Jedro

V obravnavani zadevi v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne ZVKD-1, ki je podlaga za odločanje v obravnavanem primeru, ne kakšen drug predpis, tožniku kot združenju, ki opravlja naloge v javnem interesu na področju vojnih veteranov in urejanja vojnih grobišč ter na področju žrtev vojnega nasilja, ne priznava pravice udeležbe v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja drugemu investitorju. Prav tako iz vsebine predpisa (ZVKD-1) ne izhaja, da bi bila njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. Zgolj zatrjevana zaveza v statutu Zveze ..., da je dolžna skrbeti za spominska obeležja NOB, tožnikove pravno varovane koristi za sodelovanje v predmetnem postopku v smislu 43. člena ZUP ne izkazuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo Javnega zavoda za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Ljubljana, št. 35102-0973/2013/7 z dne 12. 3. 2014, s katero je navedeni javni zavod dal Društvu ... (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) soglasje za poseg v registrirano enoto dediščine Grahovo-Arheološko najdišče Grahovo (EŠD 10932) in Cerknica-Kulturna krajina Cerkniškega jezera (EŠD 16286), saj je ni vložila upravičena oseba.

2. Pojasnjuje, da se s kulturnovarstvenim soglasjem, kakor je opredeljeno v 28. do 30. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), ne odloča o investitorjevi pravici graditi, temveč zgolj o tem, ali gre pri predlagani gradnji za takšen poseg, ki je v skladu z režimom varstva dediščine, in kakšne varstvene pogoje je treba pri posegu upoštevati. Upravni organ prve stopnje je v postopku presojal vpliv posega na registrirano nepremično dediščino „Arheološko najdišče Grahovo“ in „Cerknica–Kulturna krajina Cerkniškega jezera“, vpliva na registrirano dediščino „Grahovo–Spomenik padlim v NOB“ pa ni presojal, saj predlagani poseg ne posega v to enoto dediščine, ta enota dediščine pa tudi nima določenega vplivnega območja. Pojasnjuje še, da gre za objekt, za katerega po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je zakonodajalec presodil, da zaradi svojih lastnosti ne posega v pravice tretjih in zato varstvo pravic tretjih v primerih gradnje takšnih objektov ni potrebno. Tudi v teh primerih je kulturnovarstveno soglasje namenjeno le nadzoru nad posegom z vidika varstva kulturne dediščine, in ne odločanju o pravici gradnje in njegovih vplivih na pravice in pravne koristi tretjih oseb.

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da sporno novo obeležje stoji le kakšnih 10 metrov stran ob obstoječega spomenika padlim v NOB, in sicer tako, da povsem zastira pogled nanj. Spomenik je tako dejansko izgubil vsakršen pomen v prostoru in ne more izpolnjevati svoje družbene vloge obeleževanja spominov. Pojasnjuje, da mora po lastnih predpisih (statutu) skrbeti za spominska obeležja NOB, s čimer izkazuje svoj pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje soglasij za objekte, ki v spomenike NOB neposredno posegajo. Z onemogočanjem stranske udeležbe v predmetnem postopku je bila podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Kot zmotno ocenjuje ugotovitev upravnih organov, da dejanskega vpliva novega spomenika na obstoječi spomenik ni. Pri tem se sklicuje na Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah, iz katerega izhaja, da je presoja vpliva vsakega posega potrebna tudi z ozirom na registrirano nepremično dediščino, ki nima statusa spomenika. Pojasnjuje pa še pomen strokovnega stališča Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 29. 12. 2010, ki ga je tožnik predložil v upravnem postopku, do katerega se upravna organa nista opredelila. Ker gre v obravnavanem primeru za gradnjo, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, tožnik drugih postopkov, kjer bi se presojalo vplive spornega objekta na njegovo okolico, nima na voljo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve organu prve stopnje v nov postopek ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, zakaj ni pomembno, da tožnik drugih postopkov, kjer bi se presojal vpliv investitorjevega posega na okolico, nima na voljo. Navaja, da je v konkretnem postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja pomembno le to, da tožnik v njem, glede na njegovo vsebino, ne more varovati svojih pravnih koristi, zato mu ne pripada status stranskega udeleženca. Kot neutemeljeno pa ocenjuje tudi tožbeno navedbo, da bi toženka pri odločanju morala uporabiti Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 28. člena ZVKD-1, ki določa, da se kulturnovarstveno soglasje za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora izda v skladu s prostorskim aktom ali aktom o določitvi varstvenih območij dediščine. Poudarja še, da tožnik svojega zatrjevanega statusa društva v javnem interesu v upravnem postopku ni z ničemer izkazal, čeprav je to možnost imel. Iz predloženih odločb Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je razvidno, da ima tožnik status društva v javnem interesu na področju vojnih veteranov in urejanja vojnih grobišč ter na področju žrtev vojnega nasilja, ne pa tudi na področju urejanja spominskih obeležij. Pri registriranju nepremične dediščine „Grahovo–spomenik padlim borcem v NOB“ pa gre za spominsko obeležje, in ne za vojno grobišče. Tožnica na področju urejanja spominskih obeležij torej ne deluje v javnem interesu, saj za to nima javnega pooblastila. Navedenega ne morejo spremeniti niti določbe statuta, saj pri njem ne gre za predpis, s katerim bi se lahko podelilo javno pooblastilo, ampak za avtonomni pravni akt, ki ne more zavezovati tretjih oseb in podeljevati javnih pooblastil. Predlaga zavrnitev zahtevka.

6. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim poudarja, da tožnik s priloženima odločbama ni izkazal, da bi imel status društva v javnem interesu, njegovo sklicevanje na statut pa je neutemeljeno, saj ne gre za statut tožnika, ampak statut „Zveze združenj...“, ki je druga pravna oseba kot tožnik. Kot neresnično tudi ocenjuje tudi tožbeno navedbo o zastiranju pogleda, kar tudi utemelji. Predlaga zavrnitev tožbe in povračilo stroškov postopka.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi ocenjuje navedbe toženke in prizadete stranke kot neresnične in neutemeljene ter med drugim pojasnjuje, da je bilo z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter z dopolnilno odločbo priznano delovanje v javnem interesu ne le krovni organizaciji, to je Zvezi …, temveč tudi vsem njenim članom, lokalnim združenjem, vključno s tožnikom. Poudarja še, da sporno kulturnovarstveno soglasje ni bilo izdano v zakonitem postopku, saj je investitor sporni poseg v prostor izvedel brez kulturnovarstvenega soglasja, zaradi česar je odgovoren za prekršek in navaja, da je tudi statut predpis, ki je temeljnega pomena za organizacijo in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-264/1995 z dne 25. 1. 1996. Kot ustavno sporno ocenjuje stališče toženke, da tožnik nima na voljo postopka, v katerem bi se presojalo vpliv investitorjevega posega na okolico. K stranski udeležbi pa ni bila pozvana niti občina ..., ki je lastnica parcele, na kateri se nahaja spomenik žrtvam NOB.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporno, ali ima tožnik, kot združenje, ki po njegovih navedbah opravlja naloge v javnem interesu, pravico udeleževati se postopka izdaje kulturnovarstvenega soglasja prizadeti stranki.

10. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 11. Navedeno pomeni, da pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu - ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le tak (torej pravni) interes je relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca.

12. Zgolj dejstvo, da gre za društvo, ki deluje v javnem interesu na področju, v katerega bi bilo z odločitvijo lahko poseženo, za priznanje navedenega statusa ne zadostuje. Pridobitev statusa društva v javnem interesu namreč samo po sebi društvu ne daje pravice do udeležbe v postopkih, v katerih bi bil lahko prizadet javni interes na nekem področju, če posamezen zakon to še posebej ne določi (kot to na primer za osebe, ki so po tem zakonu pridobile status nevladne organizacije, določa Zakon o varstvu okolja (prvi odstavek 155. člena)), oziroma če iz vsebine predpisa ne izhaja, da bi bila njegova udeležba v predmetnem postopku potrebna, ampak zgolj povzroči posledice, ki jih predpisi društvom s takim statusom izrecno dajejo.

13. V obravnavani zadevi v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne ZVKD-1, ki je podlaga za odločanje v obravnavanem primeru, ne kakšen drug predpis, tožniku, kot združenju, ki opravlja naloge v javnem interesu na področju vojnih veteranov in urejanja vojnih grobišč ter na področju žrtev vojnega nasilja, ne priznava pravice udeležbe v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja drugemu investitorju. Prav tako iz vsebine predpisa (ZVKD-1) ne izhaja, da bi bila njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. Zgolj zatrjevana zaveza v statutu Zveze ..., da je dolžna skrbeti za spominska obeležja NOB, tožnikove pravno varovane koristi za sodelovanje v predmetnem postopku v smislu 43. člena ZUP ne izkazuje.

14. Zato za pravna sredstva, ki jih tožnik vlaga, ker meni, da uveljavlja javni interes, njegov pravni interes ni izkazan. Glede na navedeno na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori, s katerimi tožnik skuša dokazati vpliv predvidenega posega na registrirano dediščino „Grahovo-Spomenik padlim v NOB“.

15. Tožnik bi lahko zato izkazal pravni interes le za izpodbijanje odločitev, ki neposredno posegajo v njegove pravice, pravne interese ali v njegov pravni položaj. Takih posegov pa tožnik ne zatrjuje.

16. Glede na tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval pritožbo, pa se sodišče strinja z upravnima organoma, da gre pri izdaji kulturnovarstvenega soglasja le za nadzor nad posegom z vidika varstva kulturne dediščine in se z njim ne odloča o dopustnosti gradnje objekta in njenem vplivu na okolico. Vprašanje, ali je za predvideno gradnjo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ali ne, na drugačno odločitev ne vpliva.

17. Zavrženje tožnikove pritožbe je zato pravilno in skladno zakonom, čeprav delno iz drugih razlogov, kot sta jih navedla upravna organa.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

19. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

20. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj jih niti ni specificirala, poleg tega po mnenju sodišča z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP-UPB2).