Jedro

Obstoj hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je dokazan, če je tožnik v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se mu kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se predlogu za obnovo postopka (ki ga je podala tožena stranka) ugodi in razveljavilo sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. II Pd 708/2003 z dne 20. 10. 2005, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1522/2005 z dne 12. 1. 2007 ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008 (I. točka izreka).

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2003; ugotovi, da tožeči stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo delovno razmerje in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do prenehanja dejavnosti tožene stranke z dne 23. 10. 2007; ugotovi, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki za čas od 9. 5. 2003 do 23. 10. 2007 vpisati v delovno knjižico delovno dobo in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska (do plačila)(II. točka izreka).

Obenem je sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke) in sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep in sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno presojo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke izključno iz razloga, ker naj bi bil pritožnik pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Sklep o obnovi postopka tožnik izpodbija predvsem zaradi napačne uporabe in kršitve materialnega prava. Poudarja, da ob predložitvi pravnomočne kazenske sodbe ni šlo za nova dejstva ali nove dokaze, saj so bila dejstva in dokazi, na katere se v predlogu za obnovo sklicuje tožena stranka, v celoti predstavljeni in znani že v času postopka pred prvostopenjskim, višjim in Vrhovnim sodiščem RS. Sodišče je spregledalo določbo 1. odstavka 110. člena ZDR, ki kumulativno določa dva pogoja za izredno odpoved. Ne zadošča le ugotovitev, da je dokazan razlog za odpoved (pravnomočna obsodba), saj mora delodajalec dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zgolj s predložitvijo pravnomočne kazenske sodbe še niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved. Predložitev pravnomočne kazenske sodbe ne pomeni novega dejstva oz. dokaza, zlasti ne dokaza, zaradi katerega bi bila odločitev za stranko ugodnejša. V izpodbijani sodbi je podana absolutna bistvena kršitev določb 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče v obnovljenem postopku ni ugotavljalo oz. upoštevalo vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ampak je očitno štelo, da je zahtevek pritožnika utemeljen že zaradi samega dejstva izdaje pravnomočne kazenske sodbe. Tožena stranka je pritožniku podala prvo izredno odpoved 16. 4. 2003, delovno razmerje pa mu je zaključila šele 6. 5. 2003, torej 24 dni po razlogu za izredno odpoved, čeprav je bistvo izredne odpovedi, da gre za kršitve, ki utemeljujejo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Izredna odpoved je bila primarno podana zaradi nedela pritožnika in šele podredno zaradi samih groženj. Vse pomembne okoliščine in interesi strank, ki jih je sodišče v svoji sodbi v celoti prezrlo, jasno kažejo na pravi namen tožene stranke kot delodajalke, ki je le v zasledovanju lastnega materialnega interesa oz. interesa znebiti se pritožnika brez plačila dodatnih stroškov. Za tožnika je tožena stranka ustvarila novo fiktivno delovno mesto, da bi se izognila plačilu prispevkov. Pogodba o delu (pravilno: o zaposlitvi) se ni uresničevala v skladu z dejanskim naloženim delom, saj je bil tožnik kot invalid, nezmožen za opravljanje dela, kjer je potreben binokularni in globinski vid, razporejen na delovno mesto pisarniškega delavca z nalogo sprejemanja strank. Tožnik iz tega delokroga ni opravljal nobenega dela, ampak je moral sortirati in šteti žeblje, poizvedovati po telefonskem imeniku ipd., čeprav zaradi svoje invalidnosti takega dela ni mogel opravljati. Dejstvo je, da je tožena stranka zgolj podredno, za primer, da kršitve delovnih obveznosti ne bi „šle skozi“, dodala še razlog storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Sodišče je glede navedenega razloga in s tem posledično groženj in strahu zaključilo, da je tožena stranka že v sami odpovedi poudarila, da se je ob podanih grožnjah dejansko ustrašila, to pa izhaja tudi iz pravnomočne kazenske sodbe. Sodišče je spregledalo pomembna dejstva, zlasti navedbo v pritožbi z dne 21. 11. 2005, da se tožena stranka konkretnega dne dejansko ni bala zase, kar je tudi razlog, da je s tožnikom počakala v ambulanti, ampak se je bala za svoje otroke, ter da je iz zdravniškega potrdila z dne 5. 5. 2003 jasno izhajalo, da se je toženka dne 16. 4. 