPP je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma, če ga ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni štelo kot tožničin poklic tudi poklic medicinske sestre, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju in ko ni pravilno upoštevalo izvedenskega mnenja sodne izvedenke s področja medicine dela, prometa in športa.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko naj bi opustilo materialno procesno vodstvo zagrešilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, po kateri predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče je materialno procesno vodstvo dolžno opraviti, če so strankine trditve o pomembnih dejstvih ali dokazni predlogi pomanjkljivi. V predmetni zadevi tega ne moremo trditi, saj strankine trditve o pomembnih dejstvih, niti dokazni predlogi v zvezi s tem niso bili pomanjkljivi.

Prav tako pritožba neutemeljeno meni, da zato, ker iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, katere listine je sodišče prebralo kot dokaz, sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, s tem pa naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, prebralo in dokazno ocenilo vse listine v sodnem in upravnem spisu, vključno z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke specialistke nevropsihiatrinje mag. B.B. z dne 12. 7. 2012 in dopolnitev le-tega z dne 24. 8. 2012, zaslišalo tožnico, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda docenta dr. C.C. z dne 28. 6. 2013, 11. 10. 2013 in 27. 10. 2013 ter izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa mag. D.D. z dne 21. 1. 2014 in dopolnitve le-tega z dne 27. 2. 2014, 2. 4. 2014 in 27. 5. 2014 (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

V tem socialnem sporu tožnica na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 28. 7. 2009 in uveljavlja, da je pri njej podana invalidnost, na podlagi katere ji je potrebno priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Toženec je namreč na podlagi skladnih izvedenskih mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje z dne 24. 6. 2009 in z dne 7. 10. 2009, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bila razporejena, to je pomočnik delovnega inštruktorja - javno delo, zato pri njej ni invalidnosti, zavrnil njeno zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Po prvem odstavku 60. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče opraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka citiranega člena je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je skladno z drugo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost III. kategorije podana, če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Tožena stranka je tožničino invalidnost v predsodnem postopku ocenjevala glede na delovno mesto, na katerega je bila nazadnje razporejena, to je pomočnik inštruktorja, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče že v svojem sklepu opr. št. Psp 16/2013 z dne 28. 2. 2013 jasno izrazilo stališče, da dela, ki se opravljajo v okviru javnih del ni mogoče opredeliti kot svoj poklic (tako tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 210/2010 z dne 7. 2. 2012).

V citirani odločitvi pritožbenega sodišča so bili dani sodišču prve stopnje obširni napotki glede ponovnega sojenja, ki jih je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju deloma upoštevalo.

Glede tožničinega svojega poklica je sodišče prve stopnje tožničino invalidnost v prvem postopku ugotavljajo glede na poklic medicinske sestre, vendar pri tem ni posebej ugotavljalo, kaj je tožničin svoj poklic, kot ga definira 60. člen ZPIZ-1, in glede na katerega se ocenjuje invalidnost. Pod svoj poklic se po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 namreč šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevi telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica, ki je sicer po izobrazbi zdravstveni tehnik, je na glavnih obravnavah zatrjevala, da kot medicinska sestra ni delala že več kot 10 let. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je tožnica najprej nekaj let delala kot medicinska sestra, nato pa vse do leta 1997, ko je postala brezposelna opravljala administrativna dela. Glede na izpoved tožnice in ugotovitve sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa (zapisi iz delovne knjižice tožnice) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica pretežni čas svoje delovne dobe in sicer 5 let, 9 mesecev in 20 dni delala kot „vnašalka podatkov v računalnik“ pri podjetju A..

Upravičene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z invalidnostjo tožnice in v zvezi z definicijo poklica iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pri tožnici moralo ugotavljati delazmožnost tožnice tako na delih vnašalke podatkov, kakor na delih medicinske sestre, saj je potrebno pri opredelitvi poklica poleg delovnega mesta, na katerega je zavarovanec razporejen, upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnosti, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo - torej v tem primeru je tožničina strokovna izobrazba medicinski tehnik, kakor njeno dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, torej tudi dela vnašalke podatkov v računalnik.

Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja ortopeda z dne 28. 8. 2013 izhaja, da je zaradi objektivnosti postopka predlagal, da se pridobi opis delovnega mesta „vnašalec podatkov v računalnik“, predvsem glede zahtevane spretnosti prstov rok, pa tudi pritegnitev izvedenca kirurga plastika v pravdni postopek. Navedeno stališče je ponovil tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dnem 27. 10. 2013, kjer je dodal še, da se naj zaradi popolne ugotovitve relevantnega dejanskega stanja ugotovijo strokovni ter zdravstveni pogoji za zasedbo delovnih mest tožnice, kar pa je v domeni medicine dela. Temu je sledilo sodišče prve stopnje v svojem sklepu z dne 3. 12. 2013, ko je postavilo sodno izvedenko medicine dela, prometa in športa z nalogom, da poda mnenje o tožničini delovni zmožnosti, ob upoštevanju poklica tožnice in zahtev delovnih mest medicinski tehnik in vnašalka podatkov v računalnik.

Iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela kot pomembne okvare zdravstvenega stanja tožnice, ki odločilno vplivajo na njeno delazmožnost izhajajo: utesnitvena nevropatija medialnega živca v desnem karpalnem kanalu in začetna utesnitev tudi v levem, kar izhaja iz elektromiografske (EMG) preiskave rok, kar je zabeležil nevrolog 26. 3. 1997. Tožnica je bila nadalje pregledana pri ortopedu dr. C.C. 29. 6. 1999 zaradi bolečin v vratu in križu z izžarevanjem v desno zgornjo okončino. V kliničnem statusu je takrat ortoped (dr. C.C., specialist ortoped je bil tudi predsednik senata invalidske komisije prve stopnje leta 2005, s strani sodišča prve stopnje pa v tej zadevi postavljen tudi za sodnega izvedenca) opisal nekoliko zavrta in boleča odklona vratne hrbtenice v skrajni legi, rentgen je pokazal začetne degenerativne spremembe med C7 in TH1, vidna je bila vsaj 15 stopinjska desna torakolumbalna skolioza. 1. 4. 2004 je EMG pokazal bistveno izboljšanje parametrov za desni medialni živec, levo pa lažjo parcialno lezijo medialnega živca v karpalnem kanalu. 1. 9. 2008 je internistu tožnica opisala, da ji močno zatekajo prsti rok, da ima hujše bolečine na področju hrbtenice, navajala je utrujenost in otrdelost preden vstane, internist je opisal bolečine v ramah pri rotaciji, otečeni zapestji, otečene in zadebeljene sklepe prstov rok. 24. 9. 2008 je rentgen prsne hrbtenice pokazal sinistro - dekstrokonveksno skoliozo, začeten kifotični potek prsnih vretenc, v lateralnem levem delu zožena medvretenčna prostora od TH11-L1. Na obeh zapestjih so bile vidne artritrične spremembe med zapestnimi koščicami in bazo I dlančne kosti ter začetne artritične spremembe na malih sklepov prstov obeh rok. Avdiogram je leta 2005 pokazal desno kombinirano naglušnost z izgubo po kostni poti v govornem območju od 70 do 65 decibelov (težka stopnja), levo zaznal izgubo sluha od 25 do 20 decibelov (lažja stopnja). V letu 2013 se je povečala leva zaznava izguba sluha na 55 decibelov (srednja stopnja).

Izvedenka je navedla opis delovnih mest za dela „vnašalka podatkov v računalnik“ in za dela medicinski tehnik, zdravstveni tehnik, višja medicinska sestra. Pri opisu delovnega mesta vnašalec podatkov v računalnik je predpostavljala, da so bile pri delu glavne obremenitve prisilne drže vratne hrbtenice ter ponavljajoči gibi zapestij in prstov rok. Pri delu medicinski tehnik je v ospredju delo z rokami, delo s prsti in prisilni položaji tako vratne kot ledvene hrbtenice, pri delih zdravstvenega tehnika in višje medicinske sestre, ki ga je tožnica opravljala v domu E.E. v F. pa so opisana tveganja oziroma obremenitve med drugim navor ledveno - križne hrbtenice, nadalje gre za fizično naporno delo pri dvigovanju in premeščanju stanovalcev, pretežno stoječe delo, delo ponoči, ob nedeljah in praznikih. Pri delu se med drugim zahteva dober vid na bližino, zdrava gibala, obtočila in dihala in odsotnost psihopatološke simptomatike.

