Jedro

Pravna podlaga za materialnopravni preskus izpodbijane pravnomočne odločbe so določbe ZSR, ki jih je treba uporabiti po določbi 158. člena SZ, ker se je nepravdni postopek v tej zadevi začel še pred uveljavitvijo SZ. Dejanska podlaga za ta preskus so edinole dejanske ugotovitve, ki so vsebovane v izpodbijanem sklepu - ne pa kakršni koli dokazni podatki v spisu, posebej ne tiste dokazne listine, ki jih je predlagatelj (v novih izvodih) priložil reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom nasprotno udeleženko določilo za imetnico pravice uporabe na stanovanju v mansardi, ki obsega kuhinjo, tri sobe, predsobo-hodnik in kopalnico z WC, obenem pa ugotovilo, da se je predlagatelj iz tega stanovanja že izselil. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljevo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka po 1. in 2. točki ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odst. 385. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) v zvezi s 37. členom ZNP (Zakona o nepravdnem postopku) - v nadaljevanju bodo procesne določbe citirane samo kot določbe ZPP. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo njegovemu predlogu in zavrnitvijo predloga nasprotne udeleženke, podrejeno pa razveljavitev sklepov prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, nasprotna udeleženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče dokazov v spisu ni preverilo in jih ni ocenilo, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (v smislu 1. odst. 354. člena v zvezi z 8. členom ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, ocenilo izvedene dokaze in na njihovi podlagi ugotovilo odločilna dejstva. Vprašanja obsega dokaznega postopka (oz. zavrnitve dela predlaganih dokazov) in dokazne ocene izvedenih dokazov, na katero se opirajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje - pa so pač vprašanja dejanske podlage izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. To dejansko podlago je predlagatelj imel pravico izpodbijati s pritožbo in jo tudi je izpodbijal. Sodišče druge stopnje je pritožbeno grajo dejanskih ugotovitev prve stopnje zavrnilo in sprejelo te dejanske ugotovitve kot pravilne in popolne. S tem je dalo izpodbijani pravnomočni odločbi dejansko podlago, na katero je revizijsko sodišče vezano in katere predlagatelj z revizijo ne more izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP). Prav to pa je predlagatelj s pravkar obravna- vanim revizijskim očitkom nedovoljeno poskušal. Povsem enak pomen nedovoljenega poseganja v dejansko podlago izpodbijane pravnomočne odločbe imajo tudi tisti revizijski razlogi, v katerih predlagatelj navaja odločilna dejstva drugače, kakor pa so ugotovljena v izpodbijanem sklepu - in navaja še druga, v dejanski podlagi preizkušane odločbe neugotovljena dejstva. Na te revizijske navedbe zato ni potrebno posebej odgovarjati. Nekatere bodo omenjene v nadaljevanju, ko bo govor o uporabi materialnega prava v izpodbijanem sklepu.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu ni utemeljena. Pravna podlaga za materialnopravni preskus izpodbijane pravnomočne odločbe (v mejah revizijskih razlogov in glede na določbo 386. člena ZPP tudi širše) so določbe ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84), ki jih je treba uporabiti po določbi 158. člena SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I), ker se je nepravdni postopek v tej zadevi začel še pred uveljavitvijo SZ. Dejanska podlaga za ta preskus so, kakor je že bilo povedano, edinole dejanske ugotovitve, ki so vsebovane v izpodbijanem sklepu sodišča druge stopnje (neposredno in posredno, tj. v zvezi s sklepom prve stopnje) - ne pa kakršni koli dokazni podatki v spisu, posebej ne tiste dokazne listine, ki jih je predlagatelj (v novih izvodih) priložil reviziji.

