Jedro

Parcela štev. 250/255 ni predstavljala nezazidanega stavbnega zemljišča, ki bi bilo podvrženo prepovedi prometa v smislu določbe 5. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, saj je na tej parceli ob sklenitvi obeh pogodb stala hiša. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da sta prenos tistega dela parcele, ki bi upoštevaje površino, potrebno za normalno rabo hiše, ne predstavljalo funkcionalnega zemljišča, uredili z omejitvijo, in sicer tako, da sta prenesli pravico brezplačnega uživanja, vendar le pod pogojem oz. za čas - "dokler te pravice pristojno oblastvo ne odvzame" (kar pa se upoštevaje podatke spisa kasneje ni zgodilo). Razpolaganje pogodbenih strank ni bilo v nasprotju s tedanjo ureditvijo, uzakonjeno v določbah 38. in 39. člena citiranega zakona, na način, da bi se lahko tožnici sedaj sklicevali na ničnost spornih pogodb. Še več - po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so toženci izkazali tudi zakonski pogoj, ki je pomenil konvalidacijo nedovoljenega razpolaganja z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Prvotoženka je od leta 1963 plačevala davke za sporno nepremičnino in je bil zato v skladu s 5. členom citiranega zakona prenos pravice uporabe veljaven, tudi kolikor je šlo oz. bi lahko šlo za razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Končno, vendar nenazadnje pa je stališče o nezakonitem razpolaganju izključeno tudi na podlagi 7. člena istega zakona, po kateri je lahko imetnik uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča prenesel takšno pravico, če jo je prenesel skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenem objektom. To pa pomeni, da ni bil v nasprotju z zakonom prenos pravice uporabe na zemljišču s stavbo, pa čeprav ni celotno zemljišče predstavljalo funkcionalnega zemljišča, temveč je bil prepovedan le promet s stavbnimi zemljišči, na kateri sploh ni stal objekt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev ničnosti kupnih pogodb z dne 16.10.1962 in 31.7.1968 in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bosta tožnici lahko vknjižili kot solastnici vsaka do 1/2 parcel štev. 250/255 in 280.S pri vl. štev. 275 k.o. ... Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 392,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je 2. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč predpisoval, da dve družinski stanovanjski hiši ne smeta imeti več kot dveh stanovanj, ali je bilo temu zadoščeno tudi v konkretnem primeru, pa sodišče ni raziskovalo. V času, ko se je sklepala pogodba z dne 26.10.1962, do takšne spremembe politike še ni prišlo, tako, da je bil strah pred podržavljenjem glede na takrat obstoječe okoliščine povsem razumljiv in utemeljen. Zato se ni mogoče strinjati že s sklepom sodišča, da naj ne bi bil podan subjektivni pogoj za ugotovitev, da so sporne pogodbe nične. Sodišče prve stopnje navaja v sodbi, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o dejanski vrednosti prodane nepremičnine v času sklepanja pogodbe z dne 26.10.1962. Sodišče pozablja, da je tožeča stranka v dokaz o znatno prenizki prodajni ceni nepremičnine predlagala, da sodišče postavi cenilca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost prodanih nepremičnin, tako v času sklepanja pogodbe z dne 26.10.1962, kot tudi njihovo sedanjo vrednost. Zmotno so interpretirane določbe Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja in v zvezi s tem tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni imelo dokazne podlage, da naj bi šlo za funkcionalno zemljišče. Namen IV. člena pogodbe z dne 31.7.1968 je bil obiti določilo 5. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. Opozarja še na dejstvo, da je tudi v kršitvi navedenega zakona ter neadekvatni ceni iskati razlog, da davčni referent pogodbe z dne 31.7.1968 v letu 1968 ni želel potrditi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni storilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, se sodišče druge stopnje sklicuje na pravilne ugotovitve oziroma razloge sodišča prve stopnje, v zvezi s fragmentarnimi očitki pritožnic pa navaja: Sodišče druge stopnje ni razčiščevalo, ali je katera od dveh družinskih hiš imela več kot dve stanovanji, kar bi upoštevaje določilo 2. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč pomenilo zakonsko podlago za nacionalizacijo ene od obeh stanovanjskih hiš v lasti pokojnega pravnega prednika tožnic I. Š., zato, ker tožnici te okoliščine dejanske narave niti nista zatrjevali, dejansko breme pa je bilo na njuni strani, upoštevaje okoliščino, da sta zatrjevali ničnost spornih pogodb ter se pri tem sklicevali tudi na nagib njunega prednika izogniti se nacionalizaciji. Ta pritožbena trditev pomeni tako pritožbeno novoto, ki je upoštevaje določilo 1. odstavka 337. člena ZPP nedopustna in se zato pritožbeno sodišče s tem pritožbenim očitkom ni ukvarjalo. Pritožnici namreč niti ne pojasnita, zakaj te okoliščine nista uveljavljali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V isto kategorijo nedovoljenega uveljavljanja oziroma zatrjevanja novih dejstev v pritožbenem postopku spada tudi pritožbena trditev, da v času, ko je bila sklenjena pogodba z dne 26.10.1962, še ni bila uveljavljena "milejša nacionalizacijska politika", ki je temeljila na neizvajanju omenjenega zakona. Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da je bil namen pogodbenih strank pogodbe z dne 31.7.1968, da "obideta" določilo 5. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. Tudi ta dejanska pritožbena trditev, ki se nanaša na nagib za zapis pogodbenega določila, s katerim sta pogodbeni stranki ugotovili, da je prvotoženka že od leta 1963 plačevala davke za kupljene nepremičnine, je v pritožbi nedopustno prvič uveljavljana ob izostanku potrebnega pojasnila za upravičenost pritožnic do tega izjemnega procesnega privilegija v smislu citirane procesne določbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da parcela štev. 250/255 ni predstavljala nezazidanega stavbnega zemljišča, ki bi bilo podvrženo prepovedi prometa v smislu določbe 5. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Ur. list SFRJ, št. 5/1968). Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je na tej parceli ob sklenitvi obeh pogodb namreč stala hiša. Pravno pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da sta prenos tistega dela parcele, ki bi upoštevaje površino, potrebno za normalno rabo hiše, ne predstavljalo funkcionalnega zemljišča, uredili z omejitvijo in sicer tako, da sta prenesli pravico brezplačnega uživanja, vendar le pod pogojem oz. za čas - "dokler te pravice pristojno oblastvo ne odvzame" (kar pa se upoštevaje podatke spisa kasneje ni zgodilo). Razpolaganje pogodbenih strank torej ni bilo v nasprotju s tedanjo ureditvijo, uzakonjeno v določbah 38. in 39. člena citiranega. zakona, na način, da bi se lahko tožnici sedaj sklicevali na ničnost spornih pogodb. Še več - po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so toženci izkazali tudi zakonski pogoj, ki je pomenil konvalidacijo nedovoljenega razpolaganja z nezazidanim stavbnim zemljiščem (primerjaj prepričljive razloge sodišča prve stopnje na koncu 6. strani in začetku 7. strani sodbe, kjer prvostopno sodišče ugotavlja, da je prvotoženka od leta 1963 plačevala davke za sporno nepremičnino in je bil zato v skladu s 5. členom citiranega zakona prenos pravice uporabe veljaven, tudi kolikor je šlo oz. bi lahko šlo za razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem). Končno, vendar nenazadnje pa je stališče o nezakonitem razpolaganju izključeno tudi na podlagi 7. člena istega zakona, po kateri je lahko imetnik uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča prenesel takšno pravico, če jo je prenesel skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenem objektom. To pa pomeni, da ni bil v nasprotju z zakonom prenos pravice uporabe na zemljišču s stavbo, pa čeprav ni celotno zemljišče predstavljalo funkcionalnega zemljišča, temveč je bil prepovedan le promet s stavbnimi zemljišči, na kateri sploh ni stal objekt. Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da davčni referent pogodbe z dne 31.7.1968 ni želel potrditi, opisane dejanske in pravne presoje ne more omajati.

Sodišče prve stopnje nadalje sicer res ni ugotavljalo nesorazmerja med dejansko vrednostjo sporne nepremičnine ter dejansko dogovorjeno ceno s predlaganim izvedencem gradbene stroke, vendar pa ta procesno - dokazna pomanjkljivost sodbe na njeno pravilnost ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje s prepričljivimi argumenti izključilo že subjektivni element oderuške pogodbe, neveljavnost pogodb zaradi nadpolovičnega prikrajšanja pa prav tako pravilno izključilo na podlagi ugotovitve o pogodbeno dogovorjeni odpovedi pravici pogodbenih strank sklicevati se na ta obligacijskopravni institut (primerjaj dejansko in pravno pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v 2. do 5. odstavku na 7. strani sodbe in v drugem odstavku na 8. strani sodbe).

Ob povedanem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).