Pri tožnici je na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije in osebnega pregleda tožnice ugotovila naslednje diagnoze: utesnitvena nevropatija medialnih živcev, stanje po operaciji in reoperaciji desno G56.9 (1998, 2002) in stanje po operaciji levo (2004); poliartritis sklepov rok M25.5; zoženi medvretenčni prostori TH11-12, TH12-L1 (M47.8); skolioza prsno - ledvene hrbtenice M41.9; bolečine v vratu M 54.2; izkrivljen nožni palec obojestransko M20.1; kronična obstruktivna pljučna bolezen J44.9; stanje po operaciji bazalioma desno temporalno C44.3; kombinirane naglušnosti desnega ušesa težje stopnje H90.2; zaznavna naglušnost levega ušesa srednje stopnje H90.5; deviacija nosnega pretina J39.8; daljnovidnost H52.0 in starostna slabovidnost H52.4. Menila je, da gre pri tožnici za izgubo delovne zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 %; zmožna je opravljati dela, kjer ni hitrih ponavljajočih se gibov rok, kjer ni potrebna groba moč rok in kjer ni mraza, vlage in/ali vibracij; zmožna uporabljati lažja fizična dela, kjer ni dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg ter dela brez dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice in brez dela v kritičnem ropotu. Dodatne časovne omejitve ob izpolnjevanju teh pogojev niso potrebne. Datum nastanka invalidnosti je 24. 6. 2009, vzrok pa je bolezen. Tožničin glavni zdravstveni problem so bolečine v rokah, zlasti v zapestjih in po njeni navedbi otekanje prstov rok. Objektivna podlaga za njene težave je stanje po dvakratni operaciji sindroma karpalnega kanala v desnem zapestju in enkratni v levem zapestju, deformacija prsne hrbtenice z degenerativnimi spremembami in zoženima medvretenčnima prostoroma od TH11 - L1, pa tudi začetne artritične spremembe prstov rok. Tožnica ima dokazano okvaro sluha, vendar tudi brez možnih operativnih načinov zdravljenja za izboljšanje sluha in brez medicinskih tehničnih pripomočkov (postopek za pridobitev slušnega aparata je v toku), stopnja razumevanja dosega 80 %, po pridobitvi slušnega aparata se bo še izboljšala. Glavne obremenitve pri delu vnosa podatkov v računalniku so bile prisilne drže vratne hrbtenice ter ponavljajoči gibi, zapestij in prstov rok. Tudi pri delu medicinski tehnik so pri ambulantnem in bolnišničnem delu v ospredju delo z rokami, delo s prsti in prisilni položaj tako vratne kot ledvene hrbtenice. Tožnica bi bila zmožna za delo z omejitvami, kakršne so v mnenju navedene.

Na navedeno izvedensko mnenje je tožena stranka preko zdravnice izvedenke IK II. stopnje G.G., dr. medicine, specialistke medicine dela, prometa in športa navedla, da je mnenje sodne izvedenke, da tožnica glede na zdravstvene okvare ni zmožna opravljati poklica zdravstveni tehnik, za katerega je strokovno usposobljena in tudi ni zmožna opravljati dela „vnašalka podatkov v računalnik“, mogoče podpreti. Tožnica se je z mnenjem sodne izvedenka v celoti strinjala.

Nepotrebne so bile tako nadaljnje pridobitve dopolnilnih izvedenskih mnenj izvedenke medicine dela, ki jih je sodišče pridobivalo iz razloga, da ta poda še mnenje glede zmožnosti tožnice za opravljanje del na delovnem mestu, namestnica delovnega inštruktorja. Za navedena dela se je pritožbeno sodišče že v sklepu opredelilo, da gre za javna dela, ki jih iz navedenega razloga ni mogoče opredeliti kot svoj poklic.

Pritožbeno sodišče šteje, da je izvedensko mnenje izvedenke medicine dela, prometa in športa nadgradnja izvedenskih mnenj izvedenca s področja ortopedije, saj je bilo s strani sodišča pridobljeno ravno na podlagi predloga ortopeda, da se strokovni ter zdravstveni pogoji za zasedbo delovnih mest medicinski tehnik in vnašalec podatkov v računalnik ugotovijo s pomočjo izvedenca medicine dela. Ugotovitve izvedenke medicine dela glede del vnašalke podatkov v računalnik ob upoštevanju, da so bile pri delu glavne obremenitve prisilne drže vratne hrbtenice ter ponavljajoči se gibi, zapestij in prstov rok pri delu medicinskega tehnika pa gre tudi za navor ledveno - križne hrbtenice za fizično naporno delo pri dvigovanju in premeščanju stanovalcev za pretežno stoječe delo, kjer so potrebna zdrava gibala, v ospredju pa je predvsem delo z rokami, delo s prsti in prisilni položaji tako vratne kot ledvene hrbtenice pritožbeno sodišče sprejema. Takšna ugotovitev je skladna z oceno delovnih zmožnosti tožnice pri nastopu dela na delovnem mestu pomoč na oddelku v domu upokojencev z dne 8. 10. 2002, ko je bilo ugotovljeno, da ni zmožna za dvigovanje in prenašanje težjih bremen, kakor z mnenjem o ravni delovnih sposobnosti, znanj delovnih navad in poklicnih interesov, H. d.o.o. z dne 17. 10. 2008, kjer je ugotovljeno, da tožnica ni zmožna za težja fizična dela, ročno premeščanje bremen nad 5 kg teže, za stalno stoječe delo, počepanje in poklekanje, za delo v prisilnih držah vratne in ledvene hrbtenice, za delo kjer je potrebno sklanjanje, za delo v vlagi, mrazu, prepihu, za delo kjer je potrebna groba moč ali spretnost prstov rok.