Po določbi 2. odst. 8. člena ZSR (da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na stanovanja v družbeni lastnini, smiselno uporabljajo tudi za stanovanja v družinskih stanovanjskih hišah in za stanovanja kot posamezne dele stavbe, na katerih ima kdo lastninsko pravico, če ni v tem zakonu drugače določeno), je v primeru, ko se prejšnja zakonca nista mogla sporazumeti o pravici do uporabe lastniškega stanovanja, sodišče določilo enega izmed njiju za imetnika te pravice v enakem postopku, na enaki pravni podlagi in po enakih merilih, kakor so veljala pri odločanju o imetništvu stanovanjske pravice na družbenem stanovanju po razvezi - tj. v nepravdnem postopku na podlagi 2. odst. 17. člena ZSR (po katerem so bile upoštevne stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera). Podlaga za odločanje o tem, komu izmed udeležencev tega postopka - predlagatelju ali nasprotni udeleženki - po razvezi njunega zakona pripade pravica do uporabe spornega stanovanja je bila podana.

O tem, da je bilo prav stanovanje, o katerem je odločeno z izpodbijanim sklepom, njuno skupno stanovanje, katero sta uporabljala kot zakonca, ni bilo v postopku za njegova udeleženca nobenega dvoma: oba sta, vsak s svojim predlogom predlagala sodišču prve stopnje, da naj določi imetnika pravice do uporabe njunega, do razveze skupnega stanovanja, na naroku pa sta z nesporno ugotovitvijo to stanovanje tudi točno opredelila. Predlagatelj je v utemeljitvi svojega predloga tudi navedel, da je lastnica obravnavanega stanovanja njegova mati - kar pa seveda po obrazloženi vsebini 8. člena v zvezi z 2. odst. 17. člena ZSR ni narekovalo ničesar drugega kot presojo, da je treba v tem nepravdnem postopku odločiti o pravici do uporabe stanovanja (in ne morda o stanovanjski pravici). Predlagateljevo revizijsko sklicevanje na to, da je obravnavano stanovanje last njegove matere, zato ne more imeti nobene teže. Njegova revizijska trditev, da njegova mati v tem stanovanju tudi živi, pa je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da v obravnavanem stanovanju ne živi nihče - in zato neupoštevna (3. odst. 385. člena ZPP).

Neutemeljena je revizijska graja, češ da ni bilo upoštevano, da je po ZSR mogoče nekoga določiti za imetnika pravice do uporabe stanovanja, samo v primeru, če nima na razpolago lastnega stanovanja. Ta graja se namreč opira na dve izhodišči, ki sta v nasprotju z dejansko podlago izpodbijanega sklepa: 1) da ima nasprotna udeleženka na razpolago spodnje stanovanje v isti hiši, ki je v solasti udeležencev in ki je prazno - v izpodbijanem sklepu pa je ugotovljeno, da v tem spodnjem stanovanju živi predlagatelj s svojo novo družino (kar je tudi podlaga ugotovitve, sprejete v izrek sklepa prve stopnje, da se je predlagatelj iz spornega stanovanja že izselil - zaradi česar mu tudi ni naložena izselitev); 2) da nasprotna udeleženka razpolaga z 1/6 solastniškim deležem na nepremičnini vl. št. 751 k.o. Č., kjer je skupaj z materjo dogradila in povečala stanovanjsko hišo v kateri živi že pet let po prosto- voljni odselitvi - v izpodbijanem sklepu pa je ugotovljeno, da glede nepremičnine v Č. solastnina med nasprotno udeleženko, njeno materjo in bratom še ni razdeljena; prizidek k tamkajšnji hiši, ki je izključna investicija nasprotničine matere, še ni vseljiv; nasprotna udeleženka pa tudi ni odšla v Č. prostovoljno, ampak si je tam skušala le začasno rešiti svoj status in ni mogoče reči, da ima zato "rešen stanovanjski problem".

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je glede na ugotovljeno dejansko podlago odločitve sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o tem, kateremu izmed razvezanih zakoncev pripade pravica do uporabe spornega stanovanja - in odločilo, da je treba za imetnico te pravice določiti nasprotno udeleženko, ker to narekujejo ugotovljene okoliščine (med njimi še ni bilo povzeto nesporno dejstvo, da je bila ob razvezi ml. hči dodeljena v vzgojo in oskrbo materi, nasprotni udeleženki). Torej je sodišče druge stopnje z izpodbijanim sklepom prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je predlagateljevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje. Upoštevaje, da po obrazloženem tudi ni bilo niti uradno upoštevne niti izrečno uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka, pa se je revizijsko sodišče prepričalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.