2003, torej na dan groženj, oglasila pri osebni zdravnici zaradi hudega psihičnega pritiska, katerega vzrok je znana oseba, ki jo psihično in fizično maltretira in to stanje traja že dalj časa, kakor tudi, da je tožena stranka ves čas trdila, da ji je tožnik že pred ponovno zaposlitvijo večkrat grozil – da ji bo zažgal hišo, ustrelil očeta, nekaj naredil otrokom, da jo je želel povoziti z avtom. Jasno je, da se tožena stranka pritožnika ni v ničemer bala, saj ga sicer ne bi ponovno pozvala na delo in zanj ustvarila novega fiktivnega delovnega mesta, nato pa ga neposredno po spornem dogodku počakala v ambulanti in mu ponudila prevoz. Tožnik je, kot izhaja tudi iz izpovedi tožene stranke, dobil odpoved zato, ker se na razgovoru, na katerega je bil povabljen in ni hotel govoriti brez odvetnika, ni opravičil, ne pa zato, ker bi se ga toženka bala. Tožeča stranka poudarja, da v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS sama ugotovitev, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ne pomeni, da so s tem avtomatično izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če bi sodišče dejansko upoštevalo vse pomembne okoliščine in interese strank, bi ugotovilo, da se toženka tožnika navkljub pravnomočni kazenski sodbi v nobenem primeru ni bala in da je bil njen interes za izdajo izredne odpovedi v celoti ekonomske narave. Pritožnik še pojasnjuje, da bo v primeru negativne odločbe zaščito svojih pravic iskal na Evropskem sodišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa in sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za nov dokaz. S pravnomočno kazensko sodbo je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napram toženki, kar pomeni, da je kaznivo dejanje storil v času trajanja pogodbe o zaposlitvi, v delovnem času in proti (bivši) delodajalki. Sodišče je pravilno ocenilo, da je podan razlog za izredno odpoved po 111. členu ZDR, izpolnjeni pa so tudi pogoji iz 110. člena ZDR. Tožnik želi prepričati sodišče, da je bilo dejanje, če ga je že storil, le malenkost in ni imelo nikakršnih posledic, vendar to ni točno. Oseba, ki stori kaznivo dejanje napram delodajalki, ji grozi, izreka grožnje, naperjene celo proti njenim otrokom, ne more in ne sme več ostati pri delodajalki. Tožnik operira z datumi glede zaključka delovne knjižice, vendar je bistven podatek ta, da tožnik od tistega trenutka, ko ga je kritičnega dne toženka peljala k zdravniku, ni več opravljal svojega dela, saj je bil do zaključka delovne knjižice v bolniškem staležu in nikoli več ni prišel na delo. Tožnik je storilec kaznivega dejanja proti delodajalki, dela pa, kar je povsem logično, zaradi tega ni bilo mogoče več nadaljevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep in sodba imata razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ju je vsekakor mogoče preizkusiti, kar pomeni, da bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, ni podana. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa in sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem izpodbija sklep o dovolitvi obnove postopka. Sklep je izdan v skladu z določbami 3. odstavka 398. člena ter 400. člena ZPP, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 586/2009 z dne 1. 10. 2009 zavzelo stališče, da pravnomočna kazenska sodba, iz katere izhaja, da je tožnik storil kaznivo dejanje zoper toženko, svojo bivšo delodajalko, ki pomeni tudi kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja in je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja novo dejstvo oz. nov dokaz po 10. točki 394. člena ZPP in da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz te določbe, to je, da bi bila na podlagi novih dejstev oz. novih dokazov, če bila ta dejstva znana oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku, za toženo stranko lahko izdana ugodnejša odločba. Izpostavilo je tudi, da za zakonitost izredne odpovedi delodajalca zadošča že ena sama kršitev, ki predstavlja v zakonu določen odpovedni razlog na strani delavca in da se je v obravnavanem primeru glede na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča eden od očitkov iz izredne odpovedi, to je razlog po 1. točki 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR), izkazal za resničnega.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 111. člena ZDR. Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, v 2. odstavku istega člena ZDR pa je določeno, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Razlogi na strani delavca za izredno odpoved delodajalca so določeni v 111. členu ZDR, pri čemer sta za obravnavani primer relevantni 1. in 2. alinea 1. odstavka tega člena. Po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alinei 1. odstavka 111. člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pravilne so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil postopek pred odpovedjo izveden v skladu z zakonskimi predpisi, zlasti v skladu z določbami 83. in 177. člena ZDR. Pritrditi je potrebno zaključku, da je tožena stranka sicer res izdajala „laične“ listine, vendar je zakonska določila kljub temu upoštevala in da je listina z dne 16. 4. 2003 z naslovom „odpoved delovnega razmerja“ po svoji vsebini pisna obdolžitev, ki ji je sledil zagovor in nato dne 25. 4. 2003 izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnem roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR (15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved).

