Jedro

Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. V skladu z 2. členom ZD so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.

Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov.

Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o dedovanju v I. točki izreka spremeni tako, da se doda še alineja - varčevalni račun pri Banki X št. 000 s stanjem v višini 278,98 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo: da zapuščina obsega: - ½ posameznega dela št. 157 v stavbi št. 245 k. o. X, - ½ parc. št. 108/83 k. o. Y, - ½ parc. št. 108/84 k. o. Y, - ½ parc. št. 108/85 k. o. Y, - ½ parc. št. 108/86 k. o. Y, - ½ posameznega dela št. 80 v stavbi št. 2145 k. o. X, - 1/2 posameznega dela št. 82 v stavbi št. 245 k. o. X, - ½ posameznega dela št. 82 v stavbi št. 245 k. o. X, - osebni avtomobil Mercedez – Benz, C/180, VIN: ... (I. točka izreka); da s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 614/2010 z dne 7. 1. 2011 ločena zapuščina od premoženja dediča J., ki obsega: - solastni delež do 3/10 na nepremičninah parc. št. 1648/4, 1648/5, 1649/1, 1649/2, 1649/3 in 1648/3, vse vpisane v k. o. Z, - solastni delež do 699/2000 parc. št. 1625/3 in 1625/4, obe k. o. Z, - solastni delež do 3/40-tine parc. št. 1648/6 in 1648/7, obe k. o. Z, - poslovni delež v višini 30,105 % v gospodarski družbi B., d.o.o., - poslovni delež v višini 30,105 % v gospodarski družbi F. d.o.o., ni predmet dedovanja po pokojnem J. do ugotovitve preostanka zapuščine v postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 614/2010 po poplačilu upnikoma S. d.d., S. d.o.o., in ZD Ljubljana, (II. točka izreka); da se je zapustnikova hči D. dedovanju po pokojnem odpovedala (III. točka izreka); in da je po zapustniku nastopilo zakonito dedovanje (IV. točka izreka). Na podlagi zakonitega dedovanja je sodišče prve stopnje kot dedinjo proglasilo zapustnikovo ženo M. do celote zapuščine, ugotovljene v I. točki izreka sklepa o dedovanju (V. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dedinja M. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev sodišča prve stopnje, da ločeno premoženje, ki ga je pokojnik podedoval po svojem sinu, S., ni predmet dedovanja in da se deduje šele tisto premoženje, ki ostane po plačilu ločitvenih upnikov, ni pravilna. Določba prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja. Iz te določbe izhaja, da zapuščina obsega tako aktivo kot pasivo. Zakonita dedinja je v trenutku zapustnikove smrti podedovala tudi ločeno premoženje in s tem dolžnost poplačila ločitvenih upnikov iz ločenega premoženja. Določba 132. člena ZD določa, da pokojnikova zapuščina preide na dediča v trenutku smrti zapustnika. Slovenski pravni red torej ne pozna dedovanja v nekem trenutku v prihodnosti, saj dedič deduje v trenutku smrti zapustnika. To pa pomeni, da je zapustnik (J.) podedoval delež ločenega premoženja v trenutku smrti S., zakonita dedinja (M.) pa je nato podedovala ločeno premoženje v trenutku smrti zapustnika (J.). Na napačen zaključek sodišča prve stopnje pa kaže tudi navedba, da je sodišče ločilo zapuščino in dediščino: „Zapuščina je celotno premoženje zapustnika, dediščina pa je tisto, kar dedič dejansko podeduje“. Iz citirane določbe 132. člena ZD izhaja, da je predmet dedovanja v slovenskem pravnem redu zapuščina in ne dediščina, to pa pomeni, da je zakonita dedinja podedovala zapuščino, ki vključuje ločeno premoženje zapustnika. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da ločeno premoženje sodi v zapuščino, vendar je nato naredilo napačen zaključek, da ločeno premoženje ni del dediščine. Pritožba nadalje opozarja na jezikovno razlago določbe 143. člena ZD, ki določa, da se zapuščina zgolj „loči“ od dedičevega premoženja, to pa ne pomeni, da dedič zapuščine ne podeduje, ampak le, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja zato, da se iz zapuščine ne morejo poplačati dedičevi upniki, ampak se iz tako ločenega premoženja poplačajo le zapustnikovi upniki. V obravnavanem primeru to pomeni, da se upniki S. lahko poplačajo zgolj iz ločenega premoženja, ne glede na to, kdo ima to premoženje v lasti, torej ne glede na to, ali ima ločeno premoženje v lasti J. ali njegova zakonita dedinja. Če bi zakonodajalec želel, da se ločeno premoženje ne deduje, ne bi uporabil izraza, da se ločeno premoženje loči od preostalega premoženja, temveč bi uporabil izraz, da se ločeno premoženje izloči (tako kot je izraz izločiti uporabljen v prvem odstavku 32. člena ZD). Zakonita dedinja opozarja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sklepa o dedovanju z dne 6. 3. 2014 napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo velikost deleža glede parcelnih številk 1625/3, 1625/4, 1648/6 in 1648/7, vse k. o. X. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je v zemljiški knjigi zapustnik pri citiranih parcelah naveden na dveh mestih, to je pri dveh ID osnovnega položaja, zato je treba sešteti oba deleža. Sodišče prve stopnje v izreku sklepa o dedovanju ni upoštevalo denarnih sredstev, ki jih je imel zapustnik na dan svoje smrti na osebnem in na varčevalnem računu, oba odprta pri Banki X, čeprav je zakonita dedinja sodišče prve stopnje v vlogi, naslovljeni kot ocena vrednosti premoženja z dne 4. 9. 2013, obvestila, da je bilo zapustnikovo stanje na TRR na dan smrti dne 16. 2. 2013 na osebnem računu – 1.536,33 EUR in na varčevalnem računu 278,98 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kot izhaja iz listin v spisu je pooblaščenec dedinje z vlogo z dne 30. 8. 2013 sodišče prve stopnje obvestil, da je imel pokojnik vse transakcijske račune (TRR) odprte pri Banki X, vendar so sedaj vsi TRR, ki jih je imel pokojnik, preklicani, obveznosti pa poravnane. Z vlogo z dne 4. 9. 2013 je pooblaščenec zakonite dedinje sporočil sodišču, da je imel pokojnik osebni varčevalni račun odprt pri Banki X ter da je imel na dan 16. 2. 2013 na osebnem računu negativno stanje v višini 1.536,33 EUR ter na varčevalnem računu pozitivno stanje v višini 278,98 EUR. Na naroku za glavno obravnavo dne 5. 9. 2013 pa sta dedinji izjavili, da so vsi računi pokojnika zaprti in terjatve poplačane. Ker iz listine Banki X z dne 15. 4. 2003 (listovna št. 13) dejansko izhaja, da je imel zapustnik na dan smrti na varčevalnem računu št. ... pozitivno stanje v višini 278,98 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sklep o dedovanju v I. točki izreka glede obsega zapuščine spremenilo tako, da v zapuščino sodi tudi varčevalni račun zapustnika pri Banki X s stanjem 278,98 EUR. Glede zatrjevanega negativnega stanja na osebnem računu pokojnika v višini 1.536,33 EUR, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (I. odstavek 142. člena ZD), ter da so v skladu z 2. členom ZD lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.

