Jedro

Posledica ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je, da pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi. Če pogodba še vedno velja, pa ima upnik na voljo le izpolnitveni zahtevek na izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti po sklenjeni pogodbi. Namesto njega ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka zaradi neizpolnitve, saj z neizpolnitvijo pogodbena obveznost ne preide v odškodninsko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti revizijske stroške v znesku 2.069,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega odstopa tožene stranke od zakupne pogodbe z dne 19. 9. 1995. Vtoževano odškodnino je tožeča stranka izračunala kot razliko med zneskom kupnine, ki jo je plačala za (kasneje podržavljena) kmetijska zemljišča in do odstopa od pogodbe pobotanimi zneski zakupnine.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka tožeči plačati 91.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da nosi vsaka stranka svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 154/2014 z dne 21. 1. 2015 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanj: „ali je škoda, ki naj bi tožnici nastala zaradi zatrjevane protipravne odpovedi najemne pogodbe, pravno priznana škoda“ in „ali ima tožnica v takšnem primeru pravico terjati povračilo škode v višini razlike med plačano kupnino in že pobotanimi zneski najemnine“.

5. Na podlagi navedenega sklepa je zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

7. Republika Slovenija je 5. 12. 1992 na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij(1) (v nadaljevanju ZLPP) postala lastnica kmetijskih zemljišč, na katerih je imela tožeča stranka pravico uporabe. Kmetijska zemljišča je tožeča stranka v uporabo pridobila na podlagi odplačnih pravnih poslov.

8. Tožeča stranka je z Republiko Slovenijo 30. 6. 1994 sklenila Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov. Dne 20. 9. 1995 je tožeča stranka s toženo sklenila zakupno pogodbo za zakup podržavljenih zemljišč za dobo 30 let. Z zakupno pogodbo sta se stranki dogovorili, da se tožeči stranki kot zakupnici upošteva kupnina, ki jo je plačala za podržavljena zemljišča, v višini 400.016,20 DEM, in sicer tako, da se plačana kupnina pobotava z zneski zakupnine, ki jih je dolžna tožeča stranka plačevati po zakupni pogodbi.

9. Tožeča stranka je naknadno predlagala skrčenje predmeta zakupa. Tožena stranka ji je v podpis ponudila novo zakupno pogodbo, ki pa za tožečo stranko ni bila sprejemljiva. Tožena stranka je nato 21. 4. 2010 z dopisom odpovedala zakupno pogodbo z dnem 31. 12. 2010. Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Kmetijska zemljišča, na katerih je imela pravico uporabe tožeča stranka, so bila podržavljena na podlagi 5. člena ZLPP. Ob podržavljenju kmetijskih zemljišč podjetja, ki so imela na teh zemljiščih pravico uporabe, niso bila upravičena do nadomestila, saj jim niso bila priznana upravičenja, ki bi izhajala iz pravice do zasebne lastnine.(2) Trdoto ukrepa podržavljenja in s tem povezanega odvzema kmetijskih zemljišč iz sredstev podjetij, sta omilili določbi drugega in tretjega odstavka 5. člena ZLPP. Tožena stranka, kot upravljavec podržavljenih kmetijskih zemljišč po 2. členu Zakona o Skladu Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije,(3) je bila dolžna v skladu z zakonskimi pogoji skleniti zakupne pogodbe s podjetji, ki so do podržavljenja imela na zemljiščih pravico uporabe. Zakupno razmerje se je vzpostavilo najmanj za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v zemljišča, pri čemer se je ob plačilu zakupnine upoštevala tudi kupnina za odplačno pridobljena zemljišča. Zakon je določal, da se kupnina pobota z zakupnino.

12. Zakonska ureditev je tako podjetjem, predhodnim imetnikom uporabe na kmetijskih zemljiščih, če so se ta odločila za sklenitev zakupne pogodbe, omogočila nadaljnje gospodarjenje s podržavljenimi zemljišči ter s tem ohranitev pravice upravljanja in uporabe. Odločitev o sklenitvi zakupne pogodbe je bila prepuščena podjetjem. Tožena stranka je bila, v primeru da je podjetje zahtevalo sklenitev zakupne pogodbe, k sklenitvi zavezana, pri tem pa sta bila zakonsko določena tudi (najkrajše) trajanje pogodbe (za čas amortizacijske dobe vlaganj) in pobot plačane kupnine z zakupnino. S sklenitvijo zakupne pogodbe sta stranki postali zavezani z njeno vsebino (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih,(4) v nadaljevanju ZOR). Dolžni sta jo izpolniti v vsem, kot se ta glasi (262. člen ZOR). Njene kršitve se presojajo skladno s splošnimi pravili obligacijskega prava.

13. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljevala na protipravnem odstopu tožene stranke od zakupne pogodbe z dne 20. 9. 1995. Toženi stranki je očitala, da je od pogodbe odstopila protipravno, v nasprotju z najemno pogodbo.(5) Sodišči prve in druge stopnje razlogov za odstop od pogodbe nista ugotavljali, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve v zadevi. Če bi se v postopku namreč izkazalo, da je tožena stranka od zakupne pogodbe odstopila upravičeno, to je skladno s pogoji po zakupni pogodbi, odškodninski zahtevek tožeče stranke ne bi bil utemeljen iz razloga, ker ne bi bil podan element protipravnega ravnanja. Prav tako pa tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen v primeru, da je tožena stranka od zakupne pogodbe odstopila v nasprotju s pogoji po zakupni pogodbi, kot to zatrjuje tožeča stranka. Posledica ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je, da pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi.(6) Če pogodba še vedno velja, pa ima upnik na voljo le izpolnitveni zahtevek na izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti po sklenjeni pogodbi (prvi odstavek 307. člena ZOR). Namesto njega ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka zaradi neizpolnitve, saj z neizpolnitvijo pogodbena obveznost ne preide v odškodninsko.(7) Odškodninski zahtevek tako pride v poštev šele po prenehanju izpolnitvenega.(8)

14. Skladno z navedenim tožbeni zahtevek, kot ga je v zadevnem sporu uveljavlja tožeča stranka, ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti tožene stranke in je zato odgovor na dopuščeni vprašanji po sklepu II DoR 154/2014 z dne 21. 1. 2015 negativen.

15. Ostale revizijske navedbe, s katerimi revident utemeljuje razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek ter 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niso predmet dopuščenega vprašanja, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo (drugi odstavek 371. člena ZPP).

16. Ker razlogi, zaradi katerega je bila revizija vložena, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške, toženi stranki pa mora upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) povrniti nagrado za postopek (1.676,00 EUR), pavšalni znesek stroškov (20,00 EUR, tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22%, tar. št. 6077).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 55/1992, 7/1993, 31/1993. Op. št. (2): Tč. 61 odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995. Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 10/1993. Op. št. (4): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji, zakon se uporablja skladno s prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Op. št. (5): Tč II tožbe z dne 30. 12. 2010. Op. št. (6): sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 212/2008 z dne 6. 9. 2011. Op. št. (7): Cigoj S., Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, 1. knjiga, str. 411. Op. št. (8): sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 82/2015 z dne 29. 9. 2015.