Jedro

Stranka, ki ni sodelovala v upravnem postopku, pa ji je bila na njeno zahtevo z odločbo priznana pravica do sodelovanja (stranski udeleženec), v upravnem postopku ni mogla navajati nobenih dejstev in ne predlagati dokazov. Zato zanjo dejstva in dokazi, ki jih je predlagala v predlogu za obnovo postopka, v katerem uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, niso nova, saj jih je imela možnost predlagati šele v tem predlogu. Upravna organa, ki jima je pritrdilo tudi sodišče, se zato ne bi smela spuščati v preizkus obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, saj je presoja dejstev in okoliščin možna le v kontradiktornem postopku, ki ga preizkus, ki ga določa ZUP za obnovitvene razloge, ne more nadomestiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 17.3.2003 ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.3.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 25.11.2002. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil predlog tožeče stranke za obnovo postopka za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000, ki je bilo odmerjeno zavezancu B. d.o.o.. Tožena stranka je pritrdila odločitvi upravnega organa, da tožeča stranka ni izkazala pogojev iz 3. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla za svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje v sodbi uvodoma ugotavlja, da je prvostopni organ tožeči stranki na podlagi 142. člena v zvezi z 42. členom ZUP priznal lastnost stranskega udeleženca v postopku o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000 zavezancu B. d.o.o. in ji vročil odločbo o odmeri z dne 23.4.2002. Tožeča stranka se zoper to odločbo ni pritožila. Strinjala se je z ugotovitvijo, da tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka ni verjetno izkazala obstoja obnovitvenih razlogov. V tožbi je izpodbijala nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava ter kršitev procesnih pravil, to pa so pritožbeni razlogi, ki bi jih lahko tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, ki pa je očitno ni vložila.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da so bile v upravnem postopku storjene napake in da nadomestilo zavezancu ni bilo pravilno odmerjeno, ker ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, kjer bi lahko upravni organ seznanila z vsemi dokazili, ki so pomembna za rešitev zadeve. Vročena ji je bila dokončna odločba, zoper katero ni imela rednega pravnega sredstva. Dejstva in okoliščine, ki bi jih lahko navedla v postopku, v katerem ni sodelovala, bi pripeljala lahko do drugačne odločitve. Zato je vložila predlog za obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Izhajati je potrebno iz procesnega položaja tožeče stranke v upravnem postopku, v katerem ji je bil s pravnomočnim sklepom upravnega organa prve stopnje (nadalje: sklep) priznan položaj stranskega udeleženca po dokončnosti in pravnomočnosti prvostopne odločbe, ki ji je bila s tem sklepom tudi vročena. Ali je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za priznanje položaja stranskega udeleženca ali ne in vprašanje zakonitosti navedenega pravnomočnega sklepa, izdanega na podlagi 3. odstavka 142. člena v zvezi s 43. členom ZUP, ne more biti predmet presoje v tem postopku in je odveč pojasnjevanje tožene stranke glede pogojev, ki jih določa ZUP za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku. To je v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Toženi stranki je bila na njeno zahtevo vročena dokončna odločba in ji zato tudi ni mogoče očitati, da je opustila vložitev rednega pravnega sredstva - pritožbe, saj te možnosti ni več imela. Zato je lahko predlagala le obnovo postopka, za katerega ji je bil priznan pravni interes za vstop v postopek in bil priznan položaj stranskega udeleženca.

Upravni organ prve stopnje je v odločbi o zavrnitvi predloga za obnovo postopka ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za obnovo iz 1. odstavka 267. člena ZUP (da je predlog za obnovo postopka pravočasen in vložen po upravičeni osebi, da je bil postopek končan z dokončno odločbo in da obstaja obnovitveni razlog iz 360. člena ZUP). Nato je izvedel preizkus, s katerim je ugotovil, da okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Zato je na podlagi določb 3. odstavka 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrnil. Tožeča stranka je glede na pravnomočno priznani položaj stranskega udeleženca v postopku (ki ima glede pravnih sredstev enak položaj kot stranka), uveljavljala obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Ta obnovitveni razlog je absolutne narave in ga ni mogoče zavrniti na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP, ker ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke v obnovljenem postopku. Čeprav je tožeča stranka v predlogu navedla, da so bila v postopku kršena pravila postopka, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo, ob izkazanem razlogu iz 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, se upravna organa, ki jima je sledilo tudi sodišče, ne bi smeli spuščati v preizkus obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Stranka, ki v postopku ni sodelovala, pa ji je bila pravica do sodelovanja priznana (kot je v obravnavanem primeru), v upravnem postopku ni mogla navajati nobenih dejstev in predlagati nobenih dokazov. Zato zanjo dejstva in dokazi, ki jih navede v predlogu za obnovo postopka, v katerem uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, niso nova, saj jih ima šele tedaj možnost prvič navesti ali predlagati. Presoja okoliščin in dejstev pa je možna le v kontradiktornem postopku, ki ga preizkus, ki ga določa ZUP za obnovitvene razloge, ne more nadomestiti. Zato je sodišče prve stopnje naredilo napako, ko je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, saj ni bilo podlage za zavrnitev tožbe.

Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tako, da je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo morala ravnati v skladu s stališčem pritožbenega sodišča in ponovno odločiti o pritožbi.