Jedro

Prošnje za azil ni mogoče zavrniti na podlagi 2. alineje 35. člena ZAzil, z utemeljitvijo, da prosilec v izvorni državi ni preganjan, ker se lahko notranje razseli v del izvorne države, kjer ni preganjanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1.2.2006, odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 44/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 1.2.2006; s sklepom (2. točka izreka) je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US), ker jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, ker imajo realne možnosti naselitve v drugem delu izvorne države, to je v Vojvodini, kjer niso preganjani. Zato je tožnikom v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče poudarilo, da o zadevi odloča že tretjič, in sicer, da je prvič odločalo s sodbo, opr. št. U 2706/2005-6 z dne 21.12.2005, drugič s sodbo, opr. št. U 372/2006-8 z dne 15.3.2006, ki je bila razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 610/2006-2 z dne 21.4.2006, in sedaj s to sodbo. Ugotovilo je, da je v prvi odločbi tožena stranka sicer svojo odločitev oprla na isto pravno podlago, to je na 2. točko 2. odstavka 35. člena ZAzil, vendar na drugo dejansko podlago. V prvi odločbi je namreč ugotovila, da so izjave tožnice glede preganjanja v izvorni državi neverodostojne, v drugi odločbi pa je ugotovila, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje glede na to, da si lahko v delu izvorne države, to je v Vojvodini, naselijo brez nevarnosti za preganjanje, če bi jim to v njihovem izvornem delu države, to je na Kosovu grozilo. Pri tem se je enako kot tožena stranka oprlo na 1. in 2. odstavek 8. člena Direktive sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav oziroma oseb brez državljanstva kot beguncu, oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebino priznane zaščite, št. 2004/83/EC (v nadaljevanju Direktiva). Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da imajo tožniki realne možnosti naselitve v Vojvodini, kjer po lastnih izjavah niso preganjani. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo se tožniki pritožujejo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazi v spisu. Res se sodišče sklicuje na razloge tožene stranke, vendar bi moralo kljub temu odgovoriti na tožbene ugovore. Nikoli niso navedli, da bi se oziroma, da so se v Novi Sad preselili in tudi ne, da tam niso bili preganjani, temveč so le odgovarjali na sugestivna, torej prepovedana, vprašanja upravnega organa. Tudi sicer pa manj kot mesec dni bivanja v Novem Sadu pri teti ni mogoče šteti kot preselitev ali nastanitev. Tam je tožnica zgolj našla zatočišče pri sorodnikih. Sodišče prve stopnje tudi ni preizkušalo, ali so podani pogoji za azil iz humanitarnih razlogov. Ne vsebuje razlogov o tem, ali bi vrnitev tožnikov v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto. Sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala, opustitve izvedbe teh dokazov pa tudi ni obrazložilo. Zavrnilo je izvedbo glavne obravnave in pri tem razlogov za to ni pojasnilo. Ker dokazov, ki jih je predlagala tožnica, ni izvedlo, je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožničine navedbe glede naselitve in ogroženosti v Novem Sadu niso bile v skladu z interpretacijo tožene stranke in sodišča. Če bi sodišče tožnico zaslišalo, bi ugotovilo, da so Romi zapostavljeni po vsej Srbiji. V posledici vsega tega je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, sledilo tudi odločitvi tožene stranke in razlogom za njeno odločitev. S tem pa je pritrdilo tudi stališču tožene stranke, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je eden izmed možnih razlogov za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Vendar po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče opreti na določba 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. To določbo je mogoče po presoji pritožbenega sodišča uporabiti le, če prosilcu v izvorni državi, torej v celotni državi (tudi tam, kjer ima prebivališče oziroma kjer biva) in ne le v delu izvorne države (kjer niti ne biva), ne grozi preganjanje, zlasti zato, ker je iz njegove prošnje razvidno, da bodisi okoliščine, ki jih navaja, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil; bodisi zato, ker so njegove izjave o takih okoliščinah tako nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti; bodisi zato, ker glede na splošno znane objektivne razmere v izvorni državi tožniku tudi glede na subjektivne okoliščine, ki jih navede, v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil; bodisi iz drugih podobnih razlogov.

V obravnavanem primeru sta namreč prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka kot pravno upoštevne štela okoliščine, da tožniki, ki sicer izvirajo s Kosova, v izvorni državi (Srbiji) niso preganjani, ker so pred prihodom v Slovenijo manj kot en mesec živeli pri tožničini teti v Novem Sadu, kjer po lastnih izjavah niso bili preganjani, in je bila edina ovira v Novem Sadu jezik. Ob tem sta tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča iz tožničinih skopih odgovorov na vprašanje iz obrazca prošnje na zapisnik tudi napačno sklepala, da so se tožniki s Kosova preselili v Novi Sad in da so tam bivali, ne pa bili zgolj v začasnem pribežališču, in da je zato treba za odločitev v tej zadevi presojati okoliščine, v katerih so živeli v Novem Sadu.

Ob takem dejanskem stanju zadeve, tožena stranka in prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča nista imela pravne podlage za odločitev v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, za katero je svojo razlago podalo pritožbeno sodišče v tej sodbi. Da razloga za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, namreč "da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje", ni mogoče uporabiti v primeru možnosti notranje razselitve, izhaja tudi iz sedaj veljavnega ZAzil - UPB2, ki ima v 2. odstavku 35. člena, ob še vedno obstoječi 2. alinei "da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje", še novo 4. alineo, v kateri je kot samostojen razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene navedeno "če prosilec lahko poišče zašito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz 10. alinee 2. člena ZAzil". Ta dva razloga se po presoji pritožbena sodišča izključujeta. Pri tem pa novo 4. alineo pritožbeno sodišče razume tako, da je ta razlog podan tedaj, da četudi subjektivne okoliščine prosilca, ki jih v prošnji navaja, kažejo na preganjanje v smislu ZAzil, vendar tako preganjanje ni mogoče v delu izvorne države, iz katerega prihaja oziroma je razumno pričakovati, da je oziroma bi tam lahko bival, ker ta del izpolnjuje kriterije iz 10. alinee 2. člena ZAzil. Takšna razlaga teh določb po presoji pritožbenega sodišča izhaja tudi iz 9. alinee 2. člena ZAzil -UPB2. Ta določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države oziroma v delu države zadnjega stalnega prebivališča prosilca za azil, če gre za osebo brez državljanstva, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tem delu države; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da sta tako tožena stranka kot prvostopno sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z bivanjem tožnikov na Kosovu (ne pa tudi preganjanjem) in njihovim begom k teti v Novi Sad, napačno sklepala, da so v Novem Sadu bivali in da so za odločanje v tem primeru pravno pomembne okoliščine "bivanja" v Novem Sadu, poleg tega pa sta na tako ugotovljeno dejansko stanje ob napačnem sklepu glede dejanskega stanja napačno uporabila materialno pravo, to je določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil-UPB1. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 3. alinee 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo, spremenilo sodbo prvostopnega sodišča tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ob tem pritožbeno sodišče toženo stranko opozarja tudi na svoje pravno stališče glede rednega in pospešenega azilnega postopka, ki ga je zavzelo v svojih številnih sodbah (na primer I Up: 883/2006, 894/2006, 926/2006 itd), glede na to, da je tožena stranka svojo prvotno odločbo z dne 28.11.2005 utemeljevala tudi s poročili o stanju v izvorni državi tožnikov, ki jih je pridobila sama, s čemer je že začela redni azilni postopek.