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da očitana hujša kršitev pogodbenih obveznosti iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, to je odklanjanje del, neizvrševanje oz. pomanjkljivo izvrševane opravil, ki so bila tožniku naložena z delovnimi nalogi v dneh 14. 4., 15. 4. in 16. 4. 2003, tožniku ni dokazana oz. da obstajajo opravičljivi razlogi za neopravljeno delo, ki so zlasti v tožnikovem slabem zdravstvenem stanju, zaradi katerega posameznih del ni mogel opraviti (zaradi hude okvare vida je, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnik na eno oko praktično slep, na drugem očesu pa ima dioptrijo +3 in okvaro globinskega vida), oz. v tem, da posameznih opravil ni znal opraviti, čeprav je po drugi strani ugotovilo tudi, da je tožnik nekatera dela opravljal z odporom, da so se mu zdela nepotrebna oz. „brezvezna“. Prav nalaganje takih del, zlasti sortiranja žebljičkov (pri tem delu je imel težave zaradi slabega vida), je povzročilo konflikt med tožnikom in delodajalko. Četudi ta odpovedni razlog ni podan, pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazan drugi odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Obstoj hujše kršitve delovnih obveznosti, ki je obenem kaznivo dejanje, je namreč dokazan s pravnomočno kazensko sodbo (čeprav so v prvem postopku vsa sodišča, tako prvostopenjsko kot višje in Vrhovno sodišče RS, zavzela drugačno stališče glede obstoja tega razloga za odpoved). Ker je ta odpovedni razlog dokazan, ni odločilno, da naj bi tožena stranka zgolj podredno, za primer, da kršitve delovnih obveznosti ne bi „šle skozi“, dodala še razlog storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, kot navaja pritožba. Opravičilo za tožnikovo obnašanje in storitev navedenega kaznivega dejanja napram delodajalki tudi ne more biti ravnanje tožene stranke, ki je povzročilo konflikt med delavcem in delodajalko, saj bi se tožnik mora zavedati, da je potrebno morebitna nesoglasja v zvezi z odrejanjem dela z delodajalko urediti na drugačen, dostojen način, ne pa z (verbalnim) nasiljem in grožnjami.

Pritožba utemeljeno opozarja, da morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji iz 110. člena ZDR in da zgolj obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR za zakonitost izredne odpovedi še ne zadostuje, vendar se neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni raziskalo oz. upoštevalo pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR, saj to ne drži. Sodišče je vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter pravilno presodilo, da je tudi navedeni pogoj izpolnjen. Pri tem je upoštevalo, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, zlasti težo in naravo kršitve (storitev kaznivega dejanja, zaradi katerega se je tožena stranka čutila ogroženo) in njene posledice. Ni odločilno, ali se je tožena stranka sama bala tožnika ali pa se je bala za svoje otroke. Bistveno je, da je tožnik s svojim ravnanjem z resno grožnjo, da bo napadel njo oz. njene otroke, ogrozil njeno varnost in pri njej vzbudil občutek ogroženosti. Zato so povsem nesprejemljive pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti poudarjanje, da se tožena stranka tožnika v resnici ni bala, in da je tožnik tudi ni resno ogrožal, ker ga je kljub predhodnim grožnjam zaposlila na „fiktivnem“ delovnem mestu le zato, da bi se izognila plačevanju prispevkov. Tožnik je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ, za katerega je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega in mu je bila izrečena pogojna obsodba dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Nedvomno ne gre za dejanje, ki ne bi imelo nikakršnih posledic, ampak za nedopustno ravnanje tožnika, ki je bistveno vplivalo in zelo poslabšalo medsebojni odnos med delavcem in delodajalko. Zato je potrebno pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da oseba, ki stori kaznivo dejanje napram delodajalki, ji grozi, izreka grožnje, naperjene celo proti njenim otrokom, ne more več ostati pri delodajalki. To pomeni, da je v obravnavanem primeru dokazan tako odpovedni razlog za izredno odpoved delodajalca, kakor tudi pogoj iz citirane zakonske določbe, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Res je sicer, da je v obravnavanem primeru v izredni odpovedi z dne 25. 4. 2003 določeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi s 6. 5. 2003. Vendar je s tem v zvezi potrebno pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka kljub krajšemu časovnemu zamiku glede uveljavitve izredne odpovedi, ki ga je tožena stranka določila v sami odpovedi, ko je navedla, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati 6. 5. 2003 namesto z vročitvijo izredne odpovedi, ni kršila pravila o takojšnjem prenehanju pogodbe o zaposlitvi v primeru izredne odpovedi. Tožnik je bil namreč celotno obdobje, ko je postopek izredne odpovedi potekal, v bolniškem staležu in torej od 16. 4. 2003 dalje, ko je med strankama prišlo do spora, sploh ni bil več na delu. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ter 353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, izrek o pritožbenih stroških tožene stranke pa je odpadel, saj niso bili priglašeni (165., 154. člen ZPP).