5. Obseg zapuščine, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa o dedovanju, je razviden iz I. točke izreka sklepa, medtem ko je v II. točki izreka sklepa jasno zapisano, da s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 614/2010 z dne 7. 1. 2011 ločena zapuščina od premoženja dediča J. ni predmet dedovanja po pokojnem J. Glede na to, da je po pokojnem S., poleg pokojnega J. zakonita dedinja tudi M., je prvo sodišče v II. točki izreka izpodbijanega sklepa pri opisu zaobseglo le polovico ločene zapuščine.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da ločeno premoženje ni predmet dedovanja v tem postopku, ker zapustnik ločenega premoženja še ni podedoval. Kot izhaja iz odločbe I D 614/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 1. 2011 se je zapuščina, ki jo je sestavljalo premoženje zapustnika S., navedeno v IV. točki izreka citirane odločbe, ločila od premoženja dedičev J. in M. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov. V konkretnem primeru sta dediča po pokojnem S. pokojni J. in M. dejansko podedovala po pokojnem S. le tisti del zapuščine, ki ni bil ločen. Premoženje zapustnika, ki se je ločilo od premoženja dedičev in je razvidno iz IV. točke sklepa z dne 7. 1. 2011, pravzaprav ne sodi v obseg zapuščine po pokojnem S. zaradi česar tudi ni moglo preiti na dediče pokojnega S. Dediča po pokojnem S. imata v času ločitve zapuščine po svoji vsebini zgolj t.i. pričakovalne pravice. Res, kot navaja pritožba, v sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in že po volji zakona. Toda v posamičnih izjemnih okoliščinah sta pravna položaja zapustnika in dediča razdvojena tako, da se obravnavata ločeno in neodvisno, da med njima ni nobene neposredne zveze in da ne vplivata drug na drugega. Ta izjema je med drugim dana tudi v primeru, ko je na zahtevo zapustnikovih upnikov odrejena ločitev zapuščine. Položaj je podoben kot pri ležeči zapuščini: kot da subjekt pravic in obveznosti ni ena, temveč sta dve osebi(1). Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika. Pravilno je zakonodajalec v 143. členu ZD uporabil izraz loči in ne izloči, saj se s separacijo zapuščina le začasno loči v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do tistih upnikov, ki so predlagali ločitev in bo preostali del te zapuščine na dediče dejansko prešel šele po poplačilu zapustnikovih dolgov.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), sicer pa je pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Ana Božič Penko, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 29.