Pritožba pravilno opozarja, da je pravni učinek priznanja v tem, da sodišče priznana dejstva mora vključiti v podlago sodbe. Kot dejstva, ki so bila v predmetni zadevi relevantna, je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati opis delovnih mest za delo vnašalka podatkov v računalnik in za poklic medicinskega tehnika oziroma zdravstvenega tehnika, torej kaj posamezno delo zajema, kakšne so obremenitve oziroma tveganja pri teh delih. Pravila znanosti ali stroke rabijo za ugotovitev dejstev ali pravnih pravil, pravila izkušenj, znanosti ali stroke niso dejstva, zato tudi niso predmet trditvenega bremena.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodna izvedenka medicine dela pravilno ugotovila, da gre pri tožnici za izgubo delovne zmožnosti za svoj poklic in da je takšna ugotovitev tudi objektivizirana z zdravstvenim stanjem tožnice, predvsem po dvakratni operaciji sindroma karpalnega kanala v desnem zapestju in enkratni operaciji v levem zapestju, deformaciji prsne hrbtenice z degenerativnimi spremembami in zoženima medvretenčnima prostoroma od TH11 - L1 in z začetnimi artritičnimi spremembami prstov rok. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki izvedenke medicine dela, da upoštevajoč opis del tožnica ni sposobna opravljati svojega poklica medicinskega tehnika oziroma vnašalca podatkov v računalnik, je pa zmožna opravljati dela na drugih delovnih mestih z že navedenimi stvarnimi omejitvami.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju glede tožničine invalidnosti je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Odpravilo je izpodbijana upravna akta tožene stranke z dne 25. 11. 2009 in z dne 28. 7. 2009 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 24. 6. 2009 dalje (pregled na komisiji IK v I.) in ji v skladu z določbo 91. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do premestitve na druga dela v okviru svojega poklica, ki jih bo tožnica opravljala upoštevaje v izreku te sodbe navedene omejitve. V skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1 se tožnici prizna pravica do nadomestila za invalidnost. Upoštevaje 2. alineo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče naložilo toženki, da odloči o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost, tožnico pa napotilo, da se kot brezposelna oseba prijavi pri zavodu za zaposlovanje.

Pritožbeno sodišče je ugotavljalo, kakšen vpliv je imela nepravilna ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje oziroma ugotovljene kršitve na sodbo. Glede na naravo kršitev pritožbeno sodišče šteje, da je navedene kršitve možno odpraviti brez razpisa glavne obravnave, ki bi bila v tem primeru prazna in sama sebi namen. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ugotovljena nesporna dejstva med strankami in sodbe ne more utemeljiti z dejstvi, ki so od teh drugačna. Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo na takšen način, da je upoštevalo dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi priznanega, nepreklicanega dejstva. Kot sredstvo za odpravo kršitev postopka je obravnava smiselna takrat, ko je mogoče kršitev odpraviti samo z opravo procesnih dejanj, tiste kršitve, ki se ne odpravljajo z uporabljanjem procesnih dejanj, zato ne narekujejo obravnave (tako komentar k 354. členu Jana Zobca v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 440-442).

Pritožbeno sodišče meni, da če je izvedensko mnenje le v pisni obliki, ker sta se stranki s tem strinjali oziroma, ker temu ni nobena nasprotovala, je tako mnenje mogoče uvrstiti v kategoriji listin (tako ESČP v zadevi Doery proti Švedski - sodba 28394/95 z dne 12. 11. 2012. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo druge alineje prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Sodišče je o stroških postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in jih odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - v nadaljevanju: ZOdvT). Kot potrebni stroški se prizna po tar. št. 3100 167,70 EUR za postopek in 154,80 EUR za narok - tar. št. 3102, po tar. št. 6000 6,20 EUR za stroške fotokopiranja in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 in 11,84 EUR za potne stroške za prihod na narok, dvakrat na relaciji F. - I. - F. in 48,10 EUR za potne stroške na relaciji F. - J. - F. po tar. št. 6003 ter 22 % DDV v višini 89,90 EUR po tar. št. 6007, skupaj 498,54 EUR. Tožnici je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč s strani Delovnega sodišča v Celju, zato se ti stroški nakažejo na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju. Pritožbeno sodišče je priznalo tožeči stranki tudi pritožbene stroške in sicer 206,40 EUR za postopek z izrednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210, 20,00 EUR pavšalni znesek po tar. št. 6002 in 49,80 EUR za 22 % DDV po tar. št. 6007, skupaj 276,20 EUR. Ker je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe se priznani stroški pritožbe nakažejo na račun Delovnega sodišča v Celju.