Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločb toženke z dne 7. 7. 2023 v 4. točki izreka in z dne 30. 8. 2023 v celoti, ter tožbeni zahtevek za plačilo 373,32 EUR z obrestmi od 30. 8. 2023 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 134,64 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predhodnem postopku pri delodajalcu uspel, zato je upravičen do povračila vseh stroškov, ki jih je imel s tem postopkom. Ni pravilno stališče sodišča, da predhodni postopek pri toženki ni bil potreben in da zato vtoževani stroški niso bili potrebni stroški. Skladno s 24., 25. in 39. členom ZJU so javni uslužbenci dolžni predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu. Gre za procesno predpostavko za sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Uveljavljal je nedenarni tožbeni zahtevek, zato je bila sprožitev predhodnega postopka pred delodajalcem obvezna zaradi morebitnega nadaljnjega uveljavljanja pravic v sodnem postopku. Sporno je stališče, da javni uslužbenec ni upravičen do povrnitve stroškov postopka pred delodajalcem, ki je posebej predviden po določilih ZJU. Zatrjuje poseg v ustavno pravico do sodnega varstva. Meni, da je upravičen do povračila stroškov predhodnega postopka pred delodajalcem na podlagi določil ZPP, ZUP in Odvetniške tarife, pa tudi na podlagi določil o odškodninski odgovornosti, saj so podane vse predpostavke odškodninskega delikta toženke. Opozarja na primere iz sodne prakse, v katerih so bili tožnikom priznani stroški predhodnega postopka. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih argumentov, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov in da se je ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh bistvenih tožnikovih navedb.

6. Izpodbijani odločbi toženke in vtoževani denarni znesek se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja tožnika v postopku pred delodajalcem na podlagi 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) zaradi plačila dodatka za stalno pripravljenost. Toženka je tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost v pretežnem delu ugodila, zavrnila pa je njegov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov za sestavo zahtevka, z obrazložitvijo, da za priznanje teh stroškov ni pravne podlage.

7. Izpodbijani odločbi toženke sta pravilni. Toženka je o tožnikovi zahtevi in kasnejši pritožbi odločala na podlagi določb ZJU in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji), v katerih ni podlage za odločitev, da je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu povrniti odvetniške stroške za pravno varstvo njegovih pravic iz delovnega razmerja (tudi če s svojim zahtevkom uspe). ZJU določb o stroških postopka niti ne vsebuje, medtem ko gredo na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med katerimi so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, torej v breme tožnika.

8. Poleg razveljavitve navedenih odločb tožnik v tem delovnem sporu s tožbo neutemeljeno zahteva plačilo odvetniških stroškov, ki so mu nastali v predhodnem postopku. Tožnik je v postopku pred delodajalcem zahteval priznanje, obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost v višini 3.183,48 EUR z obrestmi. Ne drži pritožbena navedba, da je v postopku pred delodajalcem uveljavljal nedenarno terjatev. Nedenarna je namreč terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve (npr. pravica delavca do vrnitve na delo) ali izvedbo storitve. Tožnik pa je jasno uveljavljal denarno terjatev, saj se je njegov zahtevek glasil na denar. Denarna terjatev, kot jo je uveljavljal v zahtevku za varstvo pravic oziroma odpravo kršitev pred delodajalcem, je tudi čista denarna terjatev, saj je že ob svojem nastanku obstajala v točno določenem znesku. V Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) je namreč višina dodatka za pripravljenost na delo opredeljena v predpisanem odstotku in torej določitev višine odstotka dodatka ni odvisna od vsakokratne odločitve delodajalca.

9. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na judikate Pdp 278/2013, Pdp 34/2013 in Pdp 182/2014, saj je bil v njih predhodni postopek pri delodajalcu obvezen oziroma je predstavljal procesno predpostavko za sodno varstvo, ker ni šlo za čiste denarne terjatve. V teh zadevah je bilo zato tudi drugače odločeno o stroških predsodnega postopka. V nadaljnjem izpostavljenem judikatu Pdp 120/2021 je sodišče odločalo o stroških sodnega postopka v primeru umika tožbe, torej niso bili predmet odločanja stroški predsodnega postopka.

11. Tožnikov zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov ni utemeljen niti po določilih Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji). Ta namreč ne more biti samostojna pravna podlaga za toženkino obveznost povračila tožnikovih predpravdnih stroškov, saj določa le način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom. Odvetniška tarifa bi prišla v poštev šele, če bi bil podan temelj toženkine obveznosti povračila predpravdnih stroškov. V zvezi s to uveljavljano podlago je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 1430/2010, saj je šlo v njem za drugačno pravno in dejansko podlago spora (za stroške disciplinskega postopka na podlagi določil Zakona o obrambi).

12. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da mu je toženka dolžna povrniti vtoževane stroške kot škodo, torej na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Stroški predpravdnega postopka (odvetniškega zastopanja pred pravdo) namreč niso škoda, pač pa so stroški, nastali zaradi postopka, torej so pravdni stroški (151. člen ZPP). Njihova materialnopravna podlaga je v 151. in 155. členu ZPP.1 Kot že obrazloženo, pa na tej podlagi obravnavani tožbeni zahtevek ni utemeljen. Glede na navedeno je neuspešno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbi Pd 273/2023 in Pd 384/2023, v katerih je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za povračilo odvetniških stroškov iz predpravdnega postopka ugodilo s sklicevanjem na odškodninsko odgovornost. 13. Pravno relevantnih okoliščin, ki bi utemeljevale v pritožbi uveljavljano kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, tožnik ne zatrjuje.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločbe VSRS II Ips 66/2023, II Ips 195/2015 in VSL I Cp 1058/2009.