Jedro

Poravnava je torej nadomestila vse prejšnje dogovore pravdnih strank o njunem medsebojnem sodelovanju, zato je brezpredmetno, o čem sta se pravdni stranki prej dogovorili in kakšna je bila vsebina njunega poslovnega razmerja. Vsebina pogajanj strank v postopku je bila zato nerelevantno dejstvo, ki na odločitev o zahtevku ni mogla imeti nikakršnega vpliva. Ne glede na to, kaj sta se stranki pogajali, in ne glede na vsebino njunih prejšnjih dogovorov sta zavezani le z določbami izvensodne poravnave, ki je na novo uredila njuno medsebojno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.224,00 EUR, v 15-tih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženki povrniti tudi stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožeče stranke zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe zavrnilo na podlagi ugotovitve: da sta pravdni stranki dne 26. 4. 2019 sklenili izvensodno poravnavo, s katero sta uredili vse medsebojne obveznosti iz njunega poslovnega sodelovanja; da je tožena stranka vse obveznosti iz sklenjene izvensodne poravnave izpolnila; da po sklenitvi izvensodne poravnave niso nastale posledice iz spornega razmerja pravdnih strank, ki ob sklenitvi poravnave še niso obstajale ali jih stranki nista mogli pričakovati in, da tožeča stranka s trditvami, ki merijo na čezmerno prikrajšanje ali na napake volje ob sklenitvi izvensodne poravnave ne more utemeljiti zahtevka za plačilo odškodnine oziroma obogatitve, pač pa bi kvečjemu lahko uveljavljala zahtevek za razveljavitev izvensodne poravnave.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je pravočasno predlagala tožeča stranka, in sicer zaslišanje sina tožeče stranke, ki ga je tožeča stranka predlagala v dokaz vsebine pogajanj strank v postopku. Sodišču nadalje očita, da ni imenovalo izvedenca finančne stroke, s katerim je tožeča stranka želela dokazati višino nastale škode.

6. V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, temveč tudi pravico do njihove izvedbe. Vendar pa to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Ustavnopravna in sodna praksa je zavzela trdno stališče, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, ki ni bistven za zadevo (ker dejstva, ki naj se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso relevantna), oziroma, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev v zadevi ne bi mogla vplivati (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS UP 107/1996, UP 181/1995, UP 90/1998, VSRS II Ips 663/1996, II Ips 554/1999, II Ips 492/2003).

7. Prav za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru. Dejstva, ki jih je tožeča stranka želela dokazovati s predlaganimi dokazi (zaslišanje priče, imenovanje izvedenca), za odločitev v zadevi niso relevantna. Odločitev o zavrnitvi teh dokazov je sodišče prve stopnje vsebinsko obrazložilo v 3. točki obrazložitve. Razlogom sodišča prve stopnje se višje sodišče pridružuje in ponovno opozarja na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki s sklenitvijo izvensodne poravnave na novo določili svoje medsebojne pravice in obveznosti iz njunega medsebojnega razmerja in se soglasno dogovorili, da iz tega razmerja razen tistega, kar sta določili z izvensodno poravnavo, nimata nobenih obveznosti več. Poravnava je pogodba, s katero sta stranki z vzajemnim popuščanjem na novo določili medsebojne pravice in obveznosti. Poravnava je torej nadomestila vse prejšnje dogovore pravdnih strank o njunem medsebojnem sodelovanju, zato je brezpredmetno, o čem sta se pravdni stranki prej dogovorili in kakšna je bila vsebina njunega poslovnega razmerja. Vsebina pogajanj strank v postopku je bila zato nerelevantno dejstvo, ki na odločitev o zahtevku ni mogla imeti nikakršnega vpliva. Ne glede na to, kaj sta se stranki pogajali, in ne glede na vsebino njunih prejšnjih dogovorov sta zavezani le z določbami izvensodne poravnave, ki je na novo uredila njuno medsebojno razmerje. Tudi višina škode, ki naj bi jo ugotavljal izvedenec, je brezpredmetna, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bil zahtevek zavrnjen že po temelju, saj tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke.

8. Ker tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške odgovora na pritožbo toženi stranki, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini sestave odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi in materialnih stroškov (154. člen ZPP).